Jedro

Zavrnitev zahteve za odkup hišniškega stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je od toženih strank zahteval sklenitev prodajne pogodbe za kletno dvosobno stanovanje v Ljubljani, v izmeri 57,15 m2, za ceno, opredeljeno po določbah Stanovanjskega zakona v znesku 449.837,00 SIT. Toženke naj bi po prejemu kupnine dovolile vknjižbo lastninske pravice na stanovanju na tožnikovo ime. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, obenem pa je tožeči stranki naložilo, da mora toženim strankam in stranskim intervenientom povrniti ustrezno izračunane pravdne stroške. Pritožbi tožnika proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje ugodilo le glede izreka o pravdnih stroških in tožnikovo obveznost iz tega naslova delno znižalo, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Tožnik je proti sodbi sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagal njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Stališče sodišča prve stopnje, da bi bil za spremembo namembnosti spornega stanovanja iz hišniškega v nehišniško stanovanje potreben poseben akt zbora stanovalcev oziroma skupnosti stanovalcev hiše, ki pa ni bil sprejet, kljub izrecni pritožbeni graji na pritožbeni stopnji ni bilo obravnavano, čeprav je v nasprotju z materialnim pravom. Čeprav je z odločbo tedanje SSS Ljubljana Center z dne 13.1.1987 bila spremenjena namembnost dotedanjega hišniškega stanovanja, pritožbeno sodišče ni pojasnilo svojega nasprotnega stališča. Vprašanje je, ali je bilo za spremembno namembnosti res potrebno soglasje hišnega sveta. Ker v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih ni potrebnih razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ni razloga, zakaj ne bi akt stanodajalca kasneje originarno spremenil namembnosti stanovanja. Tožene stranke in stranski intervenienti niso dokazali, da so za opredelitev spornega stanovanja kot hišniškega dobili ustrezno soglasje stanovanjskega organa. Za spremembo namembnosti hišniškega stanovanja ni pomembno, ali ima akt o prekvalifikaciji pravno naravo upravnega akta. Tako naj bi odločila tudi sodna praksa. Skupnost stanovalcev stanovanjske hiše ... v Ljubljani ni izpodbijala dodelitvene odločbe SSS Ljubljana Center z dne 13.1.1987, s katero je bila namembnost spornega stanovanja spremenjena. Ker sporno stanovanje od 13.1.1987 ni več hišniško stanovanje in ker je imel tožnik ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona na njem stanovanjsko pravico, je upravičen do njegovega odkupa.

Tožene stranke in stranski intervenienti na revizijo niso odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Sporno stanovanje je že ob gradnji hiše, v kateri se nahaja, bilo namenjeno za hišnika. Ustrezna formalna ureditev in določitev take njegove namembnosti po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) iz leta 1974 (Uradni list SRS, št. 18/74 in 10/76) ima podlago v odloku Mestnega sveta Ljubljana z dne 2.2.1961 in stanovanjski pogodbi z dne 10.2.1961 med stanodajalcem in tedanjo osebo, ki je opravljala hišniška dela. Po njeni smrti je tedanja skupnost stanovalcev soglašala s tožnikovo vselitvijo v sporno stanovanje, da bi ta opravljal hišniška dela.

Navedene dejanske ugotovitve, ki so podlaga in izhodišče za pravno presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, v revizijskem postopku glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ne morejo biti predmet obravnavanja. Sporno stanovanje je bilo torej ves čas hišniško stanovanje. Takšno je po dejanskih ugotovitvah še danes. Odločba Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana Center z dne 13.1.1987 ni spremenila njegove namembnosti ne glede na poimenovanje tožnikovega statusa.

Ob dejanskih ugotovitvah, da je sporno stanovanje bilo in je hišniško, ni treba posebej odgovarjati na revizijsko trditev, da za njegovo opredelitev ni bilo ustreznega soglasja stanovanjskega organa. Ne glede na to pa je omenjena revizijska teza notranje protislovna. S stališčem, da je stanodajalec v letu 1987 "originarno" spremenil namembnost stanovanja (ukinil naj bi njegovo hišniško naravo), je njegov hišniški status tudi s stališče tožnika najmanj pred tem priznan. Primera iz sodne prakse, na katera se sklicuje revizija in ki naj bi potrjevala njeno stališče, imata drugačno dejansko in pravno podlago. V enem je obravnavan primer ničnosti oziroma izpodbojnosti pogodbe o zamenjavi stanovanj, drugi pa je revidentovemu stališču nasproten: zahtevek na odkup hišniškega stanovanja je bli zavrnjen kljub sklicevanju na stanovanjsko pravico.

Opisani razlogi zavračajo tudi revizijsko trditev o delni neobrazloženosti izpodbijane sodbe (vsebinski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP), kolikor se odločitev nanaša na stališče o spremembi namembnosti spornega stanovanja zaradi odločbe Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana Center z dne 13.1.1987. Navedena listina je v izpodbijani sodbi ocenjena s stališča, da namembnosti spornega stanovanja ni spremenila. Iz vsebine listine namreč ni razvidno, da bi bil status stanovanja kakorkoli spremenjen.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 393. člena ZPP.