Jedro

Ker je šlo za zakonito določeno znižanje plač zaradi slabega ekonomskega stanja tožene stranke (med drugim je imela izgubo in blokiran žiro račun), tožnik ni imel možnosti, da bi uspešno zahteval v gotovini izplačilo razlike do plače, ki bi mu sicer pripadala, saj sta bila v kolektivni pogodbi določena dva načina, kako je možno uporabiti listine (v bistvu še potrdila) o manj izplačani plači. Razlike tako zmanjšanih plač je bilo možno, kot je bilo to tudi v tožnikovem primeru, v skladu z določbami 23. in 25. a člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) ob upoštevanju določb zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada RS za razvoj in obveznostih Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo (ZPPOLS - Uradni list RS, št. 71/94 - 15. in 19. člen) uveljaviti pri interni razdelitvi delnic ter vplačilu delnic za notranji odkup, na podlagi potrdil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu mora tožena stranka iz naslova kapitaliziranih zamudnih obresti zaradi znižanja plače izplačati znesek 1,588.923,50 SIT z zakonitimi zamudnimim obrestmi od 29.12.1997 dalje, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni prišla v zamudo.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da izpodbijana sodba nima razlogov glede na to, da je bila tožba posledica nezakonitega zmanjševanja plač. Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj je pogoj za zakonit postopek zmanjševanja plače izdaja individualne odločbe. Različna je bila tudi sodna praksa. Poleg tega je tožnik le papirnati družbenik tožene stranke, ki od svojega deleža pri lastnini nima nobene koristi. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ali podredno, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ima sodba razloge o odločilnih dejstvih in da razlogi o odločilnih dejstvih niso niti nejasni niti si niso v medsebojnem nasprotju (revizija navaja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi, da sodba nima razlogov o tožbenih navedbah, kar ni kršitev določb pravdnega postopka). Zato ni mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti iz prvega odstavka 339. člena ZPP niti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem sodišče v izpodbijani sodbi pojasnjuje tožniku, zakaj ni bilo treba delavcem izdati individualnih odločb o znižanju plač (ugotovitev se nanaša samo na ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka) in da je v postopku ves čas sodeloval pristojen sindikat. Obe sodbi pa tudi ugotavljata, da je bil izveden postopek znižanja plač v skladu z veljavnimi predpisi in zato zakonit. Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo nižje sodišče, saj revizija ni dopustna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (370. člen ZPP).

Tudi materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Ob upoštevanju veljavnih predpisov je (bilo) dopustno zniževanje plač delavcev samo na način in pod pogoji določenimi v zakonu ali kolektivni pogodbi. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 1/90 in 11/93) v 33. členu in kolektivna pogodba za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (KPČBML - Uradni list RS, št. 12/91) v 62. členu, sta določali, da je bilo pod nekaterimi pogoji možno znižanje plač. KPČBML je določala, da je znižanje dovoljeno za omejen čas in največ za 20 %. Po poteku tega roka je bilo treba razloge ponovno preučiti in o morebitnem podaljšanju obvestiti delavce.

Določeno je bilo tudi, da morajo delavci za manj prejete plače dobiti listine, na podlagi katerih bodo lahko v kasnejših obdobjih sodelovali ali v postopku lastninjenja ali neizplačane zneske prijavili v stečajno maso, ni pa bilo predvideno gotovinsko plačilo razlik.

Tožena stranka je postopek znižanja plač opravila, kot sta to ugotovili obe nižji sodišči, v skladu s citiranimi predpisi (individualna podlaga zmanjšanega izplačila, v tem postopku, glede na tožbene navedbe, ni bila sporna, saj se navedba o manjkajoči individualni odločbi pojavi prvič šele v pripravljalni vlogi v letu 2001, to je 9-11 let po izplačilu manjše plače). Ker je šlo za zakonito določeno znižanje plač zaradi slabega ekonomskega stanja tožene stranke (med drugim je imela izgubo in blokiran žiro račun), tožnik ni imel možnosti, da bi uspešno zahteval v gotovini izplačilo razlike do plače, ki bi mu sicer pripadala, saj sta bila v kolektivni pogodbi določena dva načina, kako je možno uporabiti listine (v bistvu še potrdila) o manj izplačani plači. Razlike tako zmanjšanih plač je bilo možno, kot je bilo to tudi v tožnikovem primeru, v skladu z določbami 23. in 25. a člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) ob upoštevanju določb zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada RS za razvoj in obveznostih Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo (ZPPOLS - Uradni list RS, št. 71/94 - 15. in 19. člen) uveljaviti pri interni razdelitvi delnic ter vplačilu delnic za notranji odkup, na podlagi potrdil. Postopek s potrdili, ki so bila podlaga za sodelovanje pri lastninskem preoblikovanju podjetja, je bil določen z uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Uradni list RS, št. 59/93).

Ker je tožena stranka zakonito izvedla postopek znižanja plač in ni bila dolžna v gotovini izplačati nastale razlike (revizijska trditev, da je tožnik le papiranti družbenik tožene stranke ne more vplivati na drugačno obveznost plačila razlike), je pravilen zaključek sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da ni bilo pri izplačilu plač zamude, ne do postopka lastninjenja, ne kasneje (določba 225. člena zakona o gospodarskih družbah - ZGD, Uradni list RS, št. 30/93 do 45/2001), iz česar sledi, da sodišče z izpodbijano sodbo ni zmotno uporabilo določbe 277. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Ta določa, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zakonite zamudne obresti. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

Po določbi 109. člena zakona o sodiščih (ZS - Uradni list RS, št. 19/94 do 28/2000) skrbi za enotno sodno prakso Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je v podobnih primerih vedno sodilo enako. Zato revizijski očitek o različni sodni praksi ni utemeljen.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče sklepalo v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).