Jedro

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje A. A., EMŠO 000, v izreku pa je ugotovilo, da je lastnik predmetnih nepremičnin A. M. A, EMŠO 111, torej druga oseba kot je navedena v sintezi obrazložitve. Izrek sodbe evidentno nasprotuje razlogom sodbe, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje opisanega nasprotja ni obrazložilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točki izreka) razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so nepremičnine z ID znakom: 1, 1/1 in 2, last tožnika A. A., EMŠO 000, do celote, kar je tožena stranka dolžna priznati (I. točka izreka). Sodba je po pravnomočnosti podlaga za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah z ID znakom: 1, 1/1 in 2, v korist tožeče stranke A. A., EMŠO 000, do celote (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, po katerem stroški ureditve zemljiškoknjižnega stanja v celoti bremenijo toženca (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 3.273,72 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa zahteva razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Navaja, da ne drži, da naj bi imel od leta 1971 dalje parc. št. 2 in 1, k. o. ..., v posesti zgolj A. M. A. Toženec je zgradil hidroelektrarno na svoji parc. št. 4, k. o. ..., že leta 1976. Takrat je pričel izkoriščati energetski potencial vode. Logičen je zaključek, da je z izgradnjo lastne hidroelektrarne leta 1976 toženec pričel koristiti in za potrebe dovajanja vode na lastno hidroelektrarno tudi izvajati posest na tem kanalu in to v njegovem celotnem obsegu od vstopa te vode iz B. preko zapornice v kanal, vse do iztoka na toženčevo nepremičnino parc. št. 4, k. o. … Zaključek sodišča, da naj bi bila ob požigu domačij pravnih prednikov strank leta 1942 uničena vsa dokumentacija v zvezi z lastništvom spornih nepremičnin, kar naj bi vplivalo na dojemanje lastništva s strani pravnih prednikov, je napačen. Tega ni ne zatrjevala ne dokazovala nobena stranka. Nemška uprava je istega leta izdala pravnim prednikom posestni list, iz katerega je jasno razvidno solastništvo parc. št. 1, k. o. ... Solastništvo je bilo C., ki so bili podobnega socialnega stanu kot A., ves čas znano in pri njih požig domačije in dokumentacije ni vplival na dojemanje lastništva. Predmet pravde je zemljišče, ki v naravi predstavlja umetni vodni kanal. Vodo koristita in gospodarsko izkoriščata obe stranki. Sam način vzdrževanja vodnega kanala ne more biti odločilen, saj mora biti usklajen med strankama. Iz tega vidika je solast ustrezna, logična in pravilna, saj onemogoča stranki, da bi imela vodni kanal v izključni lasti, da ga upravlja, vzdržuje ter koristi samovoljno ter le v lastno korist, kot to dela tožnik in se ne ozira na koristi drugega uporabnika iste vode. Ocena sodišča, da je izpoved N. A. prepričljiva, ni pravilna. Je žena prvotnega tožnika in mama sedanjega tožnika in zato izrazito pristranska. Njena izpoved o izjavi matere A. M. A. je posredna, nepreverljiva in zelo