Jedro

Stopnice v kopališču, ki so iz protizdrsnega materiala in opremljene z oprijemalom za roke, niso stvar, iz katere bi izvirala povečana nevarnosti za nastanek škode. Takšne stopnice tako same po sebi, kljub prisotnosti vlage na njih (kar je v bazenskih kompleksih običajna okoliščina), niso nevarna stvar.

Da bi bila neka stvar ali dejavnost nevarna, naj bi imela dve lastnosti: statistično večjo možnost nastanka škode kot običajno ter to, da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odgovornost je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi, in mora biti pridržana za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari ali dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče imeti vedno pod svojim nadzorom in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče (npr. delo s kemikalijami, eksplozivi, uporaba motornega vozila). Navedeno pa za stopnice in za hojo po njih (tudi v kopališču) ne velja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi v ponovljenem postopku zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 15.358,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in mu naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 321,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem napačno zaključilo, da so bile stopnice izdelane iz nedrsnega materiala. Ni znano, na kakšni podlagi je izvedenec podal svoje zaključke o nedrsnosti stopnic, pri tem pa sodišče ni dopustilo vprašanj v zvezi s preveritvijo objektivnosti izvedenskega mnenja, saj ni pustilo postavljati vprašanj pooblaščencu tožnika. Sodišče se do izpovedi priče B. B. ni opredelilo. S tem je ostalo dejansko stanje glede drsnosti stopnic nepopolno ugotovljeno. V stroki je znano, da je površina Gel-coat tudi drsen material, saj je le-ta vlagoodbojen. Sodišče je povsem napačno zaključilo, da na stopnicah ni bilo vode. Priča R. je govorila izrecno o večji količini vode na sporni stopnici. Sodišče ne pojasni, zakaj meni, da naj bi se izpoved priče nanašala na vse stopnice. Če so stopnice mokre, drsne in še počene, pa gre za stvar, ki predstavlja večjo škodno nevarnost. Sodišče bi pri ugotovitvah, da so bile stopnice opremljene z oprijemalom za roke, ki naj bi ga bilo potrebno uporabljati in da protizdrsna zaščita stopnic ni bila potrebna, moralo pojasniti, na podlagi katerega predpisa oziroma akta izhaja pravna zaveza, da mora pritožnik nujno uporabljati držala na stopnicah, ter iz katerega predpisa izhaja, da naj dodatna zaščita stopnic ne bi bila potrebna, če so stopnice izdelane iz protizdrsnega materiala. Izvedensko mnenje v tem delu tudi samo ni obrazloženo, oziroma oprto na kakršenkoli pravni ali gradbeni standard. Sodišče je kršilo določbe postopka, ko izvedencu ni dovolilo odgovora na vprašanje, iz katerega predpisa izhaja, da bi se ljudje morali držati za ograjo. Gre za arbitrarna in povsem neobrazložena stališča, tako izvedenca kot sodišča, s čimer je tožniku kršena pravica do pritožbe in do izjave v postopku. Sodišče se je ukvarjalo zgolj s standardom skrbnosti tožnika, ne pa tudi zavarovanke toženke. Napačen je zaključek izvedenca, da namestitev dodatnih opozoril ni bila potrebna. Sodišče bi moralo angažirati novega izvedenca gradbene stroke, saj je pritožnik utemeljeno izpodbil to izvedensko mnenje in s slikovnim gradivom dokazal njegovo neobjektivnost, neverodostojnost in nepreverljivost, a je sodišče povsem neutemeljeno sprejelo to izvedensko mnenje. Glede krivdne odškodninske odgovornosti pritožnik navaja, da je tudi glede te oblike odgovornosti sodišče izhajalo iz izvedenskega mnenja, ki je bilo obremenjeno z napakami. Glede počenosti stopnic navaja, da sodišče sploh ni obrazložilo svoje odločitve, da tožniku ni uspelo dokazati, da je padel zaradi počene stopnice. V zvezi z različnimi razdaljami med stopnicami pritožnik opozarja, da je iz slike (A 74) razvidno, da stopnice niso bile v zahtevah in da niso bile pravilno opremljene z opozorili (različne višine). Izvedenec ni opravil mikromeritev na podlagi fotografije. Pritožnik je po pridobitvi izvedenskega mnenja tudi sam odšel na kraj dogodka in preverjal izvedenčeve ugotovitve in prišel do zaključkov, ki jih podrobneje navaja v pritožbi in jih utemeljuje s pritožbi priloženimi fotografijami. Pojasnjuje, zakaj priloženih fotografij pritožnik ni mogel predložiti prej. Ugotovitev izvedenca na obravnavi, da zamikov na stopnicah ni, je v nasprotju z njegovo ugotovitvijo v pisnem mnenju in sicer, da nastopne ploskve niso zmontirane enakomerno v globino. Ko je pritožnik skušal razjasniti te neskladnosti, pa sodišče ni dopustilo vprašanj. Izvedenec je tudi napačno ugotovil usločitev stopnice. Le-ta ni bila zgolj 5 mm, pač pa najmanj 10 mm. Tudi sicer je izvedensko mnenje napačno iz strokovnega vidika. Pritožnik opozarja na standard DIN 18202, pri katerem izvedenec ni podajal pravih podatkov. Ker je sodišče oprlo svojo odločitev na neobjektivno, nepravilno izdelano izvedensko mnenje in ni dopustilo angažiranja novega izvedenca, je kršilo postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljen je očitek o storjeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si med seboj tudi ne nasprotujejo. Izpodbijano odločitev je zato mogoče preizkusiti v vseh pogledih. To velja tudi za del, ki se nanaša na zastajanje vode na stopnici, na kateri je tožnik padel. Pritožbeno sodišče v tem delu ni zasledilo nobenih nasprotij, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da da na stopnicah ni bilo vode, pač pa, da so bile stopnice vlažne oziroma mokre (7. in 20. stran izpodbijane sodbe). Prav tako iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da na počeni stopnici ni bilo vode, ampak je sodišče (pravilno) ugotovilo le, da na počeni stopnici ni bilo omembe vredno več vode, kot na ostalih. Nestrinjanje pritožnika z dokazno oceno, pri čemer je posebej izpostavljena izpovedba priče R., pa ne pomeni te kršitve, ampak kvečjemu grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

