Jedro

Prekrškovni organ se ni vsebinsko opredelil do trditev odgovorne osebe ter do predloženih dokazov, s katerimi je odgovorna oseba utemeljevala, da je izvajala konkretne ukrepe dolžnega nadzorstva. Odločba prekrškovnega organa ne vsebuje jasne utemeljitve, zakaj s strani odgovorne osebe zatrjevano izvajanje ukrepov ne zadošča oziroma ni dokazano.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Maribor je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku H. Š., kot odgovorno osebo pravne osebe T. d.o.o., spoznal za odgovorno prekrška po drugem odstavku 40. člena ter prekrška po drugem odstavku 36. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD). Za vsak prekršek ji je določil globo v znesku 300,00 EUR, nato pa ji izrekel enotno globo v znesku 600,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljutomeru je zahtevo za sodno varstvo, ki jo je zoper odločbo o prekršku vložila odgovorna oseba, zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da niti odločba o prekršku niti sodba ne vsebujeta potrebnih razlogov v zvezi z ekskulpacijskimi razlogi, ki jih je odgovorna oseba obrazloženo zatrjevala v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška ter v zahtevi za sodno varstvo. S tem, ko je odgovorna oseba v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška pojasnjevala, kakšna so bila navodila in pravila, ter da je voznika (neposrednega storilca) opozarjala na pomanjkljivosti, ki jih je pri njegovem delu opažala, je po oceni vlagatelja konkretno uveljavljala ekskulpacijski razlog kršenja navodil in pravil pravne osebe iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1. Meni, da gre za relevantna zatrjevanja, od ocene katerih je odvisna odločitev o tem, ali je storilka uspela dokazati, da je bil prekršek storjen s kršenjem njenih navodil in pravil, zato bi odločba o prekršku in sodba morali vsebovati konkretne razloge o vseh zatrjevanjih storilke. Glede na navedeno Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo odgovorni osebi. Slednja je v odgovoru navedla, da se z zahtevo za varstvo zakonitosti strinja, ob tem pa je še dodala, da bi Vrhovno sodišče moralo postopek o prekršku zaradi pomanjkljivega opisa prekrška oziroma zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in pravice do poštenega sojenja ustaviti.

B.

4. V odločbi o prekršku se odgovorni osebi očita, da je kot direktorica pravne osebe T d.o.o., opustila dolžno nadzorstvo nad voznikom tovornega vozila M. R., s tem, da je navedeni voznik za potrebe pravne osebe in po nalogu odgovorne osebe dne 5. 1. 2012 po avtocesti A1 vozil tovorno vozilo, ki je last pravne osebe, pri čemer je voznik v nasprotju z Uredbo (ES) št. 561/2006 z dne 15. marca 2006 opravil nepravilni ročni vnos na tahografski listič, prav tako pa pri sebi ni imel potrdila o dejavnosti za čas, ko ni bil prisoten na delovnem mestu, oziroma ko je opravljal druga dela.

5. Odgovorna oseba je v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, ki jo je podala v postopku pred prekrškovnim organom, navedla, da je voznika M. R. ob zaposlitvi seznanila s predpisi o uporabi in oddajanju tahografov. Z navodili glede uporabe tahografov je bil seznanjen ustno, pri čemer je podpisal navodilo o uporabi tahografa, trajanju vožnje, odmorih in počitkih ter listinah, ki jih morajo vozniki imeti v vozilu med vožnjo. Navedla je, da je voznika seznanila tudi z drugimi predpisi s področja varnosti in urejenosti cestnega prometa, zlasti z ZDCOPMD,

in s posledicami nespoštovanja le-teh. V zvezi z očitkom, da vozniku ni bilo izdano potrdilo o dejavnostih, pa je odgovorna oseba navedla, da je voznik navedeno potrdilo prejel še preden je odšel na vožnjo, kar je potrdil tudi s svojim podpisom.

Odgovorna oseba je svoje navedbe v izjavi podprla tudi z materialnimi dokazi, in sicer je med drugim predložila izjave voznika o seznanitvi s pravili in navodili, potrdilo o dejavnostih in potrditev voznika o prejemu tega potrdila ter potni nalog.

V zahtevi za sodno varstvo je odgovorna oseba ponovila navedbe, ki jih je podala že pred prekrškovnim organom, ter ponovno poudarila, da dolžnega nadzorstva ni opustila, temveč je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da do kršitve ne bi prišlo. Trdila je, da spoštovanje predpisov s strani voznikov sama nadzira in voznike opozarja na pomanjkljivosti pri njihovem delu ter da o nadzoru voznikov vodi posebno evidenco. Prekrškovnemu organu je očitala, da se do njenih navedb ni opredelil oziroma da ni navedel konkretnih ravnanj, ki bi jih bila odgovorna oseba v skladu s predpisi dolžna opraviti v okviru dolžnega nadzorstva, a jih je opustila.

