Jedro

Teža kršitev cestnoprometnih predpisov utemeljuje porazdelitev odgovornosti pravdnih strank v razmerju (70 % krivda tožeče stranke in 30 % krivda tožene stranke), ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. S tem, ko je tožnik ustavil vozilo na prehitevalnem pasu avtoceste, je prekršil pravilo iz prvega odstavka 70. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ki določa, da voznik ne sme ustaviti vozila na mestu, kjer bi ogrožalo varnost drugih udeležencev v prometu. Izhajajoč iz standarda skrbnosti voznika s podobnimi lastnostmi, kot jih ima tožeča stranka, bi tožnik moral in mogel vedeti, da je zaustavitev vozila na prehitevalnem pasu avtoceste izjemno nevarno dejanje, ki ogroža varnost drugih udeležencev v prometu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da tožena stranka tožeči stranki za škodo, nastalo v prometni nesreči 2.9.1992, odgovarja s 30 %. Ocenilo je, da je kritično situacijo v prometu povzročila tožeča stranka, ki je vozilo zaustavila na prehitevalnem pasu, zavarovancu tožene stranke M. G. pa je mogoče očitati, da ni vozil na dovolj veliki varnostni razdalji niti ni bil dovolj pozoren na dogajanje pred njim oziroma ni pravilno ocenil reagiranja vozila pred njim, ki je zaviral in se umikal v desno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in iz razlogov, na katere se je oprlo že sodišče prve stopnje, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Trditev tožene stranke, da "je prispevek G. k nastali škodi največ 20 %", je po mnenju tožeče stranke šteti za priznanje odškodninske odgovornosti po temelju v višini 20 %. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s pripombo tožeče stranke na izvedensko mnenje in v njem zavzeto stališče, da je do izpraznitve pnevmatike prišlo zaradi njene iztrošenosti. Trčenje sta povzročila oba voznika, M. G. in A. G., ne pa le M. G.. Zaključek izvedenca, da je kritično prometno situacijo povzročila tožeča stranka, je napačen, saj med tožnikovim ravnanjem, ki je ustavil na prehitevalnem pasu, in nastankom škode, ni pravno relevantne vzročnosti. Ustavitev vozila na prehitevalnem pasu namreč ne povzroči nujno trčenja vozil. Ugotovitev, da je tožnik v dani situaciji izbral najmanj primerno oziroma najslabšo rešitev, temelji na nesprejemljivi oceni izvedenih dokazov v pravdnem postopku. Je v nasprotju z metodološkimi napotki iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., ZPP), podano pa je tudi neskladje razlogov o odločilnih dejstvih. Ugotovitev, da "bi kolona brez dvoma hitro odpeljala mimo", ni podprta z nobenim dokazom, iz izvedenskega mnenja izvedenca Č. pa izhaja, da je vožnja z izpraznjeno pnevmatiko nevarna, zato tožnik vožnje ni mogel upočasniti. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo stališču izvedenca Č., da bi moral tožnik "skočiti v srednji ločilni pas in proti njemu vozeča vozila opozarjati z mahanjem rok, ne pa prižigati smerokaze in postavljati varnostni trikotnik". Porazdelitev odgovornosti (30 % na strani tožene in 70 % na strani tožeče stranke) je materialnopravno napačna. Pritožbeno sodišče se je do očitkov v pritožbi, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala dokazno oceno sodišča prve stopnje, opredelilo zgolj pavšalno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker je odločitev o 50 % sokrivdi tožeče stranke ostala pravnomočna že z iztekom pritožbenega roka zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 15.6.2004, opr. št. P 759/2004-III, je bila lahko predmet revizijskega preizkusa le odločitev, s katero je bil ugotovljen višji prispevek tožeče stranke od omenjenega 50 %.

O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka: Uvodoma je treba zavrniti grajo tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje pri sestavi odločbe "zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene" zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ima funkcionalen značaj in je podana le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje nimata.

