Jedro

Objekta zgolj zaradi njegove funkcije še ni mogoče šteti za napravo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se tožnici kot investitorki novogradnje objekta X. z integrirano sončno elektrarno, na zemljišču parc. št. 1875 in 1878 k. o. …, odmeri komunalni prispevek v višini 118.813,16 EUR, ki ga je treba plačati na tam naveden transakcijski račun še pred izdajo gradbenega dovoljenja. V obrazložitvi navaja, da je investitor dne 16. 7. 2010 vložil zahtevo za odmero komunalnega prispevka zaradi novogradnje objekta X. s priloženo projektno dokumentacijo. Na podlagi prvega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini pred izdajo gradbenega dovoljenja. Za obstoječo komunalno opremo se komunalni prispevek odmeri na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč ter podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na območju Mestne občine Murska Sobota (Odlok, Uradni list RS, št. 37/2008) na podlagi naslednjih meril: površine parcel, neto tlorisne površine objekta, opremljenosti parcel s komunalno opremo in namembnosti objekta. Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme se lahko odmeri, če se zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Obračunsko območje občinskih cest, vodovodnega omrežja, komunalnega omrežja ter javne razsvetljave je določeno enotno za celo občino in obsega vse površine, ki so po veljavnih prostorskih aktih občine namenjeni poselitvi in so prikazane na listih št. 1.3, 1.2, 1.1 in 1.4 v kartografskem delu elaborata. Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Na podlagi v izpodbijani odločbi prikazanega izračuna (formule) je bil zavezancu odmerjen komunalni prispevek v izreku navedeni višini (118.813,16 EUR), s plačilom le tega pa mu je zagotovljena priključitev objekta na obstoječo komunalno opremo.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je prvostopni organ zavezancu pravilno odmeril komunalni prispevek tudi za sporne objekte: sprejemni bazen, fermentor, fermentor s plinohramom in deponijo koruznih sekancev, saj so to objekti po 1. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) v povezavi s podrobnejšimi določbami Uredbe o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov (Uredba o klasifikaciji objektov). Za tehnološke naprave, ki niso objekti po predpisih o graditvi objektov, komunalni prispevek ni bil odmerjen. Iz projektne dokumentacije je razvidno, da gre v primeru izgradnje objekta pod št. 12 – deponija koruznih sekancev, dejansko za izgradnjo silosov oziroma skladišča, kar izhaja iz opisa nameravane gradnje (neto tlorisna površina 3980 m2), zgrajena iz armirano betonskih sten, višine 4 m, na sredi s pregradno steno ter z napravo za odvajanje izcednih voda, talne površine bodo asfaltirane. Ta objekt je treba šteti kot silos ali skladišče, podrazred 12520 – rezervoarji, silosi, skladišča, v skupini 125 – industrijske stavbe in skladišča Uredbe o klasifikaciji objektov. Pri razvrstitvi objektov je treba upoštevati funkcijo objektov glede na pretežen namen uporabe (prvi odstavek 5. člena Uredbe o klasifikaciji objektov). Objekt bioplinarne je glede na funkcijo objekta kot celote, treba šteti kot industrijski objekt, zato se tudi za sporne objekte (npr. objekt št. 12 – deponija koruznih sekancev) šteje, da so v funkciji industrijskega objekta. Glede podrobnejše opredelitve dejanske rabe dela stavbe se smiselno uporablja veljavna klasifikacija vrst objektov ter razvrstitev vrste objektov glede na namen porabe, ki jo je izdala Geodetska uprava RS in se uporablja od 27. 6. 