Jedro

Ker ekstradicijski pripor zoper obsojenca ni bil odrejen v zvezi s tem kazenskim postopkom, časa, prestanega v njem, ni bilo mogoče upoštevati pri vštevanju v izrečeno zaporno kazen.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega A.O. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obsojenec A.O. je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino v znesku 150.000,00 (stopetdeset tisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega A.O. za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ in mu na podlagi 2. odstavka 217. člena KZ izreklo kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 12.03.2000 do 16.11.2000. Hkrati so bili obsojencu naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka, pri čemer je bila odmerjena povprečnina v znesku 200.000 SIT. Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi Okrožne državne tožilke v celoti, pritožbama zagovornikov obsojenega A.O. pa deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o kazenski sankciji in vštevanju pripora spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi prvega odstavka 40. člena KZ izreklo stransko kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas štirih let ter v izrečeno kazen dveh let zapora vštelo tudi čas prebit v priporu od 06.02.2001 do 27.02.2002, v ostalem pa je pritožbi obeh zagovornikov kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki obsojenega A.O. so dne 08.05.2002 vložili na Okrožno sodišče v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da napadeno prvostopno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe zaradi kaznivega dejanja goljufije, podrejeno pa, da sodbi obeh sodišč razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena. Kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni podana, ker se razlogi nanašajo izključno na trditev, da je sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo oziroma, da je na podlagi ugotovljenih okoliščin sodišče napravilo napačne zaključke glede dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je sklepalo o obstoju obsojenčevega direktnega naklepa. Vložniki navajajo očitke, da niso pravilni zaključki sodišča glede premoženjskega stanja obdolženca, da so napačni zaključki glede prezadolženosti obdolženca in da sodišče ni ločevalo med zadolževanjem in investiranjem, da je imel obdolženi v času storitve dejanj v lasti hišo, ki je bila sicer res zastavljena vendar za dolg, ki je bil trikrat manjši od njene vrednosti itd. Vse to so okoliščine, ki jih je sodišče ugotavljalo in ugotovilo ter na osnovi teh okoliščin sklepalo na obstoj subjektivnega odnosa obsojenca pri storitvi kaznivega dejanja. Ker so te okoliščine dejanske okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem, zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne bo mogoče upoštevati. Prav tako sodišče ni kršilo zakona pri vštevanju pripora, saj je vštelo le tisti del pripora, ki je po mnenju sodišča vezan na obravnavo tega kaznivega dejanja, ne pa tudi drugih kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil odrejen ekstradicijski pripor, kar bo lahko upoštevano pri sojenju za tista kazniva dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona po zatrjevanju vložnikov zahteve naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje potem, ko je bila prvotna oprostilna sodba v pritožbenem