Jedro

Vojaki, policija oziroma varnostne osebe so predstavniki države. Zato je bistvenega pomena, da se tožena stranka jasno in določno opredeli, ali verjame tožnici, da so bile uniformirane osebe tiste, ki so jo posilile, torej pripadniki države, ali ne. Navedbe tožene stranke v obrazložitvi odločbe, da izjave prosilke v tem „delu niso najbolj prepričljive“ ne omogočajo preizkusa utemeljenosti izreka odločbe, ker taka opredelitev ni dovolj jasna. Odločba je tako kljub obsežnosti v bistvenem delu nejasna in se je na da preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-73/2018/21 (1312-02) z dne 27. 9. 2019 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnic za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prvo tožnica v prošnji navedla, da je dne 31. 12. 2017 prišlo do protestov, ker njihov predsednik ni želel odstopiti s položaja. Ubitih je bilo veliko ljudi. V državi izvora je bila tudi sama napadena. Istega dne je prvo tožnica vložila prošnji tudi za svoji mladoletni hčerki in za obe uveljavlja iste razloge, kot jih je navedla sama.

2. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj je tožnica povedala na dveh osebnih razgovorih. Na prvem osebnem razgovoru je med drugim povedala, da je njen mož 31. 12. 2017 odšel na protest proti predsedniku A.A.. Spodbujal je ljudi, da so se udeležili protesta. Zvečer se je vrnil domov. Lastnik hiše, kjer so živeli, je zvečer zbolel in mož ga je odpeljal v bolnico. Po moževem odhodu so v njihovo hišo prišli policisti in vojaki in jo spraševali po možu. Tedaj je v njihovi mestni četrti prišlo do streljanja, policija pa je uplenila njihovo stanovanja. Njo so vpričo otrok posilili. V DR Kongo je za žensko sramota, če jo posilijo vpričo otrok. Poklicala je moža in mu svetovala, naj ne hodi domov, mož je poklical prijatelja, ki je taksist, ki jo je odpeljal. Po oskrbi v bolnici so odšli k moževemu očetu.

3. Kot drugi razlog za priznanje mednarodne zaščite je prvo tožnica navedla, da je možev oče musliman, sama pa je katoličanka. Možev oče in celotna družina so zahtevali, da spremeni vero. Od nje je tudi zahteval, da deklicam odreže klitoris, čemur je nasprotovala in tudi mož se s tem ni strinjal. S tastovo družino so nato pretrgali stike in odšli živet drugam. Tast je od nje tudi dodatno zahteval, da se njena 13-letna hči poroči s starcem. Zaradi celotne situacije je bila travmatizirana in je zato zapustila DR Kongo. Od odhoda iz države z možen nima več stikov, lahko da ga je dobila policija.

4. Na drugem osebnem razgovoru je prvo tožnica prav tako povedala, da je bil dne 31. 12. 2017 organiziran velik shod, ki se ga je udeležil njen mož, zvečer se je vrnil, potem pa je mož lastnika hiše, ker je zbolel, odpeljal v bolnico. Ta čas so prišli oboroženi vojaki, vdrli v hišo, iskali moža in ko je povedala, da ga ni, so jo slekli in vpričo otrok posilili. Zjutraj je bila odpeljana v bolnico. Odšla je k tastu, ki je musliman in je ne mara. V hiši ni mogla več živeti, ker iščejo moža. Potem je odšla iz države. Prepričana je, da njenega moža iščejo, zato se ne oglaša na telefon. Posilstvo, ki se ji je zgodilo, je sramota. Če se vrne, zaradi tega ne bo nič dobro.

5. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnici v njenih izjavah mogoče slediti kljub temu, da je bila v določenih delih neprepričljiva. Nadalje ugotavlja, da je prvo tožnica skupaj s hčerkama zapustila državo, ker so bile 31. 12. 2017 demonstracije, ki se jih je udeležil njen mož, posledično zaradi tega pa je bila po vdoru nekaj oseb v njihovo stanovanje posiljena. Kot razlog za odhod je navedla tudi tastove grožnje, ki je musliman, da bo dal njene otroke obrezati, najstarejšo hčerko pa poročiti. Tožena stranka nadalje podrobno povzema poročila o stanju v izvorni državi in ugotavlja, da je v času, ki ga je omenila prvo tožnica, prišlo v kraju B. do pohodov in zborovanj, ki so jih organizirale katoliške cerkve in podprle opozicijske stranke. Ker zborovanja niso bila dovoljena, so bila zatrta s strani policije in vojske. Rezultat posredovanja je bila uporaba solzivca, gumijastih in pravih nabojev, bile pa so tudi smrtne žrtve ter številni ranjeni. Tožena stranka sledi njenim izjavam, da je njen mož sodeloval na demonstracijah. Nadalje tožena stranka na podlagi priloženega zdravniškega izvida sledi izjavi prvo tožnice, da je bila žrtev posilstva. Vendar ni znala pojasniti, koliko ljudi je vdrlo v hišo, razen tega je enkrat navajala da so bili vojaki, nato policisti, nato samo vojaki. Neprepričljiva je bila tudi v delu, koliko oseb jo je posililo, saj je zatrjevala, da so jo posilile vse osebe, ki so vdrle v hišo, iz zdravniškega poročila pa izhaja, da sta jo posilili dve osebi. Glede na navedeno tožena stranka verjame prvo tožnici, da je bila žrtev posilstva. Na podlagi pridobljenih informacij tožena stranka ugotavlja, da je spolno nasilje razširjeno v vseh delih države. Posilstva, tudi s strani policije in varnostnih sil, se dogajajo predvsem na območjih, kjer potekajo določeni konflikti. Žrtve se za preganjanje storilcev ne odločajo prav pogosto. Vendar pa tožena stranka meni, da na podlagi izjav prvo tožnice ni mogoče ugotoviti, kdo so bili storilci in ker je v svojih izjavah, povezanih z moževim sodelovanjem na demonstracijah zatrjevala, da mož zaradi tega ni imel problemov s policijo, ne more slediti njenim izjavam, da bi do posilstva prišlo, ker je policija ali vojska vdrla v hišo zaradi dejavnosti moža. Iz informacij o izvorni državi izhaja, da so lahko posiljene ženske v DR Kongo izpostavljene stigmatizaciji in zavračanju s strani družine in okolice, vendar je to na območjih, kjer se dogajajo konflikti. Pri prvo tožnici pa ni mogoče govoriti o stigmatizaciji, saj je povedala, da je o posilstvu seznanila svojega moža, ki jo je v skrbi za zdravje odpeljal v bolnico in nato naprej k svojemu očetu. V bolnici so jo obiskali sosedje in ti so bili tudi tisti, ki so podali prijavo posilstva na policijo. Glede težav s tastom pa tožena stranka ugotavlja, da je mogoče slediti prvo tožnici, da je zahteval spoštovanje določenih pravil, vendar je imela možnost, da odide tudi k svoji družini. Ne more ji tudi slediti v tem, da bi bili mladoletni tožnici zaradi tastovih groženj po prisilni poroki temu v resnici izpostavljeni. Prisilne poroke so v DR Kongu prepovedane in bi takšno prisiljevanje lahko prijavila oblastem. Sicer pa bi se lahko odselila drugam, saj je v kraju B. dobro zaslužila s prodajo na tržnici. Ob koncu odločbe tožena stranka tudi pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju prvo tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