Tožeča stranka svojo kritiko dokaznih zaključkov nadalje gradi na tezi o kršitvi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. V skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je uzakonjeno v 8. členu ZPP, si sodnik ustvarja subjektivno sliko o objektivni realnosti, pri čemer ni vezan na formalna dokazna pravila, temveč ugotavlja individualne lastnosti posameznih dokazov ter na podlagi teh lastnosti sklepa o obstoju ali neobstoju določenih dejstev. Metoda, ki jo mora pri tem uporabiti, je predpisana v 8. členu ZPP: presoditi mora vsak dokaz posebej, vse dokaze skupaj in uspeh celotnega dokaznega postopka. Ne zadošča, da si sodnik ustvari intimno prepričanje o obstoju določenega dejstva, ampak mora v odločbi tudi povedati, zakaj je sodišče določeno dejstvo vzelo za resnično. Iz povedanega sledi, da je kršitev proste dokazne ocene lahko dvojna. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Če pa je argumentacija v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, a je vsebinsko neprepričljiva, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni, ki jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, navedlo argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz, pri čemer je navedlo logično prepričljive in življenjsko sprejemljive argumente (11. in 12. stran sodbe sodišča druge stopnje). Posamezne dokaze je nato primerjalo med seboj, pri čemer je vse tiste, ki govorijo za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združilo v celoto (upoštevalo je npr. skladni ugotovitvi vseh treh izvedencev, da je kritično situacijo povzročil tožnik in da voznik M. G. ni bil dovolj pozoren na dogajanje pred seboj). Končno je upoštevalo "uspeh celotnega postopka" kot celoto procesnega dogajanja, vključno s procesnimi dejanji strank in njihovimi navedbami. Skleniti je torej mogoče, da je sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni spoštovalo vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP.

Bistvene prvine dejanskega stanja, ki jih je sodišče sprejelo kot dejansko podlago svoje odločbe, so naslednje: - prometna nezgoda se je pripetila 2.9.1992 na avtocestnem odseku ...; - v prometni nezgodi so bila udeležena štiri osebna vozila (tožnikovo, vozilo Peugeot, vozilo Z 101 bele barve voznika A. G. in Z 101 rdeče barve voznika M. G.); - najprej je vozilo Z 101 rdeče barve trčilo s sprednjim desnim vogalnim delom v levi bok Z 101 bele barve, nato pa sta obe vozili praktično v istem trenutku trčili v vozilo Peugeot, in sicer Z 101 rdeče barve v zadnji desni del vozila Peugeot, Z 101 bele barve pa v desno bočno stran vozila Peugeot v predelu zadnjih desnih vrat. To trčenje je povzročilo pomik vozila Peugeot naprej in ob tem je to vozilo trčilo v zadnji del tožnikovega vozila in v samega tožnika; - kritično prometno situacijo je ustvaril tožnik s popolno ustavitvijo svojega vozila na prehitevalnem pasu; - tožnik je imel možnost, da nadaljuje s počasno vožnjo po prehitevalnem pasu in da svoje vozilo umakne z vozišča na mestu, kjer bi mu prometne razmere na voznem pasu to dovoljevale; - v obravnavanem primeru je tožnik, ki je skušal za svoje vozilo namestiti varnostni trikotnik, glede na tedanje prometne razmere izbral najslabšo možno rešitev; - trk vozila Peugeot v vozilo tožeče stranke in samega tožnika je povzročil trk vozila Z 101 rdeče barve, ki ga je vozil M. G. Kritika tožeče stranke, ki tudi v reviziji vztraja pri drugačnem poteku nezgode od opisanega in meni, da sta trk v tožnikovo vozilo in samega tožnika povzročila oba voznika, A. G. in M. G., pri čemer meri na kršitev postopkovnih določb, pomeni prikrito polemiko o dejanskem stanju, ugotovljenem na prvih dveh stopnjah sojenja. Ker so revizijsko sodišče in stranki v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP vezane na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje in razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, se revizijsko sodišče z navedbami v tej smeri ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati. Iz istega razloga je treba odkloniti tudi razpravljanje o revizijskih navedbah tožeče stranke, ki se ne strinja z zaključkom, da je tožnik v dani prometni situaciji izbral najslabšo možno rešitev, saj bi bilo primerneje, da upočasni vožnjo, počaka, da kolona odpelje mimo in nato zapelje na odstavni pas. Zgolj v pojasnilo je na tem mestu treba dodati, da tožeča stranka očitno popolnoma narobe razume sicer jasno stališče izvedenca dr. N. Č., da bi moral tožnik, če je že ustavil na prehitevalnem pasu, skočiti v srednji ločilni pas in proti njemu vozeča vozila opozarjati z mahanjem rok. Ločilni pas je del cestišča, s katerim sta fizično ločeni smerni vozišči (v konkretnem primeru z varnostno ograjo), po katerem je promet prepovedan, zato je nerazumljivo izvajanje tožeče stranke, ki meni, da bi moral tožnik, če bi želel skočiti v srednji ločilni pas, teči skozi vozečo se kolono vozil na voznem pasu avtoceste in teči po njem nasproti vozečih se vozil po avtocesti. Končno tožeča stranka brezpredmetno napada ugotovitev izvedenca dr. N. Č. o vzroku za izpraznitev pnevmatike, saj nižji sodišči dejstva, da je tega iskati v starosti oziroma iztrošenosti pnevmatike in zračnice sploh nista vzeli za podlago svoje odločitve.