postopku razveljavljena, na podlagi istih dokazov sprejelo skladno z napotili pritožbenega sodišča povsem drugačno dokazno oceno o obstoju goljufivega namena pri obsojencu. Po naročilu pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče raziskovalo obsojenčevo premoženjsko stanje. Pri tem opozarjajo vložniki na sodno prakso, da je pri kaznivem dejanju goljufije poglavitnega pomena predvsem ugotovitev namena pridobitve protipravne premoženjske koristi. Ustvaritev zmotne predstave pri oškodovancu oziroma puščanje slednjega v takšni zmoti, je le izvršitveno dejanje in ne pove ničesar o direktnem naklepu, ki se pri tem kaznivem dejanju zahteva. Če ni takšnega naklepa tudi goljufije ni ne glede na zavajanje, lažno prikazovanje ali ostale izvršilne oblike. Obsojenčeva prezadolženost je bila ugotovljena zmotno, ko je ta razpolagal s premoženjem 500.000 DEM ter s tremi luksuznimi osebnimi avtomobili ob ugotovljenem dolgu 100.000 DEM I.N.-ju. Obsojenec naj bi zapravljal premoženje s tem, da je kupil luksuzno vilo, vlagal investicije v sredstva družbe L. d.o.o., plačeval najemne pogodbe za poslovne prostore, adaptiral hišo itd. To po vložnikih bi moralo sodišče ločiti med pojmoma zadolževanje in investiranje, saj se je premoženje iz denarja spremenilo v nepremičnine in bilo investirano v podjetje. Tudi očitek zavajanja oškodovanke M.M.L. z garancijo za vračilo njenega depozita, ki naj bi jo predstavljala hiša na P., ni na mestu ne glede na to, da je bila ta hiša že zastavljena, vendar je bil dolg trikrat manjši od vrednosti te hiše, oškodovankin depozit pa celo večkrat. V finančne težave je obsojenec zašel kasneje, v začetku leta 1993, kar pa za ugotavljanje goljufivega namena ni pomembno. Dejstvo je, da je obsojenec prejeti denar obračal tudi s posli v igralnici in z investicijami in sicer naj bi izročil nekemu L.D'A. iz B. 250.000.000 LIT decembra 1992, januarja 1993 pa agenciji K. v B. 200.000 DEM. Z navedenim Italijanom se je hotel lotiti prodaje vozil v Sloveniji in je zato pridobil za d.o.o. L. dodatno registracijo v tej smeri, tako da ne gre za nikakršno fantazijo in tudi ne za nikakršen goljufivi namen v zvezi s pridobivanjem pozneje investiranega denarja, kar tudi pri ponovnem sojenju ni bilo ovrženo. Pritožbeno sodišče je obsojencu očitalo, da ni navajal donosnih investicij, glede zgoraj opisanih pa je izrazilo pomislek zaradi kratkih časovnih razmikov. Te investicije po zatrjevanju vložnikov so bile vendar rizične in negotove, saj je obsojenec moral v depozit prevzeti denar vlagati v nadpovprečno tvegane posle, saj bi le-ti lahko omogočali tako velik zaslužek, zaradi katerega so oškodovanci denar nalagali. Očitek obsojencu, da bi moral vlagati na bolj zanesljive načine, če ni imel goljufivega namena, je neumesten, saj v takem primeru obljubljanih obresti ne bi mogel izplačati. Do navedenih investicijskih polomov je obsojenec izpolnjeval svoje obveznosti in oškodovancem izplačeval dogovorjene obresti, ko so nekateri v celoti dobili povrnjene tako vloge kot obresti, drugi pa večji del, pri čemer ni šlo za majhne zneske, pa sodišče navedenega ni upoštevalo, čeprav so to potrdili oškodovanci sami. Obsojenec je oškodovancem izplačal okoli 20 % njihovih depozitov, kar nikakor ne kaže na zavajanje oškodovancev, kot to napačno sklepata v napadenih sodbah obe sodišči obeh stopenj.