2009 naprej. Po tej klasifikaciji so npr. „žitni silosi“ kot objekti uvrščeni v poglavje 1.2.5 – industrijska raba skladišča (CC-SL125) oz. imajo šifro vrste rabe 1252001. Tudi občinski Odlok o odmeri komunalnega prispevka se pri določitvi faktorjev dejavnosti (K dejavnost) sklicuje na standardno klasifikacijo vrst objektov (CC-SL), zato je določitev faktorja glede objektov, ki so sestavni del objekta bioplinarne, v prvostopni odločbi pravilna. Upoštevaje navedeno, je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je sporne objekte treba šteti samo kot tehnološke naprave oz. sklope. Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka pri določanju njene obveznosti glede plačila komunalnega prispevka ni pravilno ugotovila površine, od katerih se lahko obračuna komunalni prispevek, ker je kot objekte upoštevala tudi sprejemni bazen, fermentor, fermentor s plinohramom in deponijo koruznih sekancev, katere bi bilo treba obravnavati kot tehnološke naprave, za katere se komunalni prispevek ne odmerja. ZGO-1 kot stavbo opredeljuje objekt z enim ali več prostorov, v katere lahko človek vstopi in so namenjeni bivanju ali opravljanju dejavnosti. V sprejemni bazen se bo iz lagune črpala gnojevka kot tekoči substrat, v katerega se bo dnevno doziralo tudi suhi substrat, npr. koruzno silažo. V bazenu so vgrajena mešala in grelna cev ter je namenjen pripravi homogirane vsebine, ki se bo črpala v fermentor oziroma v fermentor z integriranim plinohramom. V nobenega od teh objektov človek nima vstopa, zato se v njih ne more opravljati nobena dejavnost v smislu določb 1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Stališče oziroma zaključek upravnega organa, da je treba objekt deponije koruznih sekancev opredeliti kot silos ali skladišče v smislu Uredbe o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in določitvi objektov državnega pomena, je samovoljno, saj določila navedene Uredbe niso izpeljana iz ZGO-1 in na njihovi podlagi ni moč opredeljevati posameznega objekta drugače kot ga opredeljuje ZGO-1 in kot ga je opredelil investitor. V tem smislu je neutemeljena primerjava z veljavno klasifikacijo vrst objektov ter razvrstitev vrste prostorov glede na namen uporabe, ki jo je izdala Geodetska uprava RS. Tožnica zato meni, da upravni organ za sporne objekte (oz. po mnenju tožnice naprave) ne bi smel obračunati komunalnega prispevka, kar bi tožničino obveznost bistveno zmanjšalo. Ker je dejansko stanje v obravnavani zadevi med strankami sporno, tožnica predlaga, da sodišče v zadevi odloči po opravljeni glavni obravnavi, kjer naj se vpogleda v projektno dokumentacijo, zasliši projektanta, ki bo podrobneje pojasnil tehnološki proces v bioplinarni ter pomen posameznih objektov, kolikor pa upravni organ oziroma tožena stranka tudi še potem ne bi spremenila svojega stališča, naj se določi izvedenca gradbene oziroma tehnološke stroke, kateremu je znano obratovanje bioplinarn, ki naj izdela izvedeniško mnenje glede spornih vprašanj. Nadalje predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in samo odloči, da so sporni navedeni objekti izvzeti iz obveznosti plačila komunalnega prispevka oz. podrejeno, da se zadeva vrne v ponoven postopek upravnemu organu; toženi stranki pa naj sodišče naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Sklicuje se na določbe 82. člena ZPNačrt ter 2. člena Odloka. Predmetni objekti ne spadajo pod tiste, za katere bi po Odloku veljala oprostitev plačila komunalnega prispevka. Pri odmeri komunalnega prispevka se je upoštevalo, da je celoten objekt bioplinarne sestavljen iz več objektov in tehnoloških naprav, ki skupaj tvorijo celoto objekta bioplinarne. Katerih delov bioplinarne ni mogoče šteti kot objekte po predpisih o graditvi objektov, ampak kot tehnološke naprave, izhaja iz njihovih tehničnih značilnosti, ki so razvidne iz projektne dokumentacije. Gre za objekte, pri katerih ni mogoče ugotoviti neto tlorisne površine (npr. cevovodi, transportni vodi in naprave, ipd.). Kot objekte bioplinarne je upravni organ določil tiste, ki jih je bilo kot takšne treba šteti v skladu z določbami ZGO-1 in Uredbo o