5. Neutemeljen je nadalje očitek, da je bilo pritožniku kršena pravica do izjave in pravica do pritožbe, saj naj bi mu sodišče onemogočilo postavljanje vprašanj izvedencu, kljub nepreverljivemu in strokovno pomanjkljivemu mnenju, pa je zavrnilo tudi predlog za postavitev novega izvedenca.

6. Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi zaradi razjasnitve določenih strokovnih vprašanj postavilo izvedenca gradbene stroke V. Š. Slednji je izdelal pisno izvedeniško mnenje in ga, da je odgovoril na pripombe, tudi pisno dopolnil. Sodišče ga je, zaradi razjasnitve določenih nejasnosti v pisnem mnenju, tudi zaslišalo. Ne drži zato pritožbeni očitek, da je bilo tožniku onemogočeno preverjanje objektivnosti izvedenskega mnenja. To, da sodišče prepove določeno vprašanje, ki ni stvar izvedenskega dela, ne pomeni, da je bilo stranki preprečeno dokazovanje. Ali bi se tožnik moral ob hoji držati za ograjo ali ne in kje je podlaga za takšno njegovo obveznost, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni stvar izvedenca, pač sodišča. Gre za presojo skrbnosti ravnanja in upoštevanja načela, da se mora najprej vsak sam varovati škode in zato ravnati ustrezno skrbno. Enako velja za vprašanje, na katerega je izvedenec že odgovoril in se nanaša na zatrjevano višinsko razliko med stopnicami. Na vprašanje o pridobivanju potrdila proizvajalca o tem, da je material nedrsen, je izvedenec, kljub prepovedi sodišča odgovoril. Drugih vprašanj v zvezi z drsnostjo, kot izhaja iz zapisnika naroka, pritožnik v nadaljevanju ni postavil. Vsekakor pa tožniku na naroku ni bilo onemogočeno postavljati vprašanj v zvezi z njegovimi trditvami, da so stopnice premazane s t.i. Gel-coatom in vprašanj v zvezi z drsnostjo tega materiala.

7. Po izvedenem zaslišanju je pritožnik predlagal postavitev novega izvedenca, sodišče prve stopnje pa je ta dokazni predlog zavrnilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prvo sodišče menilo, da je izvedeniško mnenje jasno in da je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja, ki so (lahko) stvar mnenja izvedenca in tako natančno kot je to zaradi nekaterih pomanjkljivih trditev lahko (več o tem na strani 21 in 22 sodbe sodišča prve stopnje).

8. Pritožbeno sodišče se z razlogi, zakaj predlog za postavitev novega izvedenca ni utemeljen, v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, saj jim ni kaj dodati. Ker 3. odstavek 254. člena ZPP postavitev novega izvedenca predvideva le v primeru, da so tudi po zaslišanju izvedenca v njegovem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane dvom o pravilnosti mnenja, ne pa tudi v primeru, če stranka z podanim mnenjem ni zadovoljna, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog zavrnilo.

9. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je mogoče povzeti v sledečem: - tožnik se je poškodoval 21.11.2004 v kopališču T., ko je pri hoji navzdol po stopnicah, ki vodijo na mostiček, ki povezuje dva bazena v bazenskem kompleksu, stopil na predzadnjo stopnico in padel; - da so bile stopnice zaradi relativne vlažnosti zraka v bazenskem kompleksu in hoje mokrih ljudi, vlažne oziroma mokre; - da so bile stopnice opremljene z enostranskim oprijemalom za roke, pri čemer je konstrukcijska zasnova stopnic predvidevala možnost sočasne hoje dveh oseb z uporabo oprijemala; - da tožnik pri hoji ni uporabil oprijemala; - da so bile nastopne ploskve stopnic narejene iz armiranega poliestra, debeline približno 4 mm, ki je primeren protizdrsen material za obbazenske komplekse, površinsko dodatne reliefne izvedbe zaradi zmanjšanja drsnosti; -da je bila višina med posameznimi nastopnimi ploskvami 16,5 cm z odstopanjem do 2 mm oziroma med 16,3 do 16,7 mm, kar je v okviru konstrukcijskih zahtev; - da je bila predzadnja stopnica približno na sredini počena in nepodložena, vendar pa se je zaradi tega ob hoji tožnika usločila do največ 5mm, kar je za 2,5 mm več kot nepoškodovana stopnica; ko stopnica ni bila obtežena, usločenosti ni bilo oziroma je bila minimalna; - da se na (počeni) stopnici ni nabiralo več vode kot na drugih stopnicah ali tleh okoli bazenov; - da se je bila razlika v višini med med tretjo in četrto stopnico ob hoji tožnika, v primerjavi z višino med ostalimi stopnicami, največ 6,5 mm;

10. Pritožbeno sodišče povzete dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka, sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni dovolj jasnih in popolnih razlogih, da je omogočen pritožbeni preizkus. Pritožbeno sodišče se nanje zato v celoti sklicuje in v nadaljevanju odgovarja le še na posamezne pritožbene očitke, na katere ni odgovorjeno že v sodbi sodišča prve stopnje oziroma v predhodni obrazložitvi tega sodišča v zvezi z očitanimi postopkovnimi kršitvami.

11. Tako pritožbeno sodišče sprejema dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da so bile stopnice, na katerih je pritožnik padel, iz ustreznega, to je protizdrsnega materiala, ki je primeren za obbazenske dele, torej za dele, kjer je prisotnost vlage na tleh običajna in pogosta. Tak zaključek je izvedenec naredil na podlagi neposredne zaznave ob ogledu (4. stran izvedenskega poročila z dne 20. 4. 2010), zato ni utemeljen očitek, da ni jasno, na kakšni podlagi je izvedenec podal svoje zaključke o nedrsnosti stopnic. Postopkovnih kršitev, ki jih pritožnik očita sodišču prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem drsnosti stopnic, kot je že bilo obrazloženo, ni bilo. Sodišče prve stopnje se do izpovedi B. B. res ni izrecno opredelilo, vendar pa ta priča dogodka ni neposredno zaznala, zato tudi njena ocena vzroka tožnikovega padca ne more biti odločilna. Okoliščina, da se priča spominja, da je na stopnicah padlo več ljudi, tudi sicer sama po sebi ne dokazuje, da so bile stopnice iz neustreznega materiala.

12. Pravilna je tudi dejanska ugotovitev, da je bila sporna stopnica sicer mokra, vendar pa ne bolj kot ostale stopnice. Takšna ugotovitev ima podlago v celoviti in prepričljivi dokazni oceni. Pritožbeno opozarjanje na izpovedbo priče R. F., ki naj bi jo prvo sodišče zmotno ocenilo, ne vzbuja dvoma v njeno pravilnost. Pritožnik namreč ob tem prezre druge dokaze, ki potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje. Ob upoštevanju fotografije pod A74, izpovedbe tožnika (ki ob škodnem dogodku sploh ni videl, da so bile stopnice mokre), kot tudi dejstva, da se je stopnica kljub počenosti ob sestopu poravnala v prvotni položaj (kar kaže na to, da na stopnici v njenem neobteženem stanju ni bilo vdolbine, v kateri bi se lahko nabirala voda iz ostalih delov stopnice), tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je bila (zaradi počenosti) stopnice na njej takšna količina vode, ki bi lahko bila vzrok za tožnikov padec.