6. V odločbi o prekršku je prekrškovni organ povzel navedbe odgovorne osebe, nato pa zaključil, da je odgovorna oseba storila premalo, da do kršitev ne bi prišlo, saj ni dovolj dosledno nadzirala, da voznik pravilno izpolnjuje tahografske lističe ter da ima pri sebi potrdilo o dejavnostih, ki ga mora izdati podjetje. Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja, da se prekrškovni organ s tem ni vsebinsko opredelil do trditev odgovorne osebe ter do predloženih dokazov, s katerimi je odgovorna oseba utemeljevala, da je izvajala konkretne ukrepe dolžnega nadzorstva oziroma da je vozniku pred vožnjo izdala potrdilo o dejavnosti. Odločba prekrškovnega organa ne vsebuje jasne utemeljitve, zakaj s strani odgovorne osebe zatrjevano izvajanje ukrepov ne zadošča oziroma ni dokazano. Vsebinskih odgovorov na trditve odgovorne osebe ni navedlo niti sodišče, ki se je v pretežnem delu obrazložitve zgolj sklicevalo na posplošene razloge prekrškovnega organa. Sodišče je navedlo, da navedbe odgovorne osebe niso takega značaja, da bi moglo odločiti drugače kot prekrškovni organ, ob tem pa poudarilo, da je šlo za dalj časa trajajoče ravnanje voznika v zvezi z izpolnjevanjem tahografskega vložka ter da je oba prekrška pripisati opustitvi dolžnega ravnanja odgovorne osebe. Takšen, splošen odgovor na konkretizirane navedbe vlagatelja zahteve za sodno varstvo ne zadosti standardu obrazložene sodne odločbe , ki izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije ter drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Če je sodišče ocenilo, da odgovorna oseba zatrjevanih ukrepov ni izvajala oziroma da delavcu potrdila o dejavnosti pred pričetkom vožnje ni izdala, bi moralo svojo dokazno oceno jasno obrazložiti. Če pa je sodišče trditvam odgovorne osebe verjelo, vendar je menilo, da je njena odgovornost za prekršek kljub temu podana, bi moralo navesti temelj njene odgovornost. Ker takšnih razlogov ni navedlo, je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 7. Kljub pravilno zatrjevani kršitvi pravice do obrazložene odločbe, ki narekuje razveljavitev sodbe, pa Vrhovno sodišče opozarja na zmotno stališče vrhovnega državnega tožilca, da navedbe odgovorne osebe, do katerih se prekrškovni organ in sodišče nista opredelila, predstavljajo zatrjevanje ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1. V tem členu je urejena odgovornost pravne osebe, skladno s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1 pa se po navedenem členu presoja še odgovornost samostojnega podjetnika posameznika in posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost. Odgovornost odgovorne osebe je urejena drugače, in sicer v 15.a členu ZP-1, ki ne predvideva obrnjenega dokaznega bremena. Kot izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča IV Ips 47/2013 z dne 30. 5. 2013, IV Ips 75/2013 z dne 29. 8. 2013 in IV Ips 86/2014 z dne 16. 6. 2015, se odgovornost odgovorne osebe (za razliko od odgovornosti pravne osebe po 14. členu ZP-1) ne domneva, kar pomeni, da mora že prekrškovni organ v odločbi o prekršku trditi in dokazati vse predpostavke odgovornosti. Če se odgovorni osebi očita, da je opustila dolžno nadzorstvo nad neposrednim storilcem prekrška, mora biti v izreku odločbe o prekršku določno navedeno, katerih konkretnih ukrepov, ki jih je odgovorna oseba v skladu s predpisi zavezana izvajati v okviru opravljanja dolžnega nadzorstva, ni opravila. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi morale biti okoliščine glede opustitve dolžnega nadzorstva, do katerih se prekrškovni organ in sodišče nista opredelila, navedene že v izreku odločbe o prekršku.

C.

8. Glede na ugotovljeno kršitev po

8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1).

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče konkretno odgovoriti na navedbe zahteve za sodno varstvo, še prej pa bo moralo presoditi, ali je v izreku odločbe o prekršku sploh konkretizirana opustitev dolžnega nadzorstva s strani odgovorne osebe.