Jedro

Vsakdo ima pravico, da mu sodi nepristranski sodnik, vendar pa zakon zahteva, da to svojo pravico pravočasno uveljavi - izločitev sodnika mora zahtevati v zakonskem roku.

Izrek

Zahteva obsojene H.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka se oprosti plačila povprečnine kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 27.5.2005 - pod točko A. izreka: obtoženega P.K. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234. a člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko A-I izreka), za katero mu je določilo kazen sedem let zapora, kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (dejanje opisano pod točko A-III izreka), za katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora in kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko A-IV izreka) za katero mu je določilo kazen tri leta zapora in denarno kazen v znesku 2.000.000 SIT; za tem pa mu je izreklo enotno kazen deset let zapora in denarno kazen v znesku 2.000.000 SIT; v izrečeno zaporno kazen mu je vštelo čas prebit v ekstradicijskem priporu in priporu od 4.2.2003 dalje; obsojeno H.S. za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234. a člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko A-I izreka), za katero ji je določilo kazen štiri leta in štiri mesece zapora in kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko A-IV izreka) za katero ji je določilo kazen dve leti zapora in denarno kazen v znesku 1.000.000 SIT; za tem pa ji izreklo enotno kazen šest let zapora in denarno kazen v višini 1.000.000 SIT; v izrečeno enotno kazen zapora ji je vštelo čas prebit v ekstradicijskem priporu in priporu od 4.2.2003 dalje; P.K. in H.S. je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in plačilo premoženjskopravnih zahtevkov triinšestdesetim oškodovancem, s presežkom premoženjskopravnih zahtevkov pa je te oškodovance napotilo na pot pravde; ter jima po določbi drugega odstavka 96. člena KZ v plačilo naložilo znesek 4.760.000 SIT, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi; družbo P.d.o.o. v zvezi z točko II. izreka spoznalo za odgovorno zaradi kaznivih dejanj po prvem in drugem odstavku 234. a člena KZ v zvezi s 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) ter pod točko A-IV v zvezi s točko V. izreka po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ v zvezi s 7. točko 25. člena ZOPOKD ter ji na podlagi določbe prvega odstavka 15. člena ZOPOKD izreklo kazen prenehanja pravne osebe; - pod točko B. izreka je obtoženega D.Š. iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe položaja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun; - pod točko C. izreka je obtožena P.K. in H.S. iz razloga po 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poneverbe po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun; - pod točko D. izreka je iz razloga 4. točke 357. člena ZKP zoper obtoženega P.K. zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje goljufije po prvem in drugem odstavku 217. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun; oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 10.5.2006 pritožbam okrožne državne tožilke in obsojenih P.K. in H.S. delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje - razveljavilo v obsodilnem delu zoper obtoženega P.K. glede kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (dejanje opisano pod točko A-III izreka sodba sodišča prve stopnje) ter v odločbah o posamezni kazni določeni za to dejanje in izrečeni enotni kazni, premoženjskopravnem zahtevku L.V. in stroških tega dela postopka ter v oprostilnem delu pod točko B izreka sodbe sodišča prve stopnje zoper obtoženega D.Š. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; - spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve kaznivega dejanja opisanega pod točko A-IV izreka in odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih tako, da je kaznivo dejanje pranja denarja pravno opredelilo po prvem, drugem in tretjem odstavku 252. člena KZ, obsojenima P.K. in H.S. pa nerazdelno v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca J.S. v tolarski protivrednosti 395.200 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z 8 % obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila; oškodovanki N.R. tolarsko protivrednost 47.200 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z 8 % obrestmi od izdaje sodbe do plačila; - v ostalem pritožbe državne tožilke, obsojenih P.K. in H.S. ter v celoti pritožbe njunih zagovornikov in zastopnice obsojene pravne osebe zavrnilo kot neutemeljene in v izpodbijanem a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; pravni osebi P.d.o.o. pa je v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper navedeno sodbo sta obtoženi P.K. dne 24.7.2006 in obsojena H.S. dne 14.8.2006 vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta bili Vrhovnemu sodišču v reševanje predloženi dne 29.1.2007. 4. S sklepom z dne 10.5.2007 opr. št. I Ips 57/2007 je Vrhovno sodišče zahtevo obtoženega P.K. za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno, ker zoper tega obtoženca kazenski postopek ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti še ni bil pravnomočno končan in sodba zoper katero je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zanj še ni bila pravnomočna (glede na odločitev pritožbenega sodišča opisano pod točko 2. te odločbe).

