Jedro

Če je v večletnem medsebojnem poslovanju pravdnih strank večkrat ali redoma prihajalo do zamud pri plačilih obveznosti, ki so bile tudi večmesečne, je takšno poslovanje (glede poravnavanja obveznosti) predstavljalo ustaljeno prakso. Zamude s plačili zato niso pomenile spremembe v načinu medsebojnega poslovanja pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi tako, da se stroškovni izrek sodbe sodišča prve stopnje (točka II. izreka) spremeni tako, da se znesek 5.467,91 EUR nadomesti z zneskom 6.291,89 EUR.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 219,08 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

IV. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki dveh asignacij in sicer z dne 5. 5. 2011 in 27. 6. 2011, posledično temu pa tudi dajatveni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 86.175,83 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi(I. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka, dolžna pa je plačati toženi stranki 5.467,91 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (II. in III. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da subjektivni pogoj izpodbojnosti ni podan. V okviru presoje tega pogoja je namreč sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo in storilo bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje v okviru presoje, ali asignacije predstavljajo običajen način izpolnitve v razmerju med strankama. Tak sklep sodišča je dejansko napačen, prav tako pa je sodišče storilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Sodišče bi namreč na podlagi navedb tožene stranke oziroma izpovedi prič, na katere opira svojo odločitev, moralo razlikovati med kvalitativno drugačnimi načini izpolnitev (pobot, plačila na TRR račun, asignacija) in se do njih tudi posebej opredeliti. Iz obrazložitve sodišča bi namreč izhajalo, da so bili vsi navedeni načini poravnave obveznosti običajni, kar ni logično, sodišče pa nikjer ne zavzame stališča, zakaj meni, da so bile prav asignacije običajen način poravnave obveznosti. Če so stranke med ostalimi načini občasno sklepale tudi asignacije, to še ne pomeni, da so bile asignacije običajne. Tožeča stranka dodatno opozarja tudi na to, da je sodišče svoj sklep o običajnosti sklepanja asignacij oprlo na pogostost sklepanja asignacij v letu 2011, ki pa je časovno že v obdobju izpodbojnosti. Tudi iz tega razloga je sklep sodišča glede običajnosti sklepanja asignacij napačen in v nasprotju z uveljavljano sodno prakso, po kateri na poslovno prakso med strankama ne gre sklepati iz ravnanj pravdnih strank v času izpodbojnega obdobja, temveč se mora taka praksa med strankama vzpostaviti že pred izpodbojnim obdobjem. V skladu s sodno prakso o običajnosti načina plačil med strankami je mogoče govoriti le, če so takšni načini plačila uveljavljeni v daljšem časovnem obdobju. Asignacije, ki jih v svoji obrazložitvi povzema sodišče, pa so bile med strankama sklenjene v obdobju štirih mesecev, kar zagotovo ne more predstavljati daljšega časovnega obdobja, iz katerega bi bilo moč sklepati na običajnost tovrstnega plačila.

- Dodatno tožeča stranka v zvezi s presojo obstoja subjektivnega pogoja uveljavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do konkretnih izpovedb prič M. G., M. P., A. S., M. Š. in F. E..

- Tožeča stranka prav tako izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v 47. točki obrazložitve sodbe o dolžni skrbnosti ravnanja poslovodstva tožene stranke v predmetni zadevi, saj je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Ob presoji standarda skrbnosti poslovodstva je namreč arbitrarno znižalo zakonsko določen standard skrbnosti in tako prišlo do napačnega zaključka, da je poslovodstvo tožene stranke dosegalo predpisani standard ravnanja s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke.

