Jedro

Ko se je začela konkretna pravda, o istem zahtevku med istima strankama ni tekla druga pravda, zaradi česar ni bilo nobene ovire, da sodišče prve stopnje v tem sporu glede odmere in izplačevanja delne invalidske pokojnine ne bi odločalo (189. čl. ZPP). Zato ugovor litispendence, ki ga uveljavlja tožena stranka, ni utemeljen.

Stranka lahko predlaga, naj se dve pravdi ali več pravd združi v skupno obravnavanje, vendar sodišče na njen predlog ni vezano. Vprašanje, ali bo odredilo združitev postopka, je stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno spremenilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 3. 2011 v 1. odst. 2. tč. izreka tako, da se glasi: „Zavarovanec se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno v okviru samostojne dejavnosti - s.p. z omejitvijo del, ki zahtevajo soročno dvigovanje bremen nad ravnino rame ali dvigovanje desne zgornje okončine nad ravnino komolca od 19. 11. 2007 dalje in se mu od tega dne dalje prizna pravica do delne invalidske pokojnine.“ (I. tč. izreka). Odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 3. 2011 je v 2. odst. spremenilo tako, da glasi: „ O odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine bo odločeno s posebno odločbo“. (II. tč. izreka). V ostalem je izpodbijana odločba ostala nespremenjena (III. tč. izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni od dokončnosti odločbe o odmeri, višini in izplačevanju invalidske pokojnine izplačati zneske mesečne invalidske pokojnine za čas od 19. 11. 2007 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakomesečnega zneska invalidske pokojnine v plačilo dalje do plačila (IV. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 492,36 EUR v roku 15 dni od izdaje prvostopne sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (V. tč. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu I. tč., v II. tč. in V. tč. izreka se pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v I. tč. izreka črta stavek: „in se mu od tega dne dalje prizna pravica do delne invalidske pokojnine“, ter, da sodba ne vsebuje II. tč. izreka oz. razveljavi sodbo v delu I. tč. izreka in v II. tč. izreka s stroškovno posledico. Tožena stranka meni, da je sodišče s tem, ko je v I. tč. izreka priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 19. 11. 2007 dalje, bistveno kršilo določbe postopka. O sami pravici sploh ni bilo odločeno v izpodbijani dokončni odločbi, pač pa je bilo odločeno, da bo glede tega odločeno s posebno odločbo, kar je tudi bilo. Glede na določno 63. čl. ZDSS-1, priznanje pravice do delne invalidske pokojnine ne more biti predmet obravnave v socialnem sporu. Podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. O samem vprašanju pravice do delne invalidske pokojnine je bilo namreč odločeno z odločbama tožene stranke, ki nista predmet tega socialnega spora. Gre za odločbi št. ... z dne 31. 1. 2012 in št. ... z dne 12. 7. 2011. Navedeni odločbi sta predmet socialnega spora pod drugo opravilno številko in sicer pod opr. št. III Ps 533/2012. Tako je sodišče odločilo o predmetu, o katerem je bilo odločeno z odločbama tožene stranke, v zvezi s katerima še poteka postopek pred sodiščem (litispendenca). Glede stroškovne odločitve tožena stranka meni, da ne gre za tožnikov neuspeh zgolj v sorazmerno majhnem delu. Sam predmet tožbe je bil prvenstveno v priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja pred datumom, o katerem je odločila tožena stranka v predsodnem postopku. Sodišče pa v tem delu tožbi ni ugodilo, kot izhaja iz IV. tč. izreka sodbe. Sodišče je tako nepravilno uporabilo določbe 154. čl. ZPP.

Zoper sodbo v II., III. in IV. tč. izreka se pritožuje tudi tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik izpostavlja, da je bila tožena stranka že po sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Ps 161/2010 z dne 24. 6. 2010 dolžna odločiti o pravicah tožnika na podlagi ugotovitve, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti in je zmožen zgolj za delo s štiriurnim delovnim časom od 19. 11. 2007 dalje. Najmanj kar tožnik pričakuje je meritorna odločitev o zadevi in pa jasna odločitev o tem, da mu je tožena stranka dolžna priznati in določiti pravice iz pokojninsko - invalidskega zavarovanja ter plačati tudi zamudne obresti. Tožnik je predlagal združitev predmetne zadeve s pravdno zadevo Ps 533/2012, v kateri teče spor med istima strankama v zvezi z istim dejanskim stanjem, vendar je sodišče ta predlog nepravilno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneskov mesečne invalidske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik namreč ni zahteval odločitve po 1. alineji 67. čl. ZPIZ-1. Sodišče je bilo dolžno odločiti v mejah tožbenega zahtevka, ki vključuje tudi priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti..

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 3. 2011. Tožena stranka je v predsodnem postopku tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „samostojni podjetnik“, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 14. 10. 2010 dalje. O pravici in višini delne invalidske pokojnine pa naj bi tožena stranka odločila s posebno odločbo. Med strankama je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje sporen datum nastanka invalidnosti, saj je tožnik zatrjeval, da je slednja nastala že dne 19. 11. 2007, posledično pa je zahteval, da se mu od tega dne dalje priznajo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je v zvezi z datumom nastanka invalidnosti pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in na podlagi tega mnenja zaključilo, da je tožnikova invalidnost nastala dne 19. 11. 2007. Datum nastanka invalidnosti v pritožbenem postopku ni več sporen.