Kar zadeva v reviziji ponovljeni očitek, da je tožena stranka pripoznala, da znaša prispevek njenega zavarovanca A. G. k nastali škodi 20 %, revizijskemu sodišču ne preostane drugega, kot da ponovi, kar je navedlo že sodišče druge stopnje. Formulacija v pritožbi tožene stranke z dne 12.8.2004, da "je sodišče soprispevek G. za nastalo škodo ocenilo prestrogo, saj ne znaša več kot 20 %", ne izpolnjuje pogojev za pripoznavo temelja tožbenega zahtevka niti ne izkazuje priznanja odločilnega dejstva.

Obrazložitev v sodbi sodišča druge stopnje v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje je v skladu s standardom obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje, ki je nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejme dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče s pritožbenimi razlogi seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo.

O zmotni uporabi materialnega prava: Imetniki motornih vozil med seboj odgovarjajo po načelih krivdne odgovornosti. Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Teža kršitev cestnoprometnih predpisov utemeljuje porazdelitev odgovornosti pravdnih strank v razmerju (70 % krivda tožeče stranke in 30 % krivda tožene stranke), ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. S tem, ko je tožnik ustavil vozilo na prehitevalnem pasu avtoceste, je prekršil pravilo iz prvega odstavka 70. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88 in nasl., ZTVCP), ki določa, da voznik ne sme ustaviti vozila na mestu, kjer bi ogrožalo varnost drugih udeležencev v prometu. Če je voznik prisiljen ustaviti vozilo na vozišču zaradi tega, ker ni brezhibno, mora ukreniti vse, kar je treba, da ustavljeno vozilo ne spravi v nevarnost drugih vozil (drugi odstavek 71. člena ZTVCP). Izhajajoč iz standarda skrbnosti voznika s podobnimi lastnostmi, kot jih ima tožeča stranka, bi tožnik moral in mogel vedeti, da je zaustavitev vozila na prehitevalnem pasu avtoceste izjemno nevarno dejanje, ki ogroža varnost drugih udeležencev v prometu. Prav tako bi bilo mogoče od njega pričakovati, da reagira v skladu z znanjem in izkušnjami povprečnega šoferja in da nadaljuje z upočasnjeno vožnjo po prehitevalnem pasu, vse dokler mu razmere na voznem pasu ne bi dopuščale, da zapelje na odstavni pas.

Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da med tožnikovim ravnanjem - zaustavitvijo ne prehitevalnem pasu avtoceste - in škodo ni pravno relevantne vzročnosti. Pravno relevantni vzrok škode je tisto dejanje, ki po rednem teku stvari pripelje do škodnega dogodka. Nobenega dvoma ni, da je prometna nezgoda predvidljiva posledica zaustavitve vozila na prehitevalnem pasu avtoceste, ki je javna cesta, na kateri se že sama hitrost vožnje pogojuje daljšo pot ustavljanja od tiste na drugih javnih cestah.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).