- Sodišče je napačno ugotovilo tudi dejansko stanje v zvezi z običajno zamudo pri poravnavi obveznosti med strankama ter nato to ugotovitev tudi napačno upoštevalo v okviru presoje subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Tožeča stranka prav zaradi insolventnosti nikakor ni mogla zagotavljati pravočasnih plačil dolgovanih zneskov, na podlagi česar bi tožena stranka kot dober in skrben gospodarstvenik vsekakor morala zaključiti, da je tožeča stranka insolventna. To pa velja še toliko bolj glede na dejstvo, da je tožena stranka s tožečo poslovala več let, bila njen hišni izvajalec, ob tem pa je bila tožeča stranka zanjo, iz razlogov zagotavljanja likvidnosti lastnega podjetja, ključnega pomena. Sodišče bi v času gospodarske krize standard profesionalne skrbnosti lahko kvečjemu zvišalo, saj bi ob tako zaostrenih razmerah v gradbeništvu poslovodstvo moralo narediti vse za poznavanje finančnega stanja njihovih poslovnih partnerjev, še zlasti, če so ti za njih ključnega pomena.

- Ob dejstvu, da so bili v času zadnje asignacije z dne 27. 6. 2011 blokirani skoraj vsi (razen enega) računi tožeče stranke, da sta bili sporni asignaciji sklenjeni tik pred uvedbo prisilne poravnave nad tožečo stranko in da je tožena stranka po svojih besedah spremljala likvidnostno stanje tožeče stranke in ji torej blokade računov v času zadnje asignacije niso mogle ostati neznane, ter da se je iz ostalih okoliščin lahko sklepalo o insolventnosti tožeče stranke, je bila insolventnost tožeče stranke toženi stranki prav gotovo znana ali pa bi ji vsaj mora biti znana.

- Tožeča stranka se smiselno pritožuje tudi zoper stroškovni izrek izpodbijane sodbe. Ob tem opozarja, da je sodišče pri izračunu pravdnih stroškov tožene stranke v točki 50. obrazložitve pri izračunu storilo napako, saj nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v danem primeru ne znaša 1.671,00 EUR, temveč 1.340,80 EUR.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke najprej meni, da je napačna ugotovitev sodišča, da je v konkretnem primeru podan objektivni element izpodbojnosti, sicer pa pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje le glede odločitve o priznanih stroških, torej zgolj zoper II. točko sodbe, ker meni, da ji je sodišče priznalo prenizek znesek pravdnih stroškov. Po pritožbenem stališču ji je namreč priznalo za 1.226,83 EUR premalo stroškov postopka, saj ji ni priznalo nagrade za narok po tar. št. 3102 v ponovljenem postopku. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, ter II. točko sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da znesek 5.467,91 EUR nadomesti z zneskom 6.694,74 EUR. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

8. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbama, ter v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje le glede stroškovne odločitve delno zmotno uporabilo materialno pravo, sicer pa je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa tudi ni storilo s pritožbo tožeče stranke uveljavljanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju, kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev (razen glede stroškovne odločitve), ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: - K pritožbi tožeče stranke:

9. V obravnavani zadevi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja v razmerju med pravdnima strankama razveljavitev pravnih učinkov dne 5. 5. 2011 in 27. 6. 2011 sklenjenih asignacij in temu zahtevku ustrezno zahteva plačilo zneska 86.175,83 EUR, ki ga je tožena stranka prejela na podlagi zadevnih asignacij.

10. Sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno citiralo materialnopravno podlago za presojo obravnavanega spornega razmerja, je ugotovilo obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti, v zvezi s subjektivnim elementom pa je zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi za stanje insolventnosti v času izpodbijanih pravnih dejanj dne 5. 5. 2011 in 27. 6. 2011 morala vedeti.