verjetno tudi neresnična. Ne drži, da naj bi A. ne vedeli, da se izroča le ½ spornih nepremičnin in da naj bi kot pravni laiki logično mislili, da ½ predstavlja celotno strugo. Za tako sklepanje niso imeli nikakršne podlage. Vse listine so bile jasne glede tega, polovica katere nepremičnine je predmet solastništva tožnika in njegovih pravnih prednikov in to dejstvo je bilo tudi ves čas preverljivo v javnih knjigah kot sta zemljiška knjiga in kataster. Zoper dejstva, ki izhajajo iz javnih listin, ne morejo pretehtati nepreverljive izjave mame A. A. in logična razlaga „pravnega laika“. N. A. tudi ni pojasnila, kako si je razlagala solastništvo parc. št. 2, k. o. ..., saj ta parcela ni del danes sporne vodne struge. Po tej parceli voda ne teče že vsaj 50 let, tožnik in njegovi predniki pa na tej parceli tudi ne izvajajo posesti na način kot na parc. št. 1, k. o. … Tudi lokalna imena z dejanskim lastništvom nimajo neposredne povezave. Iz številnih v spis vloženih listin (izročilne pogodbe z dne 6. 5. 1971, odločbe o odmeri davka, posestnega lista, zemljiškoknjižnih izpiskov ...) izhaja, da bi tožnik ob povsem povprečni skrbnosti zlahka ugotovil zatrjevano neusklajeno zemljiškoknjižno stanje in posledično takoj sprožil postopke za njihovo uskladitev. Zgodovinske listine iz časa pred nastavitvijo zemljiške knjige, ki so nastale skoraj 100 let preden je tožnik postal solastnik predmetnih nepremičnin, ne morejo kazati na kvalificirano dobrovernost tožnika. Sklicuje se na odločbo II Ips 608/2008. Tožnik zatrjuje priposestvovanje od leta 1930 dalje in ne od leta 1971 dalje. Če bi tožnikov oče dejansko ves čas mislil, da je izključni lastnik spornih nepremičnin, potem leto pred vložitvijo predmetne tožbe ne bi pripravil, podpisal in dal v podpis tožencu pogodbe o razdelitvi solastnih nepremičnin, parc. št. 1/2 in 1/4, obe k. o. … Pritožnik izpostavlja zapisnik Inšpekcije za okolje z dne 14. 3. 1996 in odločbo UE K. o dovolitvi vzdrževalnih del za parc. št. 1, k. o. ..., z dne 19. 3. 1996. V osebno vloženi pritožbi toženec še dodatno pojasnjuje dogodke in dejansko stanje zadeve ter kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje, podaja svojo dokazno ceno ter navaja, da tožnik ni ravnal s povprečno skrbnostjo udeleženca v pravnem prometu in ni dokazal, da je njegova dobra vera opravičljiva. V nadaljevanju podaja grajo posameznih točk sodbe. Nasprotuje odločitvi sodišča, da predsednik ribiške družine ni bil zaslišan kot priča toženca ter odločitvi sodišča, ki je njegove predložene dokaze zavrnilo kot prepozne. Tudi predlog za ponovno zaslišanje N. A. je bil prepozen dokaz.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je podal odgovor na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 203/2013 z dne 24. 9. 2015 reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje II Cp 905/2012 z dne 9. 1. 2013(1) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (sodišče druge stopnje ni izčrpalo pritožbe v zvezi z vprašanjem dobrovernosti).

6. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, izrecno navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP.

7. (Končni) zaključek sodišča prve stopnje v 23. točki obrazložitve je, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji za priposestvovanje spornih nepremičnin s strani A. M. A., saj toženec ob upoštevanju domneve dobre vere A. M. A. ni uspel dokazati, da ta ni bil dobroveren. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je imel (sedaj pokojni) A. M. A. EMŠO številko 111. 8. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka presojane sodbe ugotovilo, da so predmetne nepremičnine last tožeče stranke A. A., EMŠO 000 in v II. točki izreka, da je sodba po pravnomočnosti podlaga za vknjižbo lastninske pravice na predmetnih nepremičninah v korist tožeče stranke A. A., EMŠO 000. 9. Sodišče prve stopnje je torej v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje v korist A. M. A., EMŠO 111, v izreku pa je ugotovilo, da je lastnik predmetnih nepremičnin A. A., EMŠO 000, torej druga oseba, kot je navedena v sintezi obrazložitve. Izrek sodbe evidentno nasprotuje razlogom sodbe, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sodišče druge stopnje (v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje opisanega nasprotja ni obrazložilo.

10. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil v prvotnem tožbenem zahtevku naveden A. M. A., EMŠO 111. Tožeča stranka je v vlogi z dne 4. 9. 2011 navedla, da „glede na spremenjene zahteve zemljiške knjige o označevanju nepremičnin po 1. 5. 2011 tožnik modificira tožbeni zahtevek“. Vendar pa tožeča stranka na tem mestu ni zgolj drugače označila nepremičnin, prvič je bil v zahtevku naveden tudi A. A., EMŠO 000 (list. št. 224), torej druga oseba (namesto prvotnega tožnika). Na naroku 5. 9. 2011 (list. št. 226) je tožeča stranka celo poudarila, da „današnja pripravljalna vloga tožeče stranke vsebuje tudi modifikacijo tožbenega zahtevka, ki pa ne predstavlja drugega kot glede na spremembe zemljiškoknjižnih predpisov pravilno označbo nepremičnin po tožbi“, kar pa ne drži. 11. Sodišče druge stopnje poleg tega izpostavlja, da prvi odstavek 100. člena ZPP določa, da če je pooblaščencu dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, pa stranka umre, ima pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko dedič prekliče pooblastilo. Procesno pooblastilo torej s smrtjo stranke ne preneha(2). Sodišče prve stopnje tudi v tem okviru ni postopalo pravilno.(3)

12. Višje sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj opisane kršitve postopka ne more samo odpraviti, ne bi s tem strankama odvzelo pravico do pritožbe, ki je ustavno varovana kategorija. V novem sojenju mora sodišče prve stopnje razčistiti in odpraviti nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, natančno opisano v 9. točki te obrazložitve.

13. Sodišče prve stopnje mora v novem sojenju postopati v skladu z določili ZPP o spremembi tožbe. Zahtevek na ugotovitev lastninske pravice v korist A. A., EMŠO 000, namesto v korist A. M. A., EMŠO 111, namreč predstavlja spremembo istovetnosti zahtevka in ne le „modifikacije“.

14. Sodišče pa bo moralo upoštevati tudi, da je v konkretnem primeru pokojnega tožnika zastopala pooblaščenka. Po podatkih spisa pooblastilo pooblaščenki pokojnega ni bilo preklicano. Dediči stopijo v pravdo ex lege v trenutku smrti zapustnika. V tem trenutku so neznani, pooblaščenec pa že deluje zanje. Če dediči pozneje tudi formalno vstopijo v pravdo, ta vstop ni konstitutivnega, ampak le deklaratornega značaja. Dediči niso pravdna stranka šele od vstopa, ampak že od smrti dalje, zato se mora v takem primeru sodba glasiti na (čeprav morda poimensko še nedoločene) dediče umrle osebe.(4)

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Višje sodišče je s sodbo II Cp 905/2012 z dne 9. 1. 2013 pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje I P 523/2010 z dne 22. 11. 2011 (v izpodbijanem delu) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnikov, da so predmetne nepremičnine last tožnika, zavrnilo. Prav iz tega (zavrnitvenega) razloga sodišče druge stopnje v letu 2013 ni dodatno obravnavalo problematike, ki je izpostavljena v nadaljevanju odločbe.

Op. št. (2): Primerjaj sklep VSRS II Ips 144/2014 z dne 26. 11. 2015 in sklep VSRS II Ips 254/2014 z dne 21. 1. 2016. Op. št. (3): V konkretnem primeru se je zgodilo sledeče. Pooblaščenka tožnikov je sodišču sporočila, da je tožnik A. M. A. umrl in predlagala prekinitev postopka; sodišče prve stopnje si je pridobilo (zgolj) smrtovnico (priloga C 2); nadalje je sodišče prve stopnje izdalo sklep, da je tožeča stranka dolžna popraviti tožbo na način, da navede, kdo izmed pravnih naslednikov po pokojnem po njegovi smrti vstopa v postopek namesto njega, sicer bo tožbo zavrglo kot nepopolno; nadalje je pooblaščenka pokojnega tožnika predlagala podaljšanje roka in sodišču predložila predlog za izdajo sklepa o dedovanju (priloga A 117); sodišče je rok podaljšalo; pooblaščenka tožeče stranke je nato sodišču prve stopnje sporočila, da namesto pokojnega v postopek vstopa njegov sin, dedič A. A., v spis je vložila pooblastilo za njegovo zastopanje.

Op. št. (4): Primerjaj sklep VSRS II Ips 144/2014 z dne 26. 11. 2015 in sklep VSRS II Ips 254/2014 z dne 21. 1. 2016.