13. Neutemeljeno pritožnik izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede razmika med stopnicami. Tudi v tem delu je izvedensko mnenje, na podlagi katerega je sodišče ugotovilo to sporno dejstvo, pravilno, popolno in jasno. Ne drži, da je bilo mnenje izvedenca obremenjeno z neskladji, ki na naroku niso bila odpravljena. Do razloga za različno razdaljo med stopnicami, kakršna izhaja iz slike A74, se je izvedenec opredelil. Glede na to, da je razmike med stopnicami izvedenec ugotavljal na terenu, tudi ni bilo potrebno razdalj računati s pomočjo mikromeritev. Slike, ki jih je pritožnik priložil pritožbi, so nupoštevne, saj so predložene prepozno (1). Na tožniku, ki je bil seznanjen z mnenjem izvedenca in rezultati njegovih meritev (na mnenje je tudi podal pripombe), je bilo breme, da se na izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca ustrezno pripravi in v ta namen tudi (pravočasno) pridobi gradivo, ki naj bi potrjevalo njegova, izvedenčevim nasprotna, stališča. 14. Tožniku tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da je bil upogib stopnice zaradi počenosti takšen, da bi lahko zmotil njegov korak. Poudariti je, da pritožnik, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, ni podal nobene trditvene podlage, ki bi omogočala jasen in natančen odgovor na vprašanje, v kakšni meri se je stopnica zaradi tega upognila. Tako ni navedel niti kje in kako je bila stopnica počena, niti kam je stopil (ali na rob, kjer je upogib manjši, ali na sredino, kjer je upogib večji). Za natančen izračun upogiba bi bil nujen tudi podatek o njegovi teži. Ob odsotnosti teh navedb je lahko ocena upogiba počene stopnice zgolj približna, pri čemer pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje.

15. Pritožnik v pritožbi napada ugotovitve izvedenca glede dodatnega usločenja in mu očita uporabo drugačnih podatkov, kot izhajajo iz Standardov DIN18202. V obravnavani zadevi ni odločilno vprašanje, ali je bil upogib stopnic (tudi počene) v okviru projektantskih standardov in kakšni so le-ti. Odločilno je, ali je bil upogib stopnice takšen, da je lahko zaradi njega pritožnik izgubil ravnotežje. Z drugimi besedami: četudi bi se izkazalo, da je bil upogib izven meja, ki jih določajo standardi, med protipravnostjo ravnanja zavarovanke toženke in škodo tožnika ne bi bilo pravno relevantne vzročne zveze, če ta upogib na tožnikovo stabilnost hoje ni vplival. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, za koliko se je stopnica zaradi počenosti dodatno usločila in ob upoštevanju siceršnje (minimalne) razlike v višini med stopnicami, z upoštevanjem mnenja izvedenca, izpovedbe tožnika in siceršnjih življenjskih izkušenj zaključilo, da gre za tako majhno višinsko razliko, ki na hojo ni mogla vplivati. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom strinja. Pritožnik s pavšalno in laično oceno, da je prišlo do večjega usločenja, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Poleg tega je tudi v pritožbi izpostavljeno usločenje (za 10 mm) še vedno le na meji usločenja, ki ga izvedenec oceni za takšnega, da lahko vpliva na stabilnost hoje človeka, ki se ne drži za ograjo.

16. Vprašanje, kakšen je zamik nastopnih ploskev v globino (gledano horizontalno), je za obravnavni postopek nepomembno, saj pritožnik ne zatrjuje, da je padel zaradi različnih globinskih zamikov nastopnih ploskev (ker je npr. stopil v prazno zaradi nezadostne širine nastopne ploskve).

17. Na podlagi zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo uporabilo pravilno.

18. Že v svojem sklepu II Cp 1583/2011 z dne 26.11.2011 je pritožbeno sodišče pojasnilo, da podlage za objektivno odškodninsko odgovornost v konkretnem primeru ni. Tako stopnice same po sebi niso nevarna stvar, hoja po stopnicah (kar je običajno vsakodnevno početje) pa ne predstavlja nevarne dejavnosti. Tudi hoja po stopnicah v kopališču, kjer je mokrota tal običajna, stopnice pa so iz nedrsečega materiala in opremljene z oprijemali za roke (kot je bilo to tudi v konkretnemu primeru), ne predstavlja nevarne dejavnosti. Hoja po stopnicah, ki so v bazenskem kompleksu pač mokre, je namreč običajen in ne nadpovprečen, izreden riziko, ki ga je moč s povprečno, običajno skrbnostjo obvladati. Nevarnost v takih pogojih uporabe ne odstopa od povprečja (2).