5. Obsojena H.S. zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga, kot navaja iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. V obširni zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da kaznivo dejanje poslovne goljufije opisano pod točko A. I/2a - c in kaznivo dejanje pranja denarja, opisano pod točko A-IV, nimata vseh znakov kaznivega dejanja, predvsem pa ne dokazljivega namena kaznivega dejanja, da je bilo to storjeno; da kazenski pregon za kaznivo dejanje pranja denarja ni bil dovoljen po določbi prvega odstavka 536. člena ZKP; da sodišče ni pravilno odmerilo kazni in s tem kršilo določbo drugega odstavka 42. člena KZ. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen po 5. točki 39. člena ZKP, s čimer je sodišče kršilo določbo 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe s čimer je prekršilo določbo 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo s tem, ko je izreklo, da si je pridobila premoženjsko korist od M.Č. v znesku 8.500 DEM; da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv. Kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi uveljavlja z navedbami, da je bila kršena določba 16. člena ZKP, ker niso bile zaslišane s strani obrambe predlagane priče v zvezi ugotovitve ugrabitve obtoženega K. in poskusa ugrabitve otroka vnukinje M.K. z namenom izsiljevanja obtoženega K.; da tožilstvo ni predložilo materialnega dokaza s katerim bi dejstva iz obtožnice dokazalo; da končna beseda tožilke ni temeljila na dokazih temveč je samo ugibala ali so bila storjena dejanja ali ne, vse njene trditve pa je obsojeni K. dokazal, da so pomanjkljive; da je sodišče zavrnilo dokazne predloge zagovornice in obsojenega K., ki bi bili v korist obdolženca in sicer zaslišanje prič in izvedenca finančne stroke; da je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP in določbo drugega odstavka 18. člena ZKP in da je sodišče o stroških postopka odločilo v nasprotju s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča v Kopru spremeni tako, da izreče za dejanje opisano pod točko A. I oprostilno sodbo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, glede dejanja pod točko IV. pa iz razloga po četrtem odstavku 357. člena ZKP obtožbo zavrže; podrejeno pa predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma zniža izrečeno kazen in obsojenko oprosti plačila stroškov postopka.

6. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo, podana skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 14.2.2007, predlagal zavrženje zahteve.

7. Z odgovorom državnega tožilca je bila obsojenka seznanjena dne 3.4.2007 in je v zvezi s tem dne 12.4.2007 podala tudi pisno izjavo, da je sodba v delu, ki se nanaša nanjo pravnomočna in predlagala, da se zahteva za varstvo zakonitosti obravnava.

B - 1. 8. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva tako materialno kot procesno-pravna relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že presodilo (sodba z dne 18.9.2006, opr. št. I Ips 314/2004) da v primeru, ko teče enoten postopek zoper več obdolžencev zaradi več kaznivih dejanj in je kazenski postopek pravnomočno končan le zoper nekatere od obdolžencev, od katerih so nekateri vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, zoper druge pa je bila sodba razveljavljena in vrnjena v novo sojenje, lahko pride pravilo, da je treba z eno sodno odločbo odločiti o zadevi v celoti in da je zahteva za varstvo zakonitosti dopustna šele po pravnomočno končanem postopku glede vseh obdolžencev in vseh kaznivih dejanj, v konflikt z načelom o sojenju v razumnem roku brez nepotrebnega odlašanja. Izhajajoč iz razlogov te svoje odločbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi v danem položaju v tej kazenski zadevi odločitev, da se na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP zahteva obsojenke za varstvo zakonitosti vsebinsko ne obravnava, kršilo njeno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ob upoštevanju teh okoliščin je vrhovno sodišče odločilo, da je treba v konfliktu med načelom enotnosti postopka, po katerem naj se o zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi odloči po tem, ko je postopek v celoti pravnomočno končan in med pravico obsojenke do sojenja v razumnem roku, treba dati prednost tej pravici obsojenke, zlasti ker je že doslej od vložitve zahteve za varstvo zakonitosti preteklo več kot leto dni; - da je vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah (sodbe opr. št. I Ips 186/98, I Ips 56/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere ocene, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev; - da je Vrhovno sodišče v zvezi z zahtevo za izločitev sodnika že presodilo (sodba z dne 7.11.2002, opr. št. I Ips 255/2000), da če stranka izločitve sodnika ne zahteva v zakonskem roku, pa bi to lahko storila, je prekludirana s pritožbo izpodbijati sodbo sodišča prve stopnje iz razloga 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (ker je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi zaradi obstoja izločitvenega razloga moral biti izločen); - da je Vrhovno sodišče v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije po 234. a členu KZ že presodilo (sodba z dne 20.10.2005, opr. št. I Ips 140/2004), da "preslepiti" drugega pomeni ustvariti pri oškodovancu zmotno predstavo o določenih okoliščinah.