Vlagateljev tudi ni nihče nagovarjal, naj obresti pustijo pripisovati glavnici, saj je bilo od njih odvisno, ali bodo obresti dvigovali ali ne. Obsojenec si tako ni pridobil očitane protipravne premoženjske koristi v znesku 21.000.000 SIT, ki bi morala biti vsaj za 20 % nižja, če je iz deponirane vsote opravljal izplačila deponentom.

Sicer pa je obsojenec pojasnil, kaj se je zgodilo s preostalo vsoto, ki oškodovancem ni bila vrnjena. Z neuspelimi posli je bil oškodovan obsojenec sam, ko je ob koncu ostal brez celotnega svojega premoženja in še zadolžen povrhu tako, da po mnenju vložnikov o protipravni premoženjski koristi ni mogoče govorii, niti mu ni dokazano - obsojencu, da bi se na kakršenkoli način z deponiranim denarjem okoristil. Nadalje vložniki primerjajo zaključke razveljavljene prvostopne sodbe z zaključki obeh napadenih sodb o obstoju goljufivega namena obsojenca, ki naj bi ga dokazovalo prepričanje oškodovancev, da vlagajo denar v menjalnico L. d.o.o., kjer naj bi bil njihov denar varno naložen, čeprav je obsojenec depozite prejemal kot fizična oseba, kar pa je oškodovancem zamolčal in jih dodatno zavedel z izdajanjem potrdil z žigom menjalnice. V razveljavljeni sodbi pa je zaključek, da se je obsojenec istovetil s podjetjem L. d.o.o, kar je bilo obširno obrazloženo. Vendar na podlagi istih dejstev je prvostopno sodišče pri ponovnem sojenju napravilo drugačne zaključke, s katerimi pa je povzelo stališče drugostopenjskega sodišča (iz razveljavitvenega sklepa). Po napadenih sodbah, opozarjajo vložniki, naj bi se oškodovanci prvenstveno odločali za vlaganje zaradi varnosti naložbe, visoke obresti pa naj bi predstavljale le še dodaten motiv. Pri tem pa sta obe sodišči po oceni vložnikov spregledali dejstvo, da se nihče od oškodovancev ni pozanimal, kolikšen je bil kapital družbe L. d.o.o., s katerim naj bi jim ta jamčila za njihove vložke ob tem, da je bil zahtevani ustanovitveni kapital, kar je bilo splošno znano, v tistem času smešno nizek in tako sposobnost jamstva pravne osebe za svoje dolgove ni bila samoumevna. Sicer pa so oškodovanci v nasprotju z zaključki obeh sodišč izpovedovali, da so se za depozite odločali na podlagi govoric, da lastnik menjalnice (neki Italijan) obrestuje z visokimi mesečnimi obrestmi. Vsi so govorili o obsojencu kot fizični osebi, kateremu izročajo denar, tudi kot lastniku menjalnice, zato jim je bilo vseeno, komu od navedenih izročajo denar; zato je po mnenju vložnikov nerazumen sklep obeh sodišč, da je pri oškodovancih varnost naložbe s povezanim prepričanjem, da nalagajo denar v pravno osebo, postavljeno na prvo mesto. Ta okoliščina pa je v primerjavi s ponujano obrestno mero povsem nepomembna. Obsojenec ni nikogar zavajal ali ga pustil v zmoti, saj je bila menjalnica njegova, pri čemer je bil prepričan, da s sprejemanjem depozitov (ko je bilo v tistem času poslovanje menjalnic z zakonodajo urejeno ohlapno) na ime menjalnice ne počne ničesar prepovedanega. Vložniki še opozarjajo, da je dokazovanje goljufivega namena z višino obljubljenih obresti neprimerno in navajajo letne obrestne mere Banke Koper, ki je med drugim tudi obljubljala 10 % mesečno obrestno mero očitno za hranilne vloge. Obrestne mere, ki jih je ponujal obsojenec, tako niso bile nenavadne, morale so pa biti višje od bančnih in so zato ustrezno pomenile večji riziko, pri čemer obsojenca ni vodil goljufivi namen ampak razumni cilji, po katerih je hotel obsojenec vlagati depozite v visoko dobičkanosne a negotove posle. Tako visoke cene ni postavljal le fiktivno, da bi se z depoziti okoristil. Glede na gornja izvajanja menijo vložniki, da gre za neuspešno poslovanje, ki ni kaznivo dejanje in predstavlja drugačna odločitev sodišča kršitev kazenskega zakona, ko v napadeni sodbi o posebno motiviranem naklepu obsojenca ni ničesar navedenega.

Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnikov v napadani obsodilni sodbi podana s tem, da obstaja o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ta očitek se nanaša na ugotovitev glede zadolženosti obsojenca v času sprejemanja depozitov, ki jo je pritožbeno sodišče označilo za bistvenega pomena za sklepanje na obsojenčev goljufiv namen. Prvostopno sodišče je nepravilno zaključilo, da je bil obsojenec prezadolžen. Na podlagi izpovedb oškodovancev sta obe sodišči tudi napačno zaključili glede obstoja izvršitvenega dejanja, saj obsojenec ni nikogar zapeljal ali mu lažno prikazoval, da depozite sprejema menjalnica, kar povejo oškodovanci sami, iz njihovih izpovedb pa tudi ne izhaja dejstvo, da naj bi bila varnost naložbe odločilnega pomena pri njihovi odločitvi, čeprav na teh dejstvih sloni obsodilna sodba.

