Jedro

Zastaranje terjatve iz naslova odpravnine ni začelo teči, ko sta se stranki dogovorili o višini odpravnine, ampak šele ob prenehanju delovnega razmerja, saj odpravnina šele tedaj zapade v plačilo.

Tožena stranka dejstva, da ugovora zastaranja glede zamudnih obresti ni podala, ne more sanirati s sklicevanjem na ugovor zastaranja glede glavne terjatve. Prav tako ni mogoče na podlagi njenega zmotnega prepričanja o tem, da je glavna terjatev zastarala, šteti, da je ugovarjala tudi zastaranje obrestne terjatve.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu (prvi, tretji, četrti in peti odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se sedaj prvi in drugi odstavek glasita: „Tožena stranka N.L. d.o.o., je dolžna tožniku B.Š., na račun premalo izplačane odpravnine izplačati znesek 4.742,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2003 dalje do plačila v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 56, 00 EUR v 8 dneh, da ne bo izvršbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku na račun premalo izplačane odpravnine izplača znesek 4.742,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2005 dalje do plačila (prvi odstavek izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.742,21 EUR za čas od 16. 4. 2003 do 9. 4. 2005 (drugi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 814,63 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tako določenega roka (tretji odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da plača takso za tožbo in za sodbo v znesku 147,78 EUR, ki bi jo sicer moral plačati tožnik, če ne bi bil oproščen plačila sodne takse (četrti odstavek izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (peti odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka ni ugovarjala zastaranja teka zakonskih zamudnih obresti, temveč samo zastaranje glavnice. Zaradi navedenega tožniku zakonske zamudne obresti pripadajo od zapadlosti glavnice do plačila. Tožnik predlaga, da sodišče prve stopnje izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu zakonske zamudne obresti dosodi tudi za čas od 16. 4. 2003 do 9. 4. 2005. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja potem, ko sta se stranki pogajali o prenehanju delovnega razmerja in o višini odpravnine. Tožnik je tako dne 20. 9. 2002 podpisal izjavo, da se strinja, da mu preneha delovno razmerje pri toženi stranki in da se mu izplača odpravnina v višini 6.074.315,00 SIT. Na podlagi te izjave je bil tožniku izdan sklep, v katerem je bil tožnik sicer res opredeljen kot trajno presežni delavec, vendar le zato, da bi lahko uveljavljal pravice na Zavodu RS za zaposlovanje. Pri sporazumu o prenehanju delovnega razmerja se stranki lahko dogovorita o višini odpravnine. Sodišče naj bi se opiralo predvsem na ponudbo tožene stranke brez datuma, v katerem je navedeno, da bi nakazilo na račun tožnika znašalo 5.474.135,00 SIT in da je ta znesek sestavljen iz odpravnine v višini 2.272.843,00 SIT in iz odškodnine v višini 3.201.292,00 SIT. Sodišče pa pri tem sploh ni upoštevalo izpovedbe priče S.P., ki je opravljal vse izračune glede odpravnine. Priča je pripravila tudi izračun odpravnine po novem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Pri teh izračunih ni šlo za nobeno novo ponudbo tožniku, temveč le za primerjavo, kar pomeni stari zakon in kaj novi zakon. Na podlagi individualnega pogajanja z direktorjem tožene stranke se je tožnik dogovoril za izplačilo odpravnine v višini 7.420.900,00 SIT. Odpravnina v izplačanem znesku presega znesek, ki bi tožniku pripadal na podlagi podjetniške kolektivne pogodbe in je tožnik tako dobil več, kot bi sploh lahko zahteval. Tudi zaradi tega je tožnikov zahtevek potrebno zavrniti. Tožnikov zahtevek je tudi zastaral, saj je tožnik že 20. 9. 2002 vedel, kakšno odpravnino bo prejel, zato je od tega dne dalje potrebno šteti 5-letni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno dosodilo zamudne obresti, saj je tožena stranka v zamudo prišla šele z vložitvijo tožbe. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka želi, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne v celoti.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika: Z izpodbijanim zavrnilnim delom je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice za čas od zapadlosti terjatve do 9. 4. 2005. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da terjatve iz naslova obresti v skladu s prvim odstavkom 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) zastarajo v treh letih. Navedeno je sicer res, vendar je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožena stranka ni ugovarjala zastaranja obresti, temveč le zastaranje glavnice.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik tožbo vložil 10. 4. 2008, to je po preteku 5-letnega zastaralnega roka, ki naj bi začel teči septembra 2002, ko sta se stranki dogovorili za višino odpravnine. Takšnega ugovora zastaranja ni mogoče šteti za ugovor zastaranja obresti. Tožena stranka je zmotno štela, da je zastaranje terjatve iz naslova odpravnine začelo teči že z dogovorom o višini odpravnine. Odpravnina zapade v plačilo ob prenehanju delovnega razmerja, kar se je zgodilo šele 16. 4. 2003, kar pomeni, da je bila tožba vložena znotraj 5-letnega zastaralnega roka, v katerem bi zastarala glavnica. Razumljivo je, da tožena stranka ob prepričanju, da je celotna terjatev zastarala, ni še posebej ugovarjala zastaranje zamudnih obresti, saj bi te zastarale skupaj z glavno terjatvijo. Vendar pa zmotnega prepričanja tožene stranke o tem, kdaj zastara glavna terjatev, ni mogoče sanirati tako, da bi zaradi te zmote sedaj šteli, da je tožena stranka ugovarjala tudi zastaranje obresti.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo zastaranje dela terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, čeprav ga tožena stranka ni ugovarjala. Tretji odstavek 335. člena OZ namreč določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, ker se dolžnik nanj ne sklicuje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožniku dosodilo zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice tudi za čas od 16. 4. 2003 do 9. 4. 2005. Zaradi jasnosti odločitve, predvsem pa zaradi tega, da ne bi prišlo do oškodovanja tožnika v izvršbi, je pritožbeno sodišče nato preoblikovalo tudi prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe, čeprav v ugodilni del v pritožbo tožnika seveda ni posegalo, tako da je sedaj jasno, da zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice tečejo ves čas od 16. 4. 2003 do plačila.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, upravičen do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Tožnik je izpodbijal zgolj odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, zato je v stroškovniku nepravilno priglasil nagrado ob upoštevanju vrednosti celotnega spora, saj tožnik ne izpodbija ugodilnega dela prvostopenjske sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče kot vrednost izpodbijanega dela upoštevalo najnižjo možno vrednost po tar. št. 18 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003), za katero je določena nagrada 100 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 45,90 EUR, k temu je potrebno dodati še 20 % DDV in 2 % za materialne stroške, skupaj torej 56,00 EUR, kolikor je tožena stranka tožniku tudi dolžna povrniti.