11. Pritožbeno sporen je tako le subjektivni element izpodbojnosti. V zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje zavzelo naslednja stališča: - da toženi stranki stanje insolventnosti tožene stranke na podlagi podatkov letnega poročila za leto 2010 v času izpodbijanih asignacij ni moglo biti znano, ker ni imela objektivnih možnosti, da bi se z njo seznanila (letno poročilo za leto 2010 je bilo objavljeno šele 1. 8. 2011); - da v času prve asignacije dne 5. 5. 2011 ni imela blokiranega nobenega od devetih računov, v času druge asignacije dne 27. 6. 2011 pa je kljub blokadi osmih računov še vedno neomejeno poslovala preko enega poslovnega računa, zaradi česar za insolventnost tožeče stranke ni mogla vedeti; - da asignacijsko plačilo res ni bilo dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe, je pa predstavljalo običajen način poravnavanja obveznosti tožeče stranke toženi tudi v drugih istovrstnih poslih v letih 2011, 2010 in 2009, zato sklenitev asignacij v spornem primeru ne pomeni, da bi ta okoliščina pri toženi stranki vsaj morala vzpodbuditi vedenje o njeni insolventnosti v času opravljenih asignacij; - da je bila tožena stranka večletni stalni izvajalec tožeče stranke, ki je dobivala plačila od tožeče stranke tudi z večmesečno zamudo, zato so bile takšne zamude s plačili običajne in od tožene stranke niso terjale preverjanja poslovnih izidov ter letnih, revizijskih in bonitetnih poročil tožeče stranke; - da opustitev preverjanja računovodskih izkazov tožeče stranke s strani tožene stranke ne more pomeniti opustitve dolžnega ravnanja iz 28. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in ji v tem pogledu ni mogoče očitati, da bi vsaj morala vedeti za insolventnost tožeče stranke.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena s postopkovnimi kršitvami iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do v pritožbi izpostavljenih izpovedb zaslišanih prič, ki spadajo po pritožbenem stališču v sklop odločilnih dejstev, oziroma so razlogi sodišča v nasprotju z ugotovitvami dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je odločitev, ki jo je sprejelo, obrazložilo z dejstvi, relevantnimi za sprejeto odločitev, pri čemer je obrazložitev takšna, da omogoča preizkus pravilnosti ugotovljenih dejstev, ta pa tudi niso v nasprotju z ugotovitvami dokaznega postopka. Vse, v pritožbi izpostavljene izpovedbe prič G., P., S., Š. in E., za katere pritožba uveljavlja, da predstavljajo za presojo odločilna dejstva, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, se nanašajo na opisovanje slabega finančnega stanja tožeče stranke.

13. Za ugotovitev subjektivnega pogoja insolventnosti ZFPPIPP zahteva, da je dolžnik v trenutku, ko je bilo opravljeno izpodbojno pravno dejanje, vedel oziroma bi moral vedeti za insolventnost tožeče stranke in ne za njeno morebitno slabo ekonomsko finančno stanje. Pri tem je po določbi 14. člena ZFPPIPP insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnavati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali postane dolgoročno plačilno nesposoben. Trajnejša likvidnost se domneva pri dolžniku, ki je pravna oseba, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti, dolgoročna plačilna nesposobnost pa se domneva, če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (prezadolženost), pri dolžniku, ki je kapitalska družba, pa tudi, če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv.

14. Dejstva o slabem finančnem stanju tožeče stranke, ki izhajajo iz pritožbeno izpostavljenih izpovedb prič, ne predstavljajo odločilnih dejstev, do katerih bi se sodišče prve stopnje bilo dolžno opredeliti. Vsako slabo ekonomsko finančno stanje namreč še ne pomeni insolventnosti. Z zatrjevanjem, da je bila tožeča stranka v slabem ekonomsko finančnem stanju, zato ni mogoče utemeljevati subjektivnega elementa izpodbojnosti.

15. Tožeča stranka se je v zvezi s subjektivnim pogojem izpodbojnosti sklicevala tako na zakonski domnevi iz 1. in 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP (neobičajnost oblike izpolnitve obveznosti, ter da so bila izpodbojna dejanja sklenjena v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo insolvenčnega postopka), hkrati pa je zatrjevala in dokazovala tudi obstoj samega subjektivnega elementa izpodbojnosti, torej vedenje o insolventnosti tožeče stranke.

16. V primeru, ko je podana domneva o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti, je tožena stranka tista, ki mora takšno domnevno ovreči, npr. s trditvami, da ni šlo za neobičajen način izpolnitve obveznosti. Poleg tega pa lahko še vedno zatrjuje in dokazuje, da obstojijo okoliščine, zaradi katerih ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je bila tožeča stranka v času izpodbijanih dejanj insolventna.

17. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi za stanje insolventnosti v času izpodbijanih pravnih dejanj mogla in morala vedeti. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev utemeljeno sprejelo na podlagi ugotovljenih dejstev, izpostavljenih v točki 11 obrazložitve te sodbe.

18. Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo asignacijsko plačilo običajen način poravnavanja obveznosti med pravdnima strankama. Takšen zaključek potrjuje zanesljiva dokazna presoja prvostopnega sodišča, temelječa na listinskih dokazih, izpovedbah zaslišanih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke. Pri tem tovrstnega zaključka sodišče prve stopnje ne gradi zgolj na asignacijah, sklenjenih v letu 2011, temveč iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je asignacijsko plačilo predstavljalo običajen način poravnavanja obveznosti tožeče stranke toženi tudi v drugih istovrstnih poslih v letih 2011, 2010 in 2009 (točka 45 obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer obrazložitve v tem pogledu pritožba ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da sklenitev asignacij v zadevnem primeru ne predstavlja okoliščine, ki bi pri toženi stranki morala vzbuditi vedenje o insolventnosti tožeče stranke.

19. Tudi ne gre pritrditi tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z običajno zamudo pri poravnavi obveznosti med strankama, ter nato to ugotovitev napačno upoštevalo v okviru presoje subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Prav dejstvo, ki ga tožeča stranka sama izpostavlja v pritožbi, da je tožena stranka s tožečo stranko poslovala več let, ima iz tega vidika pomembno težo. Če je v večletnem medsebojnem poslovanju pravdnih strank večkrat ali redoma prihajalo do zamud pri plačilih obveznosti, ki so bile tudi večmesečne, je takšno poslovanje (glede poravnavanja obveznosti) predstavljalo ustaljeno prakso. Zamude s plačili zato niso pomenile spremembe v načinu medsebojnega poslovanja pravdnih strank.

20. Vednost o insolventnosti se presoja glede na zunanje znake, ki glede na poslovne izkušnje kažejo na tako stanje. Vendar pa je potrebno primarno presojati konkreten poslovni odnos med gospodarskima subjektoma. Če je ta namreč več let ustaljen, stabilen, torej brez sprememb v načinu poslovanja ter načinu in rokih izpolnitve obveznosti, kakor je bilo to v obravnavanem primeru, je povsem utemeljeno zatrjevanje tožene stranke, da ni vedela in tudi ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke.

21. Napačno je tudi pritožbeno stališče o opustitvi dolžnega ravnanja tožene stranke v skladu z 28. členom ZFPPIPP. Določba 28. člena ZFPPIPP vsebuje temeljne obveznosti poslovodstva gospodarske družbe v zvezi z njeno solventnostjo (zapoveduje ravnanje v skladu z določbami ZFPPIPP in pravili poslovno finančne stroke, profesionalno skrbnost pravno finančne stroke, da se zagotovi kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost družbe). Določba nalaga poslovodstvu le take obveznosti, ki zadevajo družbo, ki jo poslovodstvo vodi in ne obveznosti glede drugih družb (družb, s katerimi je v poslovnih stikih). Vsako poslovodstvo mora na podlagi določbe 28. člena ZFPPIPP preverjati računovodske izkaze družbe, ki jo vodi, ne pa tudi računovodskih izkazov drugih družb, od katerih prejema izpolnitev že prevzetih obveznosti, kot je v predmetni zadevi. Vedenje o insolventnosti je treba razlagati tako, da se z upoštevanjem vseh dejanskih okoliščin primera sklepa, ali bi v isti situaciji razumna oseba istih bistvenih lastnostni kot tožena stranka neizogibno sklepala, da je tožeča stranka insolventna (tako Vrhovno sodišče RS III Ips 34/2014 z dne 16. 6. 2015).