6. Tožnice v tožbi navajajo, da so bila kršena pravila postopka, ker jim niso bili poslani prevodi dokumentacije, katero so tožnice predložile toženi stranki. Tudi Poročilo o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija jim ni bilo vročeno. Razen tega se odločbe na določenih mestih ne da preizkusiti in je s tem podana bistvena kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) iz 7. točke drugega odstavka 237. člena. Tožnica poudarja, da sta bili žrtvi posilstva tudi drugo in tretje tožnica, ki sta morali gledati, kako je bila njuna mama posiljena vpričo njih. Žrtev posilstva je hkrati tudi ranljiva oseba s posebnimi potrebami, česar pa tožena stranka ni obravnavala. Tožena stranka je tudi predolgo reševala navedeno zadevo. Iz odločbe tudi ni možno ugotoviti, ali je prvo tožnica za toženo stranko sploh verodostojna ali ne. Ni mogoče razbrati, ali je prvo tožnici sploh mogoče verjeti ali ne. Prvo tožnica je bila žrtev posilstva in je verjetno, da je nezmožna podati konkretne podatke na primer o tem, koliko ljudi jo je posililo in kdo natančno so bili ti ljudje. Razen tega tožeča stranka tudi nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da ni izkazala svoje identitete in to obsežneje pojasnjuje. Tožena stranka prvo tožnici tudi očita, da so kontradiktorne njene izjave o tem, kdo jo je posilil in koliko je bilo teh ljudi ter v zvezi z izjavami glede sosedov. Ni jasno, zakaj se toženi stranki zdi bistveno ugotoviti, ali so posiljevalci bili vojaki ali policisti in koliko jih je bilo, glede na to, da iz predloženih informacij o izvorni državi jasno izhaja, da v Kongu sistematično in razširjeno izvajajo posilstva tako policija kot tudi vojska in celo da gre za posilstva iz političnih razlogov. Poleg tega na zdravniškem potrdilu ni bilo najti znakov spreminjanja in je dokument razmeroma kvaliteten, kar govori v prid prvo tožnici. Samo dejstvo, da dokument navaja, da naj bi bila posiljevalca le dva, prvo tožnica pa je izpovedovala drugače, ima lahko več možnih razlag. Prvo tožnica tudi ni podala kontradiktornih izjav glede vloge moža pri demonstracijah. Ni tudi jasno, zakaj tožena stranka tožnici ne verjame, da je bila posiljena zaradi političnega aktivizma moža. Iz informacij izhaja, da so bile demonstracije leta 2017 nasilno zatrte in da je spolno nasilje v Kongu vsesplošno in prevladujoče po celotni državi. Tožena stranka je tudi prezrla, da bi se prvo tožnica v primeru vrnitve znašla brez podpore ožje družine. Ni jasno, kaj se je zgodilo z njenim možem, saj vse od 3. 1. 2018 ni v stiku z njim. Tožnice tudi izpostavljajo, da iz UNHCR-jevih smernic iz leta 2002 izhaja, da so veliko bolj kot podrobnosti posilstva pomembne druge stvari, pri čemer prvo tožnica zatrjuje, da je te podrobnosti toženi stranki celovito pojasnila, tožena stranka pa jih ni upoštevala. Glede očitka, da prvo tožnica posilstva ni prijavila oblastem, pa v tožbi zatrjuje, da se ženske v Kongu za prijavo le redko odločajo zaradi korupcije ter zaradi dejstva, da so hudo družbeno stigmatizirane. Razen tega pa je tožena stranka prezrla načelo največje otrokove koristi. Tožnice predlagajo, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožnicam prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvo tožnica vedela, kakšno dokumentacijo je predložila toženi stranki in kaj naj bi s to dokumentacijo dokazovala. Prevod je bil zgolj v pomoč toženi stranki, da je lahko razumela, kaj iz predložene dokumentacije izhaja. Po prejemu zaprosila za prevode s strani pooblaščencev so bili le-ti res priporočeno po redni pošti posredovani. Ugotovitve Nacionalnega forenzičnega laboratorija glede dokumentacije pa so smiselno povzete v izpodbijani odločbi. Iz poročila ni izhajalo, da bi bile ugotovljene kakšne prenaredbe ali priredbe. Tožena stranka je prvo tožnico spoznala kot ranljivo osebo, vendar je mnenja, da ji v odločbi tega ni potrebno izrecno izpostaviti. Pri oceni verodostojnosti je tožena stranka v celoti sledila uveljavljeni sodni praksi treh temeljnih strukturnih elementov. Katere so tiste navedbe, ki pri prvo tožnici niso prepričljive, pa prav tako izhaja iz izpodbijane odločbe. Ne drži, da je prvo tožnica neverodostojna. Tožena stranka je ni opredelila za neverodostojno. Če jo je opredelila za neprepričljivo, še ne pomeni, da je neverodostojna. Tožena stranka je tudi obsežno in temeljito pojasnila, zakaj meni, da identiteta tožnic ni ugotovljena. Prvo tožnica v navedbah glede same izvršitve dejanja posilstva ni bila prepričljiva predvsem v povezavi s tem, kdo je posilstvo izvršil. To pa je predvsem ključno zaradi zatrjevanja prvo tožnice, da je bilo posilstvo izvršeno zaradi njenega moža in njegove udeležbe na množičnih demonstracijah v kraju B. Posilstva s strani policije in varnostnih sil se dogajajo, vendar predvsem na območjih, kjer potekajo določeni konflikti, prvo tožnica pa ne izhaja iz takšnega območja. Tožnica v kraju B res nima ožje družine, ima pa družino na podeželju. Ta bi ji prav lahko nudila pomoč in oporo, če bi prvo tožnica to sama želela. K tastu pa se prvo tožnici niti ni potrebno vrniti, saj ima svojo družino, kamor se lahko vrne. Glede največjih otrokovih koristi pa tožena stranka poudarja, da sta otroka skupaj z mamo in delita njeno usodo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožnice so potem podale še eno pripravljalno vlogo, v kateri še dodatno pojasnjujejo nekatera svoja stališča. 9. Tožba je utemeljena.

10. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Tožnica svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljuje s tem, da je bila posiljena s strani uniformiranih oseb (vojakov ali policistov) iz razloga, ker se je njen mož udeležil demonstracij proti tedanji oblasti, utemeljuje pa jo tudi s tem, da njen tast, ki je musliman, od nje zahteva, da se ravna po nekaterih načelih, ki jih on zagovarja (obrezovanje klitorisov njenih hčerk, prisilna poroka), ona pa tega ne želi. ZMZ-1 v 26. členu določa lastnosti dejanj preganjanja. V skladu z drugim odstavkom 26. člena ZMZ-1 so med drugim dejanja preganjanja v skladu 1.a členom Ženevske konvencije predvsem dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja. Tožnica zatrjuje prav to, da je bila deležna spolnega nasilja, in to celo s strani več oseb, ki so bile policisti ali vojaki.

11. Tožena stranka ni ugotovila, da bi bila pri prvo tožnici podana splošna neverodostojnost. Kljub temu je njeno prošnjo vseeno zavrnila, kot razlog za to pa je navedla, da prvo tožnica ni znala pojasniti, koliko ljudi je vdrlo v njihovo hišo oziroma stanovanje in da prav tako ni znala pojasniti, zakaj je enkrat navajala, da so bili tako vojaki kot policisti, nato pa samo vojaki. Po navedbah tožene stranke je bila neprepričljiva v delu, koliko oseb jo je posililo, saj je na osebnem razgovoru zatrjevala, da so jo posilile vse osebe, ki so vdrle v hišo, iz zdravniškega poročila pa izhaja, da sta jo posilili dve osebi. Verjame pa ji, da je bila žrtev posilstva (stran 18 odločbe). Tožena stranka je na podlagi poročil o stanju v izvorni državi ugotovila, da se v izvorni državi tožnic posilstva s strani policije in varnostnih sil dejansko dogajajo, vendar predvsem na območjih, kjer potekajo določeni konflikti. Vendar pa po mnenju tožene stranke niso najbolj prepričljive izjave prvo tožnice, ker ni mogoče ugotoviti, kdo so bili storilci (stran 19 odločbe).

