Jedro

Terjatev člana posadke iz delovnega razmerja na ladji je po Zakonu o pomorski in notranji plovbi (ZPNP) zavarovana z zakonito zastavno pravico na ladji (2. tč. 1. odst. 216. čl. ZPNP), vendar pa je treba obstoj tega privilegija presojati po pravu države, katere zastavo ladja vije (2. tč. 1. odst. 996. čl. ZPNP).

Izrek

Ob reševanju pritožbe tožeče stranke se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da naj se izreče začasna odredba določena s sklepom Okrajnega sodišča v P. opr.št. R 138/95 z dne 11.4.1995 glede ladje S., matična luka H., za nedopustno. Ugotovilo je, da ima toženec pomorsko terjatev, ki mu daje zakonito zastavno pravico na ladji, zato dejstvo, da je ladja last tožnice, ne vpliva na dopustnosti izdaje začasne odredbe glede te ladje, saj zakonite zastavne pravice ne prenehajo s spremembo imetnika pravice razpolaganja z ladjo oziroma lastnika ladje.

Zoper to sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje bistvene okoliščine tega spora ugotavljalolo z neustreznimi dokazi, saj se glede bistvenih okoliščin sklicuje zgolj na podatke spisa R 138/95, v katerem pa sedanji toženec za svoje navedbe ni predložil nikakršnih dokazov. Morda je toženec predložil dokazila za navedbe v pravdnem postopku za upravičbo začasne odredbe, če ga je sprožil, ni pa jih predložil v konkretni pravdi. Navedb pa ni mogoče dokazovati zgolj z navedbami iz drugega sodnega postopka. Ugotovitev sodišča, da ima toženec zakonito zastavno pravico na predmetu začasne odredbe, po mnenju pritožnice nima ne dejanske ne pravne podlage in zato so zaključki v tej smeri zgrešeni. Dopustnost in s tem zakonitost spornega sklepa o začasni odredbi bi moralo sodišče presojati ne samo preko materialnopravnih podlag ZPNP, temveč tudi preko povsem formalnih pogojev iz zakona o izvršbi, ki se tičejo vprašanja, ali je toženec kot predlagatelj začasne odredbe položil varščino za hrambo predmetne začasne odredbe. To okoliščino je tožeča stranka ves čas postopka izpostavljala, posebno z navedbami na zadnji glavni obravnavi, ko je predlagala, da se o teh dejstvih izvede dokaz z vpogledom v spis R 138/95, ne pa v tem smislu kot je to naredilo sodišče, da je iz tega spisa povzelo samo navedbe tožene stranke, ni pa prečitalo podatkov v spisu, iz katerih izhaja, da varščina za hrambo in čuvanje ladje ni bila položena. Ker toženec kot predlagatelj začasne odredbe ni izpolnil in zadostil formalnim pogojem za obstoj začasne odredbe v spisu R 138/95, saj ni plačal predujma za hrambo in čuvanje, je po mnenju tožeče stranke na dlani, da je začasna odredba nedopustna, zato meni, da bi sodišče moralo njegovemu zahtevku ugoditi ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

V pritožbenih navedbah sicer tožeča stranka ne navaja nič pravno relevantnega za konkretni spor, pritožbeno sodišče pa je ob uradnem preizkusu (2.odst. 365. čl. ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato vseh relevantnih okoliščin ni ugotovilo in je iz teh razlogov moralo izpodbijano sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je tožena stranka zatrjevala, da tožeča stranka ne more utemeljeno oporekati začasni odredbi, ker ima toženec pomorski privilegij na ladji, kar mu daje pravico uveljavljati svojo terjatev zoper vsakokratnega lastnika ladje. Sodišče prve stopnje je te trditve toženca sprejelo, saj je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je za presojo potrebno uporabiti določbe ZPNP ter da toženčev privilegij izhaja iz njegove zaposlitve kot pomorščaka na sporni ladji.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je zaključek o kvaliteti toženčeve terjatve preuranjen. Dejstvo, da naj bi bil toženec zaposlen na sporni ladji, se v pravdi ni oporekalo in zato bi toženec lahko imel privilegij, je pa potrebno obstoj tega presojati po pravu države, katere zastavo ladja vije, skladno z določbo 2. tč. 1.odst. čl. 996 ZPNP. Sodišče prve stopnje je to odločbo očitno spregledalo, saj je odločilo na podlagi določb ZPNP, da ima toženec zakonito zastavno pravico na ladji, ki je predmet izdane začasne odredbe. V konkretni zadevi, ko iz podatkov spisa izhaja, da vije ladja nemško zastavo in je vpisana v vpisnik ladij v H., pa bi v skladu z gornjo določbo, moralo obstoj privilegija presoditi ob uporabi nemškega prava. Zaradi te zmotne uporabe materialnega prava izpodbijani odločitvi ni mogoče pritrditi in je pritožbeno sodišče moralo ob reševanju pritožbe tožeče stranke izpodbijano sodbo po 1. odst. 370. čl. ZPP razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje.

Sicer pritožba tožeče stranke kakšnih relevantnih razlogov za konkretno pravdo ne prinaša. V novem sojenju bo zato sodišče prve stopnje moralo ob uporabi ustreznega pravnega predpisa pretehtati okoliščine in v kolikor bo ugotovilo, da ima toženec tudi po nemškem pravu za terjatev, ki jo uveljavlja, pomorski privilegij, bo tožbeni zahtevek tožnice na nedopustnost začasne odredbe, ker je lastnica ladje, brez pravne podlage. Ostale okoliščine, na katere opozarja tožeča stranka, ko izraža pomisleke o tem, ali je bila začasna odredba sploh opravičena z vložitvijo tožbe, pa za to pravdo niso pomembne, pač pa so lahko odločilne v matičnem postopku, v katerem je izdana sporna začasna odredba, seveda če bodo v tistem postopku ustrezno oblikovane in dovolj določne.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede stroškov hrambe pa je treba opozoriti, da v tem delu prihaja v poštev slovensko pravo, ker gre za procesnopravna vprašanja, zato se o stroških odloča po čl. 988 ZPNP, ki je dovolj jasen. Vsaka stranka mora v okviru tega zakonskega določila opredeliti svoje zahtevke, pri čemer je nedvomno tudi vprašanje stroškov hrambe treba reševati v matičnem spisu, to je v spisu, kjer je izdana začasna odredba in ne v pravdi na nedopustnost. Končno pa je opozoriti, da se v predmetni zadevi za razsojo uporablja plovbno pravo, saj gre po vsebini za spor, ki se nanaša na ladjo.

Zato je potrebno uporabiti določbe ZPP o gospodarskem sporu (2. tč.

489. čl. ZPP), kar pa ni v nobeni zvezi z vprašanjem pristojnosti sodišča.