22. V tem pogledu, ob upoštevanju dejstev: - da je med strankama obstajal večleten, relativno ustaljen poslovni odnos; - da v času sklenitve izpodbojnih dejanj ni bilo javno razpoložljivih podatkov, ki bi kazali na stanje insolventnosti tožeče stranke; - da v času prve asignacije z dne 5. 5. 2011 tožeča stranka ni imela navzven zaznavnih likvidnostnih težav, saj ni imela blokiranega nobenega od devetih TRR računov, ter da je do blokade računov (osmih od devetih) prišlo nedolgo pred sklenitvijo druge asignacije z dne 27. 6. 2011, toženi stranki ni mogoče očitati, da bi lahko sklepala, da je tožeča stranka insolventna, ali da bi se o insolventnosti tožeče stranke morala pozanimati.

23. Pritožba tožeče stranke, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podan subjektivni pogoj izpodbojnosti, je zato neutemeljena.

24. Pritrditi pa je pritožbi, ko graja stroškovno odločitev izpodbijane sodbe. V tem pogledu pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu pravdnih stroškov tožene stranke v 50. točki obrazložitve pri izračunu storilo napako, saj nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v danem primeru ne znaša 1.671,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki, temveč 1.340,80 EUR, upoštevaje tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Temu ustrezno je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in stroškovni izrek izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je toženi stranki priznalo za nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi le znesek 1.340,80 EUR in o stroških postopka (v zvezi z odločitvijo o pritožbi tožene stranke) odločilo tako, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

- K pritožbi tožene stranke:

25. Pritožbi tožene stranke je potrebno pritrditi, saj je sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških tožene stranke zmotno uporabilo ZOdvT, ki je relevantno materialno pravo za odločanje o pravdnih stroških. Toženi stranki nagrada za narok v ponovljenem postopku pripada. V prid takšni razlagi govori namen zakonodajalca. Ta je namreč v obrazložitvi predloga ZOdvT k členu 14. navedel, da če se zadeva v okviru pravnih sredstev vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem vračuna v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Slednje pa ne velja za nagrado za narok, kar smiselno izhaja tudi iz četrtega odstavka opombe št. 3 v tretjem odstavku Tarife. Prav takšen namen zakonodajalca pa je razbrati tudi iz obrazložitve k opombi št. 3 Tarife. Takšno stališče je zaslediti tudi v sodni praksi (VSL II Cp 2105/2012 z dne 10. 10. 2012, VSL II Cp 87/2014 z dne 5. 3. 2014 in VSL I Cpg 266/2014 z dne 16. 10. 2014).

26. Tožena stranka je zato upravičena še do nagrade za narok v ponovljenem postopku (po tar. št. 3102) v znesku 1.005,60 EUR, s pripadajočim 22 % DDV za opravljeno odvetniško storitev, skupno torej še do zneska 1.226,83 EUR. Sodišče druge stopnje je zato za navedeni znesek in upoštevaje odločitev o stroškovni pritožbi tožeče stranke izrek o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje spremenilo tako, da je znesek po sodišču prve stopnje priznanih stroškov (v višini 5.467,91 EUR) nadomestilo z zneskom 6.291,89 EUR.

27. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbama tožeče in tožene stranke ugodilo tako, da je stroškovni izrek izpodbijane sodbe delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), v preostalem pa pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Tožeča stranka, ki je bila s pritožbo v pretežnem delu neuspešna (uspela je le s sorazmerno majhnim delom glede stroškovne odločitve), krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti pritožbene stroške toženi stranki, s pritožbo v pretežnem delu uspešni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena istega zakona). Sodišče druge stopnje je v skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife o stroških postopka odločilo po določbah ZOdvT. Toženi stranki je priznalo stroške za nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3220 ZOdvT) v znesku 110,40 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške (po tar. št. 6002 ZOdvT) v znesku 20,00 EUR, 22 % DDV na odvetniške storitve v znesku 28,68 EUR ter 60,00 EUR stroškov sodne takse za pritožbo. Skupni znesek v višini 219,08 EUR je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.