B - 2. 9. Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo ali, če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ali če je izključena njegova protipravnost, ker so podane okoliščine, ki po določbah od 11. do 14. člena KZ izključujejo obstoj kaznivega dejanja.

10. Obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da kaznivo dejanje opisano pod točko A. I.2a - c nima vseh znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234. a členu KZ. Enako kršitev kazenskega zakona je obramba uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, katero je višje sodišče zavrnilo ob presoji, da opis dejanja vsebuje vse znake kaznivega dejanja poslovne goljufije (stran 14 sodbe sodišča druge stopnje). Obsojenka v obširnih razlogih v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s tem navaja, da državno tožilstvo ni predlagalo dokaza, da bi obstajal namen kaznivega dejanja; da obsojenka ni mogla vedeti, da ne bodo izplačani krediti; da tožilstvo ni navedlo, kako naj bi obsojenka vedela, da ne bodo po 25.6.2001 izplačane obveznosti; da stranke niso mogle biti preslepljene, saj so bile opozorjene na poslovni rizik, da so stranke ob sklenitvi pogodb vedele, kaj so podpisale in s tem prevzele dolžnosti iz pravno-poslovnih razmerij; da družba C... ni v ničemer zamolčala podatkov v zvezi pridobivanja investicijskih sredstev ali pridobitvi donosa; da so v spisu nasprotni dokazi, da je obsojenka lažno prikazovala, saj je bilo realiziranih 15 pogodb in realizacija je potekala nemoteno do poskusa prevzema posla, kateri se je pričel z ugrabitvijo obsojenega K. in poskusa ugrabitve vnukinje K.M.; da tudi iz primerljive zadeve "D.", kjer je bilo 136 vlagateljev, ki so vložili 144,6 milijonov dolarjev in je Okrožno sodišče v Mariboru izreklo oprostilno sodbo, izhaja da v njej očitanem kaznivem dejanju ni znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije.

11. Navedbam obsojenke v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo v zvezi s dejanjem opisanim pod točko A. I izreka sodbe sodišča prve stopnje, prekršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje za katerega je bila obsojenka obsojena kaznivo dejanje, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Opis dejanja, kot je naveden v točki A. I izreka sodbe sodišča prve stopnje, vsebuje vse znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234. a člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, saj iz opisa dejanja izhaja očitek "preslepitve" kot aktivnega ravnanja (tudi) obsojenke, takratne direktorice družbe P.d.o.o. pri sklenitvi pogodb, ki je imelo za posledico nastanek škode drugemu - oškodovancem, ki so sklenili "investicijske pogodbe" in "sporazume o prevzemu dolga". Po vsebini obsojenkine navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa uveljavljanje kršitve kazenskega zakona. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

12. Enako kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), da v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano kaznivo dejanje nima vseh zakonitih znakov, obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi glede kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu KZ v zvezi s 25. členom KZ. S tem v zvezi v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da tožilstvo ni predložilo poglavitnega znaka kaznivega dejanja pranja denarja, prav tako pa se na glavni obravnavi to ni ugotovilo; na računu družbe C... v banki v B. je bil priliv zneskov večji, kot navaja obtožba, zato je lahko denar, ki je bil nakazan na družbo P.d.o.o. iz drugih prilivov in ne od investicij strank; enako tudi zneski, ki so bili položeni kot kredit na družbo P.d.o.o. niso bili od investicij strank, temveč od zaslužka prodaje čekov SPNB; vsa nakazila v obtožbi in sodbi so bila izvršena po računih, katere je izstavila družba P.d.o.o. družbi C... za opravljena svetovanja; tožilstvo ni predlagalo dokazov, da so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja pranja denarja - po evropskem navodilu se pranje denarja obravnava kot kaznivo dejanje takrat, ko so izpolnjeni znaki, katerih pa državno tožilstvo v Kopru ni dokazalo: obstajati mora plasma denarja, ekonomska horizontalna integracija in stratifikacija. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi s temi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenka po vsebini izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje glede očitanega ji kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu KZ, ne pa kršitve kazenskega zakona.