K pritožbi tožene stranke.

Tožena stranka nepravilno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je v I. tč. izreka tožniku priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine od 19. 11. 2007 dalje, bistveno kršilo določbe postopka. V socialnih sporih gre praviloma za spore polne jurisdikcije, kar pomeni da sodišče ne samo, da presoja zakonitost dokončne odločbe, temveč, ugotavlja tudi pravilnost dokončne odločitve ter praviloma samo odloči o pravici in le izjemoma odpravi izpodbijani odločbi tožene stranke in zadevo vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. To lahko stori v primeru, če bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, kar pa v konkretnem primeru ni bilo, saj je bilo dejansko stanje, glede upravičenosti do delne invalidske pokojnine, razčiščeno. Resda o sami pravici do delne invalidske pokojnine v izpodbijani odločbi ni bilo odločeno, je pa v danem primeru tožena stranka o pravici do delne invalidske pokojnine v predsodnem postopku vsekakor že odločala in sicer z odločbo št. ... z dne 1. 4. 2008. Ta odločba, skupaj z odločbo št. ... z dne 15. 9. 2008, pa je bila v sodnem postopku, po pritožbenem sodišču, s sodbo opr. št. Psp 161/2010 z dne 24. 6. 2010, opravljena, zadeva pa je bila vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka je ponovno odločila o tožnikovih pravicah z odločbo, ki je predmet tega spora, v njej pa je zapisala, da bo o sami pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Glede na navedeno in glede na jasne zakonske določbe (1. odst. 93. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami) je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožniku pravica do delne invalidske pokojnine pripada od 19. 11. 2007 dalje, medtem ko je glede odmere in izplačevanja delne invalidske pokojnine naložilo toženi stranki izdajo posebne odločbe.

Neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je glede odmere in izplačevanja delne invalidske pokojnine naložilo toženi stranki izdajo posebne odločbe, kršilo 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj naj bi tožena stranka o vprašanju pravice do delne invalidske pokojnine odločila z odločbama št. ... z dne 12. 7. 2011 in št. ... z dne 31. 1. 2012, ki sta predmet drugega socialnega spora pod opr. št. III Ps 533/2012. Neutemeljen je ugovor litispendence, ki ga uveljavlja tožena stranka. Ko se je začela konkretna pravda, o istem zahtevku med istima strankama namreč ni tekla druga pravda, zaradi česar ni bilo nobene ovire, da sodišče prve stopnje v tem sporu glede odmere in izplačevanja delne invalidske pokojnine ne bi odločalo (189. čl. ZPP). Tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj tožnik ni zahteval odškodnine po 276. čl. ZPIZ-1, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški.

K pritožbi tožnika: Tožnik II. in III. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje ugovarja zgolj pavšalno. Pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje, da je vsekakor odločilo meritorno. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da mora o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločiti tožena stranka s posebno odločbo. O višini delne invalidske pokojnine in izplačevanju le-te sodišče ni odločilo, saj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z višino delne invalidske pokojnine pred sodiščem dolgotrajno oz. povezano z nesorazmernimi težavami. Sodišče namreč ni razpolagalo s podatki, na podlagi katerih bi lahko odločilo tudi o višini delne invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je v tč. 8 obrazložitve natančno pojasnilo, zakaj je tožnikov zahtevek v tem delu zavrnilo, zato teh argumentov, ki so materialnopravno popolnoma pravilni, pritožbeno sodišče ne ponavlja. Pač pa pritožbeno sodišče k tem razlogom še dodaja, da je sodišče prve stopnje tožniku v I. tč. izreka vsekakor priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, medtem, ko tožnik ni zahteval odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek delne invalidske pokojnine bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, zato sodišče tega tožniku tudi ni posebej prisojalo (3. odst. 276. čl. ZPIZ-1).

Tožniku z zavrnitvijo njegovega predloga, da se konkretna pravda združi v skupno obravnavanje z zadevo III Ps 533/2012, ni bila kršena nobena procesna pravica. Stranka sicer lahko predlaga naj se dve pravdi ali več pravd združi v skupno obravnavanje, vendar sodišče na njen predlog ni vezano. Vprašanje ali bo odredilo združitev postopka je stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča. Sodišče prve stopnje pa je odločilo, da se predmetna zadeva in zadeva pod opr. št. III Ps 533/2012 ne združita, saj na odločitev o invalidnosti oz. datumu njenega nastanka, ki je bil predmet tega postopka ter posledično pravic, ki iz teh ugotovitev izhajajo, ne vplivajo drugi postopki. Pravilno je zapisalo, da so ti odvisni od tega postopka in pravnomočnost tega postopka daje možnost odločanja v naslednjem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih so sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik sam krije pritožbene stroške iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).