Očitek vložnikov zahteve, da je subjektivni element kaznivega dejanja goljufije: namen pridobiti protipravno premoženjsko korist z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin in s tem spraviti koga v zmoto ali ga pustiti v zmoti in ga s tem zapeljati, da v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, je uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbi drugega odstavka 420. člena zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Krivdorek napadene prvostopne sodbe vsebuje vse elemente kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ. Ko se vložniki ne strinjajo z dokazno oceno obeh napadenih sodb, uveljavljajo kot že rečeno razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom. Vrhovno sodišče tudi ocenjuje, da ni podlage za precejšen dvom v ugotovljena odločilna dejstva kot elemente kaznivega dejanja goljufije. Obe napadeni sodbi imata zadostne in sprejemljive razloge o posameznih elementih očitanega kaznivega dejanja obsojencu tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu. Glede na vsebino krivdoreka tako ni nobene podlage za ugotovitev, da sta sodišči v rednem sojenju kršili kazenski zakon. Vložniki iz očitkov o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ko naj bi obstajalo nasprotje med izpovedbami oškodovancev, kot so razvidne iz zapisnikov o njihovem zaslišanju v kazenskem postopku o ravnanju obsojenca ob sprejemanju depozitov in razlogi obeh napadenih sodb. Za ta očitek v napadenih sodbah ni nobene podlage, saj gre le za drugačno dokazno oceno izpovedbe zaslišanih oškodovancev kot prič od tiste, ki naj bi bila po mnenju vložnikov pravilna. Tako tudi v tej smeri z očitano kršitvijo določb postopka vložniki niso mogli uspeti, ker le-ta ni podana.

Končno vložniki uveljavljajo kršitev določb kazenskega zakona glede izreka o vštetju pripora v izrečeno kazen zapora. Obsojenec je bil namreč v priporu, kot sledi iz obrazložitve pritožbenega sodišča, skoraj izključno na podlagi odločbe ministrstva z dne 06.02.2001 in je tako bilo po oceni sodišča vštevanje pripora odvisno od hitrosti postopka (očitno ekstradicijskega). V izrečeno kazen bi moralo sodišče všteti obsojencu čas od 26.11.2001 naprej. Drugačno ravnanje je v nasprotju z 20. členom Ustave RS.

Iz prvostopne sodbe je razvidno, da je bil po 1. odstavku 49. člena KZ obsojencu v izrečeno zaporno kazen vštet čas, prebit v priporu od 12.03.2000 do 16.11.2000. Pritožbeno sodišče je ta izrek dopolnilo tako, da se obsojencu v izrečeno kazen všteje še pripor od 06.02.2001 dalje do 27.02.2002. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložniki uveljavljajo datum vštevanja pripora očitno z napačnim podatkom od 26.11.2001 dalje. Po podatkih spisa gre za datum 26.11.2000, ko je bil zoper obsojenca odrejen pripor v ekstradicijskem postopku do odločitve ministra o izročitvi obsojenca z dne 06.02.2001. V navedenem obdobju je namreč tekel ekstradicijski pripor, ki ga, kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, v tem kazenskem postopku ni bilo mogoče upoštevati, ker pripor v zvezi z njim ni bil odrejen, zato o kršitvi kazenskega zakona zlasti pa 20. člena Ustave v izrekih obeh napadenih sodb ni mogoče govoriti. Tako zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tej smeri ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v napadenih sodbah ni podana nobena v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev zakona in tudi ne Ustave, zahteva pa je vložena predvsem zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98 a členom ZKP.