Jedro

Temeljno pravilo je, da se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka. Glavni zahtevek je odločilen za ugotovitev vrednosti predmeta spora. V kolikor tožnik v individualnem delovnem sporu zahtevek oblikuje tako, da vtožuje plače v neto znesku, se kot vrednost spora upošteva seštevek vtoževanih neto zneskov. V kolikor pa zahtevek oblikuje tako, da vtožuje bruto zneske, se kot vrednost spora upošteva seštevek vtoževanih bruto zneskov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek (točka I izreka) in tožnici naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 910,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica. Navaja, da je tožbo sicer vložila za plačilo razlike v plači v višini 47.150,41 EUR bruto, da pa je vrednost spora ocenila v višini neto plač za vtoževano obdobje, to je v znesku ... EUR. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj ni sledilo predlogu tožnice glede določitve vrednosti spora. V kolikor se vrednost spornega predmeta upošteva bruto znesek je tožnica v neenakopravnem položaju s tistimi tožniki, ki so v istovrstnih zahtevah tožbene zahtevke navedli le v neto znesku, ob tem pa opisno zahtevali izplačilo davkov in prispevkov. Navedeno pomeni, da je tožnica obravnavana diskriminatorno, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Nagrada, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki je tudi v nasprotju z določbo 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) o tem, da se v individualnih delovnih sporih v zvezi s ponavljajočimi dajatvami vrednost predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Tožnica zahteva razliko v plači za 43 mesecev, to je za sedem mesecev več, kot pa je predpisani limit. Triletni znesek dajatev znaša 39.263,14 EUR bruto in ne 47.150,41 EUR, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Pri odmeri nagrade je sodišče prve stopnje uporabilo količnik 1,3, ki je določen v tar. št. 3100, čeprav je v tar. št. 3101 posebej urejena situacija, ko mandat preneha preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. Ob upoštevanju te določbe bi pravilno izračunani stroški tožene stranke tako lahko znašali največ 355,00 EUR. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da se razveljavi v delu, v katerem priznani stroški presegajo znesek 355,20 EUR. Tožnica ugovarja tudi pravilnosti odločitve, da je stroške postopka dolžna povrniti v 15 dneh od prejema sklepa in ne v 15 dneh od njegove pravnomočnosti.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.) v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo vtoževani znesek. Prvi odstavek 21. člena ZOdvT namreč določa, da kadar se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, se vrednost predmeta za njihovo odmero ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če s tem zakonom ni drugače določeno. Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 s sprem.) v 1. odstavku 19. člena določa, da se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu. Pri tem se za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta smiselno uporabljajo določbe ZPP (2. odstavek 19. člena ZST-1). Ugotovitev vrednosti spornega predmeta je urejena v 39. – 45. členu ZPP. Temeljno pravilo je, da se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka. Glavni zahtevek je torej odločilen za ugotovitev vrednosti predmeta spora. Navedeno pomeni, da v kolikor tožnik v individualnem delovnem sporu zahtevek oblikuje tako, da vtožuje plače v neto znesku, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih neto zneskov. V kolikor pa zahtevek oblikuje tako, da vtožuje bruto zneske se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih bruto zneskov.

Neutemeljeno je sklicevanje na domnevno diskriminatornost in kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom. Zgoraj opisan način ugotavljanja vrednosti spora, kot osnove za odmero nagrade po ZOdvT, v ničemer ne krši načelo enakosti pred zakonom. Zakon za vse velja enako, vsem se stroški odmerijo glede na vtoževane zneske.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje nagrado za postopek moralo odmeriti po tar. št. 3101, saj se ta nanaša na primere predčasnega prenehanja mandata, do česar pa v tej zadevi ni prišlo. Res je sicer, da je predvsem Višje sodišče v Ljubljani v nekaterih sporih zavzelo stališče, da je za tovrstne primere (sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, še preden je bil opravljen narok za glavno obravnavo) potrebno uporabiti tar. št. 3101. Ta določa, da se nagrada za postopek po tar. št. 3100 znižana na 0,8, če odvetniku mandat preneha pred vložitvijo tožbe ali druge vloge, s katero se izvede postopek; pred vložitvijo odgovora na tožbo ali pred vložitvijo pripravljalne vloge oziroma preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. Vendar pa te določbe ni mogoče tolmačiti tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ni prenehal, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Samo v primeru, ko mandat odvetniku (v konkretnem primeru zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki ima glede pravice do nagrade enak položaj kot odvetnik) preneha še preden se odvetnik udeležil naroka za svojo stranko, pride do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8. Znižanje količnika pa ni predvideno za primere, ko odvetniku mandat ne preneha; postopek pa se kljub temu zaključi, še preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. Tudi praksa pritožbenega sodišča je bila v tovrstnih primerih (zamudna sodba; sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe) v vseh zadevah razen v eni iz leta 2009 takšna, da se je odvetniku priznala nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini količnika 1,3, saj v teh zadevah mandat odvetniku ni prenehal. Tako je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo opr. št. Pdp 1234/2009 z dne 3. 2. 2010, sodbo in sklepom opr. št. Pdp 51/2012 z dne 27. 1. 2012 ter sklepom opr. št. Pdp 48/2011 z dne 6. 2. 2013. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi glede na določbo 1. odstavka 24. člena ZOdvT sodišče prve stopnje kot vrednost predmeta pri odmeri nagrade smelo upoštevali le seštevek vtoževanih zneskov za prva tri leta. V skladu z navedeno določbo se v individualnih delovnih sporih v zvezi s ponavljajočimi dajatvami vrednost predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Vtoževanih razlik v plači ni možno šteti za ponavljajoče se dajatve v smislu citirane določbe ZOdvT.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo sicer ni uspela, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Odgovora na pritožbo namreč ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Odgovor na pritožbo za ta spor ni bil potreben in tudi v ničemer ni prispeval k pravilni odločitvi v zvezi s tožničino pritožbo zoper sklep o stroških postopka.