12. Pri tem pa iz tega dela obrazložitve ni jasno razvidno, ali tožena stranka ne more ugotoviti, ali so bili storilci vojaki ali policisti oziroma drugi pripadniki varnostnih sil, ali sploh ne more ugotoviti, kdo so bili storilci. Tožnica je namreč vseskozi zatrjevala, da so bile to uniformirane osebe, le da je spreminjala izjavo o tem, ali so bili vojaki ali policisti. Ne gre spregledati tudi tega, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da so jo posilile uniformirane osebe. Tožena stranka pa se do tega ni dovolj jasno in razumljivo opredelila, to pa je v tej zadevi bistvenega pomena. Vojaki in policisti so uslužbenci države, skladno s 1. alinejo prvega odstavka 24. člena pa je subjekt, ki lahko izvaja preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzroči resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, med drugim tudi država. Vojaki, policija oziroma varnostne osebe so predstavniki države. Iz navedenega razloga je bistvenega pomena, da se tožena stranka jasno in določno opredeli, ali verjame tožnici, da so bile uniformirane osebe tiste, ki so jo posilile, torej pripadniki države, ali ne. Navedbe tožene stranke v obrazložitvi odločbe, da izjave prosilke v tem „delu niso najbolj prepričljive“ ne omogočajo preizkusa utemeljenosti izreka odločbe, ker taka opredelitev ni dovolj jasna. Odločba je tako kljub obsežnosti v bistvenem delu nejasna in se je na da preizkusiti. Tožena stranka bi morala nedvoumno zavzeti stališče, ali verjame, da so bile osebe, ki so prvo tožnico posilile, uniformirana osebe, ali pa so bile to civilne osebe, ali pa so bili predstavniki državnih organov, ki so to samovoljno storili, torej v tem smislu nedržavni subjekti, pri čemer država ni bila sposobna nuditi zaščitite. Tako pa je v tem delu odločba tako nejasno obrazložena, da se je ne da preizkusiti, zato tudi ni mogoče presoditi, ali je odločitev tožene stranke pravilna. Če pa tožena stranka šteje, da so bili storilci, ki so prvo tožnico posilili, osebe, ki jih je moč šteti za nedržavne subjekte, bi pa potem morala biti odločba obrazložena v smislu presoje, ali so bodisi država bodisi nedržavni subjekti sposobni in ali hočejo nuditi zaščito pred preganjanjem. Tudi v tem primeru je namreč dejanje posilstva lahko relevantni element za priznanje mednarodne zaščite.

13. Če pa bo tožena stranka v ponovljenem postopku zavzela stališče, da so prvo tožnico posilile uniformirane osebe, bo morala temeljiteje obrazložiti tudi, zakaj ne sledi prvo tožnici, da je bila posiljena zaradi udeležbe moža na demonstracijah, kajti v tem primeru se postavlja vprašanje, zakaj naj bi jo potem sploh posilile uniformirane osebe. Sklepanje, da v tem delu ni mogoče slediti prvo tožnici, da bi bil to razlog za posilstvo zato, ker je prvo tožnica rekla, da mož na demonstracijah in pred tem ni imel težav s policijo (str. 19 odločbe), je pomanjkljivo, saj bi lahko bil vdor policije (ali vojakov) v stanovanje prvo tožnice in njenega moža do tedaj tudi prva težava tožničinega moža s predstavniki države. Če do tega trenutka ni imel težav, še ne pomeni, da se ne bi mogle ob tem dogodku zgoditi prvič. Odločba je zato tudi v tem delu nejasno obrazložena in se je tudi zaradi tega ne da preizkusiti.

14. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker so bila kršena pravila postopka - v konkretnem primeru je odločba v bistvenem delu tako pomanjkljivo obrazložena, da se je ne da preizkusiti. Sodišče izrecno poudarja, da odločbe ni odpravilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je presodilo, da je tožena stranka dejansko stanje popolno ugotovila in da ni potrebno izvesti nobenega dodatnega dokaza. Izvedla je kar tri zaslišanja prvo tožnice, pri čemer so bili osebni razgovori zelo temeljiti in natančno opravljeni. Razen tega je zbrala veliko število informacij o izvorni državi (te potrjujejo, da se posilstva s strani pripadnikov varnostnih sil v državi izvora dogajajo). Odločbo je sodišče odpravilo izključno zaradi procesne kršitve, ker se je ne da preizkusiti. V konkretnem primeru gre za procesno kršitev, ki je opredeljena v 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do vseh navedb strank ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na stališče sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takem primeru namreč daje ZUS-1 izrecno pooblastilo sodišču, da lahko v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odloči tudi brez glavne obravnave.