13. Navedbe obsojenke v zahtevi za varstvo zakonitosti, da so v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja podane okoliščine iz prvega odstavka 536. člena ZKP, ki izključujejo kazenski pregon, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki po presoji vrhovnega sodišča ni podana. Enako kršitev je obramba uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbah zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki jih je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljene.

14. Po določbi prvega odstavka 536. člena ZKP se sme zahtevana oseba, ki se izroči, kazensko preganjati oziroma kazen izvršiti samo za kaznivo dejanje, za katero je bila izročena. Po določbi prvega odstavka 14. člena Evropske konvencije o izročitvi (načelo specialnosti) se proti izročeni osebi ne sme uvesti postopek ali jo obsoditi ali pripreti, da bi izvršili obsodbo ali priporni nalog za katero drugo kaznivo dejanje storjeno pred njeno izročitvijo, in ne tisto zaradi katerega je bila izročena, razen če pogodbenica ki jo je izročila, privoli. Enako v členih 21. in 22. določa tudi Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi.

15. Obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer pravilno navaja, da je Ministrstvo za pravosodje, upravo in lokalno samoupravo Republike Hrvaške s sklepom z dne 29.7.2003 in popravkom sklepa z dne 28.8.2003 dovolilo njeno izročitev Republiki Sloveniji za kazniva dejanja poslovne goljufije po 234. a členu KZ. Spregleda pa, da so po vložitvi obtožnice hrvaški pravosodni organi na zahtevo Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije, na podlagi določbe 1. točke 14. člena Evropske konvencije o izročitvi in 20. in 21. člena pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi, dali soglasje za kazenski pregon obsojenke tudi za kazniva dejanja pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ in poneverbe po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ (sklep Županijskega suda v K. z dne 12.5.2004) navedena v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 28.10.2003. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno zaključilo (stran 21 sodbe sodišča prve stopnje, stran 6 - 7 sodbe sodišča druge stopnje), da je Republika Hrvaška v skladu z načelom specialnosti iz konvencije in meddržavne pogodbe o izročitvi naknadno - po vložitvi obtožnice dne 28.10.2003, vendar pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje dne 27.5.2005, privolila v kazenski pregon zoper obsojenko tudi zaradi kaznivih dejanj pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ in poneverbe po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bila obsojenka spoznana za krivo kaznivega dejanja pranja denarja storjenega na način in v obsegu, kot je bilo to kaznivo dejanje opisano v obtožnici z dne 28.10.2003, zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da za to kaznivo dejanje, ki ga je pritožbeno sodišče pravno opredelilo kot kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 252. člena KZ, kazenski pregon ni bil dopusten.

16. Neutemeljeno obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona - določbe drugega odstavka 41. člena KZ, z navedbo, da ji sodišče ni pravilno odmerilo kazni in ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, kot jih določa KZ (prejšnje življenje obtoženca, osebne razmere, obnašanje v priporu po storjenem kaznivem dejanju) in kršitev določbe četrtega odstavka 38. člena KZ, ker da je sodišče izreklo previsoko denarno kazen in ni uporabilo meril povprečne mesečne netto plače v Republiki Sloveniji oziroma ni preverilo višino plače in dohodkov, kot to določa drugi odstavek 38. člena KZ.

17. Za kaznivo dejanje poslovne goljufije je po določbi drugega odstavka 234. a člena KZ predpisana kazen od enega do desetih let zapora; za kaznivo dejanje pranja denarja pa po tretjem odstavku 252. člena KZ kazen zapora do osmih let in denarna kazen. Sodišče, ki je z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojenki za kaznivo dejanje poslovne goljufije določilo kazen štiri leta in štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje pranja denarja pa kazen dve leti zapora in denarno kazen v znesku 1.000.000 SIT, ter za tem izreklo enotno kazen šest let zapora in denarno kazen v višini 1.000.000 SIT, s tako svojo odločitvijo o kazni kazenskega zakona ni prekršilo. Posamični kazni je določilo v mejah predpisanih kazni za kaznivi dejanji po drugem odstavku 234. a člena KZ in tretjem odstavku 252. člena KZ, enotno kazen pa izreklo skladno z določbo 47. člena KZ. Obsojenka, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče pri izreku zaporne kazni ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin in da je izreklo previsoko denarno kazen, s takšnimi navedbami po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, temveč uveljavlja po vsebini pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.

