Jedro

Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ – H) je bila izključena avtonomija volje strank glede določanja višine provizije nad 0,75%.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. Ig 1 z dne 21.6.2007 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke (na plačilo 16.318,56 EUR s pp) zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15-ih dni povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.942,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je po svoji pooblaščenki pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da mora sodišče pretehtati navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega postopka sprejeti odločitev o utemeljenosti zahtevka. Sodišče prve stopnje pa se do navedb tožeče stranke v zvezi s prvim in drugim odstavkom 62.d člena v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo in je že zato potrebno prvostopno sodbo razveljaviti. Nadalje opozarja, da je bila z novelo H navzgor limitirana zgolj višina nadomestila za posredovanje podatkov potrebnih za delovanje izravnalne sheme dopolnilnega zavarovanja, s sklepom Ministrstva za zdravje št. 1 z dne 11.12.2006 pa je bilo omogočeno, da se lekarne in zavarovalnice lahko dogovorijo za dodatno plačilo za posredovanje dodatnega nabora podatkov. Enaka določila pa je imel tudi Pravilnik o vrsti podatkov za izvajanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki so jih dolžni zagotavljati izvajalci zdravstvenih storitev. Določila sklepa in pravilnika pa pritrjujejo argumentom tožeče stranke, da pogodbeno določilo o plačilu višjega nadomestila nikakor ni bilo nično kot to navaja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je tudi nekritično sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožena stranka, za svoje trditve pa slednja ni predložila nobene listine s katero bi izkazala, da je tožeči stranki posredovala spremenjeno pogodbo ali spremenjeno navodilo. Sodišče tudi ni upoštevalo nesporno ugotovljenega, da je bil s strani tožeče stranke posredovan toženi večji nabor podatkov, tožena pa z nobeno listino ni izkazala, da je zahtevala posredovanje manjšega nabora podatkov. Sicer pa tožbeni zahtevek temelji na pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, ki zajema širše poslovno sodelovanje med strankama. Vsekakor tudi ni prav, da bi po stališču sodišča prve stopnje morala nositi posledice pomanjkljive zakonodaje zgolj tožeča stranka. Tožeča stranka se sicer strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje na 11. strani, da za predmetni spor glede na zapadlost računov novela J ZZVZZ ni merodajna, nikakor pa ne vzdrži enaka obrazložitev sodišča za Pravilnik. Pravilnik je bil sprejet za izvajanje 62.d člena ZZVZZ in je začel veljati 27.1.2007, torej je vsekakor veljal za del obdobja, za katerega se zahteva plačilo računov, prav tako pa je pravilnik v 5. členu določil, da z dnem uveljavitve preneha veljati sklep Ministrstva za zdravje z dne 11.12.2006. V odgovoru na pritožbo pa se tožena stranka zavzema za njeno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08). Zato se po drugem odstavku 130. člena ZPP-D nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP (uradno prečiščeno besedilo – Ur. l. 73/07).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tako ugotovljena dejstva je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze tako tiste, ki jih je predlagala tožeča kot tudi tiste, ki so bili predlagani s strani tožene stranke. Dokazna ocena, ki jo je nato opravilo sodišče prve stopnje pa je rezultat skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, saj je iz v tem pogledu izčrpno in poglobljeno argumentirana in zato tudi za pritožbeno sodišče povsem prepričljiva. Zato tudi ni mogoče pritrditi pritožbeno kritiki, da zaključki sodišča niso posledica enakopravno izvedenega postopka.

V obravnavani zadevi je ključnega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero se popolnoma strinja tudi pritožbeno sodišče, da je z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ – H) višina nadomestila za zagotavljanje podatkov lahko znašala največ 0,75% od zneskov kosmatih obračunanih škod. S to novelo je bila, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pri določanju provizije izključena avtonomija volje strank glede določanja višine provizije nad 0,75%. Zato je postala določba 5. člena, med strankama sklenjene pogodbe nična. Po uveljavitvi te novele je bila tožeča stranka upravičena toženi stranki za zagotavljanje podatkov iz 7. točke drugega odstavka 62. člena ZZVZZ – H obračunavati le provizijo v višini 0,75% in ne več v pogodbeno dogovorjeni višini 3 %.

Dejstvo, da se o morebitnem dodatnem naboru podatkov pravdni stranki nista dogovorili, zaradi česar tožeča stranka ni upravičena do plačila širšega nabora podatkov, kot ji je to omogočal (od 26.1.2007 dalje) 3. člen Pravilnika o vrsti podatkov za izvajanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki so jih dolžni zagotavljati izvajalci zdravstvenih storitev (v nadaljevanju : Pravilnik, Ur. l. RS št. 7/2007 z dne 26.1.2007), pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi vestne in skrbne presoje vseh izvedenih dokazov in tako ugotovljenega dejstva pritožba niti ne izpodbija. V postopku sicer ni sporna niti ugotovitev, da je tožeča stranka toženi tudi po uveljavitvi novega sistema posredovala širši nabor podatkov od predpisanega, vendar pa to tožeči stranki samo po sebi še ni dajalo podlage da toženi zaračuna višjo provizijo. Za utemeljenost te, bi bil potreben dogovor med strankama, ki pa ga kot že rečeno ni bilo.

Tudi pritožbene kritike, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb v zvezi z drugim odstavkom 62.d čl. ZZVZZ- H ni mogoče sprejeti. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka za delovanje izravnalnih shem potrebovala zgolj nabor 14-ih podatkov, ki so jih lekarne pošiljale po elektronski pošti, presežek podatkov, ki jih je pošiljala tožeča stranka pa je ostal zunaj sistema. To so potrdile v dokaznem postopku zaslišane priče D.Č., A.Š. in D.M.. Ti podatki pa so toženi stranki omogočali tudi vodenje računovodskih evidenc iz drugega odstavka 62.d člena ZZVZZ – H, kar je razvidno prav tako iz izpovedi navedenih prič, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe (glej 12. in 13. str. obrazložitve sodbe). Glede na skladnost izpovedi zaslišanih prič, da tožena stranka dejansko večjega nabora podatkov sploh ni potrebovala in da je dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica toženki pošiljala večje število podatkov, kot jih je ta potrebovala zaradi „same informatike“ (glej listovna št. 63 spisa: izpoved zakonite zastopnice tožeče stranke), tudi ni mogoče sprejeti pritožbenega stališča, da je s tako ugotovljenim dejstvom karkoli narobe. Četudi je imela tožeča stranka s tem, da toženi pošilja širši nabor podatkov, kot jih ta potrebovala dodatno delo, tega enostransko ni bila upravičena zaračunavati toženi stranki zgolj zaradi tega, ker ji računalniški program, ki ga ima na voljo ni omogočal pošiljanja manjšega števila podatkov. Višja provizija od zakonsko določene bi tožeči stranki šla le v primeru, če bi se o tem pravdni stranki sporazumno dogovorili. Da pa tak dogovor med njima ni bil dosežen je bilo že ugotovljeno. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ni pa pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki stroškov odgovora na pritožbo, saj v njem ni nič takega, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve, zaradi česar niti ni bil potreben.