- K pritožbi tožene stranke: Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu. Ta dejstva pa so naslednja: - tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca, - tožnik je ob prenehanju delovnega razmerja prejel odpravnino in odškodnino v skupnem znesku 30.966,87 EUR oziroma 7.420.900,00 SIT, pri čemer je odpravnina, ki gre trajno presežnim delavcem, znašala 10.432,84 EUR, - tožnik je ob prenehanju delovnega razmerja imel 32 let delovne dobe pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih.

Za nesporno pa je sodišče prve stopnje štelo, da je povprečje tožnikovih zadnjih treh plač znašalo 948,44 EUR oziroma 227.284,33 SIT, čemur tožena stranka tudi v pritožbi ne nasprotuje.

Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo izpovedbe priče S.P., saj se je do njegove izpovedbe opredelilo na 4. strani obrazložitve. Sicer pa v tem sporu niti ni odločilno dejstvo, zakaj je priča pripravljala razne variante izračunov odpravnine, bistvena je ugotovitev, da je tožnik iz naslova odpravnine prejel znesek 10.432,84 EUR.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi 54. člena podjetniške kolektivne pogodbe dosodilo še razliko med že prejeto odpravnino v višini 10.432,84 EUR in odpravnino v višini polovice tožnikove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri toženi stranki. Res je sicer, da v tem spisu ni podjetniške kolektivne pogodbe, vendar njena vsebina med strankama očitno ni sporna.

Sporno pa je, ali tožniku sploh pripada odpravnina kot trajno presežnemu delavcu, saj tožena stranka ves čas zatrjuje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. V skladu z 2. točko prvega odstavka 100. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) je delavcu prenehalo delovno razmerje, če se je s pooblaščenim organom v organizaciji oziroma z delodajalcem pisno sporazumel, da mu preneha delovno razmerje in sicer z dnem, dogovorjenem v pisnem sporazumu. Takšnega pisnega sporazuma tožena stranka ni predložila, povsem zmotno pa je njeno tolmačenje, da takšen pisni sporazum nadomešča izjava tožnika z dne 20. 9. 2004 (priloga A/7). V tej listini je tožnik izjavil, da se strinja, da mu pri toženi stranki preneha delovno razmerje kot trajnemu presežku po poteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Takšna izjava izraža le soglasje tožnika, da mu delovno razmerje preneha na podlagi 12. točke prvega odstavka 100. člena ZDR/90. Ta namreč določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če postane delo delavca zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu trajno nepotrebno – po izteku šestih mesecev od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Pri tem tudi ni bistveno, da tožena stranka sedaj zatrjuje, da je tožniku sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu izdala zato, da bi tožnik lahko uveljavljal pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Z izdajo takšnega sklepa je tožena stranka nase prevzela tudi obveznost, da tožniku zagotovi pravice, ki mu gredo kot trajno presežnemu delavcu ne le na podlagi določb zakona, temveč tudi na podlagi določb takrat veljavne podjetniške kolektivne pogodbe.

Ob prenehanju delovnega razmerja tožnika je sicer res veljal že novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2002), ki je drugače kot ZDR/90 uredil vprašanje odpravnine, ki gre delavcem v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kar ustreza prej veljavnemu terminu prenehanja delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca). Vendar to ni vplivalo na veljavnost podjetniške kolektivne pogodbe, ki je določala višjo odpravnino, kot pa je bila predvidena z zakonom.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je zastaranje terjatve iz naslova odpravnine začelo teči 20. 9. 2007, ko je tožnik podpisal izjavo, s katero je soglašal, da se mu izplača odpravnina v višini 7.420.900,00 SIT (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta znesek v resnici predstavlja odpravnino in odškodnino). Odpravnina v plačilo zapade ob prenehanju delovnega razmerja, v konkretnem primeru po izteku šestmesečnega odpovednega roka in šele takrat pričnejo teči zastaralni roki. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 16. 4. 2003, kar pomeni, da je tožbo vložil pred iztekom petletnega zastaralnega roka, saj jo je vložil 10. 4. 2008. Prav tako je zmotno stališče, da je tožena stranka v zamudo prišla šele z vložitvijo tožbe. Odpravnina zapade v plačilo ob prenehanju delovnega razmerja, zato je tožnik od tega dne dalje upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.