klasifikaciji objektov, ki je bila izdana na podlagi 7. člena ZGO-1. Upravni organ pri odmeri komunalnega prispevka ne more slediti s strani projektanta nepravilno ali nepopolno določeni klasifikaciji objekta ali njegovega dela. Iz tehničnih lastnosti deponije koruznih sekancev nedvomno izhaja, da je to objekt, po Uredbi o klasifikaciji objektov uvrščen v skupino 125 – industrijske stavbe in skladišča ter v podrazred 12520 – rezervoarji, silosi, skladišča. Okoliščina, da načrtovan objekt deponije ali skladišča koruznih sekancev nima strehe, še ne pomeni, da v tak objekt ni možno vstopiti. Pa tudi sicer prepoved vstopa pri ostalih objektih (npr. bazenu) ne pomeni, da ne gre za objekt v smislu predpisov o graditvi objektov, ampak za tehnološko napravo. Načrtovan objekt deponije ali skladišča koruznih sekancev, ki je neto tlorisne površine 3980 m2, je v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost, Uradni list RS, št. 37/2008) uvrščen med zahtevne objekte (drugi odstavek 2. člena). Enako velja za ostale sporne dele bioplinarne (bazen, fermentor, plinohram, itd), katere bi moral že projektant imenovati ter klasificirati v skladu z Uredbo o klasifikaciji objektov, torej kot rezervoar, silos, skladišče, ipd. Predlogu za izvedbo glavne obravnave tožena stranka nasprotuje, ker so iz projektne dokumentacije razvidni vsi podatki o tehničnih lastnostih in funkcijah vseh objektov bioplinarne. Definicija objekta je pravno vprašanje, ki se presoja glede na veljavne predpise, podrobnejše pojasnjevanje v tehničnem delu projektne dokumentacije že podanih ugotovitev ni potrebno in ne bi v ničemer privedlo do razjasnitve spornega vprašanja. Da gre za objekt, za katerega se odmerja komunalni prispevek, je razvidno že iz izdelane projektne dokumentacije, v kateri so navedeni velikost objekta, materiali, način gradnje, kar so zadostni elementi, da se lahko tak objekt uvrsti in klasificira v skladu z Uredbo o klasifikaciji objektov. Predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen obračun komunalnega prispevka za objekt predmetne bioplinarne kot celote, v delu, ki se nanaša na sprejemni bazen, fermentor, fermentor s plinohramom in deponijo koruznih sekancev. Sodišče se strinja s presojo, da gre pri navedenih delih bioplinarne za objekte v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, kjer je določeno, da je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. V skladu s tem je v 2. členu Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje določeno, da je objekt povezan s tlemi, če so hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: da je temeljen ali s pomočjo gradbenih del drugače povezan s tlemi, da se glede na namen uporablja na stalno določenem kraju in da ga ni mogoče premakniti ali odstraniti brez škode za njegovo bistvo. Kot objekt se šteje tudi naprava ali sklop naprav, ki se po predpisu o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov razvršča med gradbeno inženirske objekte in izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka. Šteje se, da so del objekta samo vgrajene inštalacije in tehnološke naprave, ki služijo delovanju objekta. Med vgrajene inštalacije in tehnološke naprave kot del objekta ne štejejo naprave, ki so namenjene opravljanju dejavnosti v objektu (npr. tehnološki postroji) in zanje določbe te uredbe ne veljajo. Vgrajevanje naprav, namenjenih opravljanju dejavnosti v objektu se ne šteje za gradnjo, razen če je za njihovo vgradnjo potrebna rekonstrukcija objekta. Po določbi tretjega odstavka 5. člena Uredbe o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov (Uredba, Uradni list RS, št. 33/2003, 78/2005 in 25/2010) je treba vsakega od objektov razvrstiti kot ločeno enoto, kadar gre za funkcionalno zaokroženo območje, na katerem se nahaja več med seboj povezanih stavb oziroma gradbenih inženirskih objektov.