19. Objektivna odgovornost je predvidena le za tiste nevarne stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Da bi bila neka stvar ali dejavnost nevarna, naj bi imela dve lastnosti: statistično večjo možnost nastanka škode kot običajno ter to, da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odgovornost je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi, in mora biti pridržana za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari ali dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče imeti vedno pod svojim nadzorom in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče (npr. delo s kemikalijami, eksplozivi, uporaba motornega vozila). Navedeno pa za stopnice in za hojo po njih (tudi v opisanem kopališču) ne velja. Seveda pa lahko stopnica (tudi v kopališču) v določenih okoliščinah postane nevarna (npr. poškodovana in spolzka stopnica), vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja. Če je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica protipravnega ravnanja (pomanjkanja ustreznih ukrepov za zagotovitev varnosti), je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna. Novejša sodna praksa odškodninskega področja (3) oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari (in dejavnosti), ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same dejavnosti ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, dejavnost pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Podobna, a obrnjena situacija, kjer stvar (ali dejavnost) sama po sebi je nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo, prav tako ne spada k pravnemu standardu nevarne stvari ali dejavnosti, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost. Če namreč obstaja možnost očitka neustreznega ravnanja, potem je po oceni pritožbenega sodišča takšne primere bolj ustrezno presojati v okvirih krivdne odgovornosti in ni razlogov, da oškodovance varuje institut objektivne odgovornosti.

20. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, upoštevajoč dejanske ugotovitve, ni pogojev niti za krivdno odgovornost zavarovanke tožene stranke, saj tožnik ni dokazal, da bi bil vzrok padca in s tem škode, ki mu je nastala, v protipravnem ravnanju oziroma opustitvi zavarovanca tožene stranke (primerjaj 1. odstavek 131. člena OZ). Stopnice so bile iz ustreznega protizdrsnega materiala in opremljene z oprijemali za roke, nastopne ploskve so bile na ustrezni razdalji. Na njih, kar posebej velja tudi za počeno stopnico, ni bilo več vode kot sicer na drugih delih kompleksa. Tudi sama počenost stopnice ni bila vzrok tožnikovemu padcu. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je iskati vzrok tožnikovega padca v njegovi neprevidnosti. Na področju bazenskega kompleksa so mokra tla in mokre stopnice nekaj običajnega in splošno znanega, torej nekaj, na kar je pri uporabi potrebno računati. Zavarovancu tožene stranke ni mogoče naložiti, da zagotovi popolno suhost tal, saj to ni mogoče. Mokrote stopnic zato ni mogoče pripisati njeni protipravni opustitvi. Je pa od obiskovalcev kompleksa utemeljeno pričakovati, da so pri hoji, ravno zaradi vlage oziroma prisotnosti vode, ki se iznaša iz bazenov, bolj previdni kot običajno. Sem sodi tudi dolžnost uporabe oprijemala za roke. K takšnemu ravnanju obiskovalce zavezuje splošno načelo, da se mora najprej vsak sam varovati škode in zato ravnati ustrezno skrbno. Vsak obiskovalec term se mora tako zavedati, da gibanje po površinah v bazenskem kompleksu, kamor sodijo tudi stopnice, lahko predstavlja določen rizik, ki ga mora sprejeti nase. To še toliko bolj velja, če ne ravna s potrebno skrbnostjo, ki jo terjajo razmere, kakršne veljajo v kopališču (4).

21. Ob vsem povedanem, razloga za padec tožnika tako ni iskati niti v povečani nevarnosti, zaradi katere bi bila podlaga za odškodninsko obveznost zavarovanke tožene stranke podana po pravilih o objektivni odgovornosti, niti v opustitvi dolžne skrbnosti s strani zavarovanke toženke, ki bi bila podlaga za odškodninsko obveznost po pravilih o krivdni odgovornosti, pač pa je vzrok za nezgodo in s tem škodo tožnika iskati v razlogu, ki izhaja iz njegove sfere. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožba pa neutemeljena.

22. Pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo niti kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(2) Primerjaj odločbi VS RS II Ips 389/2005 in II Ips 439/2002. (3) Primerjaj npr. zlasti odločbe VS RS II Ips 571/2005 z dne 21. 2. 2008, II Ips 500/2007 z dne 30. 8. 2007, VSL II Cp 3240/2007 z dne 26. 3. 2008 in druge.

(4) Prim. sodbo in sklep VSRS II Ips 389/2005.