18. Obsojenka bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (ki je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izločen), v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbo, da je na glavni obravnavi sodeloval sodnik (predsednik senata sodišča prve stopnje), ki bi moral biti izločen iz razloga 5. točke 39. člena ZKP, ker je v preiskavi dne 10.10.2003 podaljšal pripor kot predsednik senata.

19. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev sodnika zaradi razloga iz 4. a in 6. točke 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan.

20. Vsakdo ima pravico, da mu sodi nepristranski sodnik, vendar pa zakon zahteva, da mora to svojo pravico pravočasno uveljaviti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne iz podatkov spisa, niti iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izhaja, da bi obsojenka v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevala izločitev sodnika. Obsojenka in njen zagovornik kršitve postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi nista uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Na glavni obravnavi dne 20.4.2005 je izločitev predsednika senata iz razlogov 4. a in 5. točke 39. člena ZKP in sodnikov porotnikov iz razloga po 4. točki 39. člena ZKP zahteval obtoženi P.K. Njegova zahteva za izločitev je bila s sklepom predsednika sodišča z dne 20.4.2005 zavrnjena; na glavni obravnavi dne 26.4.2005 pa je senat obtoženčevo zahtevo za izločitev predsednika senata iz razloga 5. točke 39. člena ZKP zavrgel, ker je bila vložena po začetku glavne obravnave. Vrhovno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da obsojenka izločitve sodnika - predsednika senata sodišča prve stopnje, ni zahtevala v roku iz drugega odstavka 41. člena ZKP, niti ni tega pritožbenega razloga obramba uveljavljala v pritožbi. Zato obsojenka ne more v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljati kršitve določb kazenskega postopka, da je sodil sodnik, ki bi moral biti po 5. točki 39. člena ZKP izločen.

21. Obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. S tem v zvezi navaja, da "pod točko A. I. 2a ni vpisalo dejanske vložene investicije, kar je razvidno iz bančnih potrdil in izpiska banke o vloženih investicijah, kar izhaja, da ni objektivne identitete zneskov v obtožbi z realnostjo, pod točko I.2c je vpisalo zneske, katere je obtoženi K.P. izplačal strankam, da so vložile v ponovno investicijo, z namenom, da pridobijo večji donos in "da sodba K 246/2003 tako nima objektivne identitete pravno pridobljenega zneska ne v valuti DEM kakor tudi ne v SIT, tudi nikjer ta skupni znesek ni naveden". Čeprav Zakon o kazenskem postopku izrecno ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve ne le navesti zakonske razloge iz katerih vlaga zahtevo (prvi odstavek 420. člena ZKP), temveč mora tudi konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Obsojenka se v navedbah sklicuje na dejanje opisano pod točko A. I. 2a in c, vendar ne konkretizira v čem naj bi sodišče (ki jo je z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznalo za krivo pod točko A/I nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234. a člena KZ v zvezi s členom 25 KZ) ne rešilo predmeta obtožbe (s predmetom obtožbe je mišljeno dejanje opisano v obtožbi, vključno s spremembami obtožbe). Zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih navedb o kršitvah določb kazenskega postopka ni moglo preizkusiti.

22. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo s tem "ko je izreklo sodbo obs. H.S. in obd. K.P., ki sploh ni bila obtožena pod točko A. I. 2a - c, da si je pridobila premoženjsko korist od M.Č. v znesku 8.500 DEM; M.Č. je na glavni obravnavi 17.6.2004 krivo pričala, vendar sodišče prve stopnje ni preizkusilo krivega pričanja, tega tudi ni storilo Višje sodišče v Kopru, tožilstvo pa tega zneska ni navedlo v prvi obtožbi, prav tako pa ne v modificirani obtožbi". Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbo, da je izrek sodbe pod točko I. 2a nerazumljiv. Po navedbah vložnice je izrek nerazumljiv v tem, da so napačne trditve v sodbi, da so stranke D.P., N.K. in M.Ž. bile oškodovane za 15.000 DEM oziroma 9.000 DEM oziroma, da si je obsojenka pridobila premoženjsko korist v takšni višini, saj dokumenti, ki so bili predloženi v spis, dokazujejo, da ni bilo storjeno kaznivo dejanje. S temi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenka izraža dvom v verodostojnost izpovedb v postopku zaslišanih prič in drugače kot izpodbijana pravnomočna sodba ocenjuje izvedene dokaze. S tem pa tudi po vsebini ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

23. Obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da je sodišče kršilo določbo 16. člena ZKP, ko je zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje prič D.B. in S.P. v zvezi ugotovitve ugrabitve obtoženega P.K. in poskusa ugrabitve vnukinje M.K. z namenom izsiljevanja obtoženega P.K. ter predlog zagovornice obtoženega P.K. za izvedenca finančne stroke. Te navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 420. člena ZKP.

24. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da je predlog za zaslišanje priče D.B. na glavni obravnavi dne 4.5.2004 podala zagovornica obtoženega P.K., enako tudi predlog za odreditev izvedenca finančne stroke. Z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov obsojenki niso bile kršene pravice do obrambe, saj obsojenka in njen zagovornik izvedbe teh dokazov nista predlagala. Na glavni obravnavi dne 20.5.2004 je obsojenkin zagovornik predlagal zaslišanje obsojenkine matere S.P. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo na glavni obravnavi dne 22.12.2004. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo do tega dokaznega predloga obrambe in ga zavrnilo. Ocenilo je, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker ne bi pripomogla k boljši razjasnitvi relevantnih okoliščin (stran 20 sodbe). Tem razlogom je pritrdilo tudi višje sodišče, ko je pritožbi obsojenke in njenega zagovornika tudi glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zavrnilo kot neutemeljeni (stran 12 sodbe sodišča druge stopnje). Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam obsojenke v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo. S tem, ko sta se obe sodišči obrazloženo opredelili do dokaznega predloga za zaslišanje priče S.P., je sodišče zadostilo kriterijem ustavno sodne presoje in po presoji Vrhovnega sodišča ni prekršilo obsojenkine pravice do izvajanja dokazov v njeno korist. Pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne izhaja, kako naj bi takšna kršitev, to je zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče S.P., vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka 420. člena ZKP).

25. Neutemeljeno obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev določbe prvega odstavka 355. člena ZKP (ki določa, da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi) uveljavlja z navedbo, da sodišči prve in druge stopnje nista vestno pretehtali dokazov ali obstaja namen poslovne goljufije in ali obstajajo vsi znaki kaznivega dejanja pranja denarja in da sodišče prve stopnje ni moglo navesti razlogov o odločilnih dejstvih, saj je zavrnilo izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil možnost teh poslov. S temi navedbami obsojenka ne uveljavlja kršitev 355. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč skuša izpodbiti s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje glede očitanih ji kaznivih dejanj; s tem pa uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

26. Obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev določbe drugega odstavka 18. člena ZKP z navedbo, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na pomanjkljive dokaze, ZKP pa šteje za nedovoljene dokaze vse, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V zvezi s tem obsojenka v tem delu svoje zahteve za varstvo zakonitosti citira določbe 22., 23. in 29. člena Ustave. Vendar pa v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenka ne konkretizira nobenega dokaza, na katerega se izpodbijana pravnomočna sodba opira in ki naj bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Vrhovno sodišče takšnih posplošenih navedb o kršitvah zakona ni moglo presojati.

27. Obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče z izrekom o stroških kazenskega postopka odločilo nepravilno in v nasprotju z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP, ker bi bila utemeljena le odločitev sodišča, da se jo oprosti plačila stroškov. V zahtevi se sklicuje na listine (potrdilo o višini katastrskega dohodka za leto 2004 in odločbo o dodelitvi denarne socialne pomoči v polovičnem znesku), na katere se je v pritožbenem postopku v zvezi z odločbo o stroških sklicevala obramba soobtoženca.

28. Prvi odstavek 95. člena ZKP določa, da če sodišče spozna obdolženca za krivega, izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obsojenki skladno z navedeno zakonsko določbo v plačilo naložilo stroške (obsodilnega dela) kazenskega postopka ter to svojo odločitev tudi obrazložilo s premoženjskimi razmerami obsojenke (stran 47 sodbe). Tem razlogom je sledilo tudi višje sodišče, ki je pritožbo obsojenke zoper odločbo o stroških zavrnilo ob presoji, da se listine, na katere se je obsojenka v zvezi z odločbo o stroških sklicevala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (in na katere se sklicuje tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti) ne nanašajo na obsojenko, temveč na soobsojenega P.K. (stran 16-17 sodbe sodišča druge stopnje).

C.

29. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenka z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

30. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenko oprostilo plačila povprečnine, kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, ker je obsojenka na prestajanju šestletne zaporne kazni ter bi bilo s plačilom povprečnine lahko ogroženo njeno vzdrževanje.