V 2. členu Odloka je med drugim določeno, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka po tem odloku investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali ki spreminja njegovo namembnost na obračunskem območju, ki ga določa ta Odlok (6. točka), da je objekt stavba ali njen del v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov in da je neto tlorisna površina objekta seštevek vseh tlorisnih površin objekta oziroma tlorisna površina ustreznega dela objekta in se izračuna po standardu SIST ISO 9836. Iz navedenih določb Odloka torej izhaja, da je treba komunalni prispevek plačati med drugim za vsak objekt, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, pri čemer te določbe po presoji sodišča ne ožijo definicije pojma objekta po določbah 2. člena ZGO-1 in na njem temelječih predpisov (Uredbe o klasifikaciji objektov, Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost), ampak jih le dopolnjujejo. To pa pomeni prvič, da gre tudi pri spornih objektih za stavbe oz. dele stavb kompleksa bioplinarne (v katerih so nameščene razne tehnološke naprave) in drugič, da je treba tudi gradbene inženirske objekte po določbah ZGO-1 in obeh Uredb šteti za objekte. Nadalje to pomeni, da se zanje plača komunalni prispevek po merilih iz Odloka.

Iz projektne dokumentacije je razvidno, da gre v vseh spornih primerih (sprejemnega bazena, obeh fermentorjev in deponije koruznih sekancev) za gradnje, ki imajo vse v zakonu navedene lastnosti objektov, saj gre v vseh primerih za s tlemi povezanimi (novo)gradnjami, ki so narejene iz gradbenih proizvodov, so na stalno določenem kraju in jih ni mogoče nikamor premakniti ali odstraniti brez škode za njihovo bistvo. Vanje so vgrajeni tehnološki postroji, torej inštalacije in tehnološke naprave, ki služijo delovanju objektov (1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1, 2. člen Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje). Ker so zgrajeni na funkcionalno zaokroženem območju, na katerem se nahaja več med seboj povezanih stavb oziroma gradbenih inženirskih objektov, jih je treba obravnavati kot ločene enote (tretji odstavek 5. člena Uredbe o klasifikaciji objektov).

Da gre pri vseh navedenih gradnjah za objekte z navedenimi lastnostmi je razvidno tudi iz projektne dokumentacije v delu, ki definira tehnične značilnosti vseh objektov, tudi spornih (velikost, materiali, način gradnje). Pa tudi sicer projektna dokumentacija sporne dele bioplinarne na več mestih obravnava kot objekte (npr. pri navajanju višine objektov na str. 20 PGD, pri opisovanju tehnološkega postopka na str. 21 in 22, pri naštevanju faz izgradnje posameznih objektov na str. 32, ipd). Gre za grajene, s tlemi povezane objekte oz. stavbe, ki glede na svojo funkcijo, vsebujejo ustrezne tehnološke postroje. Sodišče se s toženo stranko strinja v stališču, da zgolj funkcija objekta le tega ne more definirati kot napravo. Okoliščina, da so sporni objekti namenjeni tehnološki pripravi surovine zato ne pomeni, da niso objekti. Gre za objekte, v katerih so nameščene ustrezne tehnološke naprave za pripravo surovin.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do preveč ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Predlogu za izvedbo glavne obravnave, kjer naj bi se razčistilo sporno vprašanje o tem, ali gre v zadevi za objekte (ali zgolj za tehnološke naprave, ki ne podležejo plačilu komunalnega prispevka), sodišče ni sledilo, ker je presodilo, da gre pri tem za pravno in ne za dejansko vprašanje. Zato so podani zakoniti razlogi za odločanje na seji po določbah 59. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnica v obravnavanem primeru v sporu ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške postopka.