Jedro

Tožena stranka je podala potrebne trditve o tem, da je bila tožeča stranka pravočasno in pravilno obveščena o spremembi načina obveščanja. Zgolj dejstvo, da tožena stranka ni navedla, kdo konkretno je bil o tem obveščen na strani tožeče stranke, ne pomeni, da ni podala zadostne trditvene podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 27.852,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 do plačila. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.691,83 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da tožena stranka v postopku ni podala trditvene podlage o dejstvih, ki jih je želela dokazati s predloženo listino v tujem jeziku (ne pa tudi overjenem prevodu, zaradi česar je ta za postopek neupoštevna), deloma pa tudi z zaslišanjem priče A. A. Tako v svojih vlogah ni podala navedb o tem, da naj bi tožena stranka izkaz odprtih postavk z dne 1. 9. 2009 s pomočjo avtomatskega pošiljanja elektronskih sporočil z dne 31. 8. 2009 poslala B. B., torej niti ne zakonitemu zastopniku tožeče stranke. Nasprotno, v odgovoru na tožbo, ki mu je tožena stranka priložila prilogo št. 5 in predlagala zaslišanje prič, je navedla: „da sta takoj po prejemu prvega paketa faktur dne 16. 9. 2009 delavki tožene stranke A. A. in C. C. kontaktirali tožečo stranko in jo opozorili, da fakture ne bodo financirane. Sporočilo je bilo poslano v pisni obliki.“ Tožena stranka tako ni uspela dokazati, da naj bi bila tožeča stranka obveščena o spremembi limita že s 1. 9. 2009, izkaz odprtih postavk tudi ni bil običajen način obveščanja o spremembi limita, nasprotnega tožena stranka ni uspela dokazati. Neresnične so trditve priče A. A., da je bila tožeča stranka obveščena o spremembi načina obveščanja. Izpis odprtih postavk ni dokument, ki bi spreminjal bistveni element pogodbe, to je znižanje limita. Zato je slediti izpovedbi D. D. in zaključiti, da je tožena stranka ravnala protipravno, v posledici takšnega njenega ravnanja je tožeči stranki nastala škoda v višini 22.000,00 EUR. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo materialno pravo ter zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je upoštevalo izpovedbo priče tudi v delu, glede katerega tožena stranka ni podala trditvene podlage. Zagrešilo je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka zato, ker je upoštevalo izpovedbo priče v nasprotju z 212. členom ZPP tudi v delu, v katerem tožena stranka ni podala trditvene podlage, enako tožeča stranka zatrjuje tudi glede trditvene podlage o dejstvih v zvezi s predloženo listino v tujem jeziku, ni utemeljena. Glede predložene listine že zato ne, ker sodišče nanjo svoje odločitve ni oprlo. Glede upoštevanja izpovedbe priče pa tožeča stranka navaja, da naj bi tožena stranka glede izpovedi priče navedla le, da sta delavki tožene stranke A. A. in C. C. kontaktirali tožečo stranko po prejemu prvega paketa faktur dne 16. 9. 2009, kar pa ne drži. V pripravljalni vlogi z dne 1. 7. 2014 je namreč tožena stranka navedla tudi (stran 4 prve pripravljalne vloge, list. št. 53 spisa), da je v letu 2009 tožena stranka prešla na nov sistem obveščanja svojih strank iz razloga, ker je začela uvajati novo aplikacijo. Že mesec dni pred uvedbo novega sistema obveščanja so bile vse stranke, vključno s tožečo stranko, obveščene, na kakšen način bo v bodoče potekalo poslovanje, vključno z obveščanjem o spremembi limita za posameznega odstopljenega dolžnika, kar bosta potrdili priči A. A. in C. C., ki bosta potrdili tudi, da je bila tožeča stranka že pred obvestilom z dne 1. 9. 2009 na enak način obveščena o izkazu odprtih postavk za odstopljene dolžnike, kot tudi, da je bilo zavrnjeno financiranje faktur prejetih po 1. 9. 2009 nad limitom 18.000,00 EUR. Tožena stranka je torej podala tudi potrebne trditve o tem, da je bila tožeča stranka pravočasno in pravilno obveščena o spremembi načina obveščanja, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na list. št. 6 sodbe in kar je bilo potrjeno z izpovedbo priče A. A. Zgolj dejstvo, da tožena stranka ni navedla, kdo konkretno je bil o tem obveščen na strani tožeče stranke, ne pomeni, da ni podala zadostne trditvene podlage. Sodišče prve stopnje 212. člena ZPP ni kršilo in zatrjevane relativno bistvene kršitve določb postopka ni storilo.

5. Glede samega izkaza odprtih postavk z dne 1. 9. 2009 je tožeča stranka že izrecno sama v tožbi navedla, da je izkaz odprtih postavk z dne 1. 9. 2009 (A 8), ki je določal za sprejetega dolžnika E. E. d. o. o. limit 18.000,00 EUR, prejela, zato tudi podrobnejše trditve o tem niso bile potrebne. Ker je tožeča stranka že v tožbi sama navedla, da je prejela obvestilo o spremembi limita z dne 1. 9. 2009, pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da tega tožena stranka ni uspela dokazati. Tožeča stranka je namreč navedla, da ji je tožena stranka 1. 9. 2009 poslala izkaz odprtih postavk, s tem pa naj bi ravnala v nasprotju s točko 4.1. Splošnih pogojev, ker bi ji po njenem mnenju morala poslati novo prilogo pogodbe, ni pa bilo sporno, da je navedeni izkaz za 1. 9. 2009 tožeča stranka dejansko prejela.

6. Sodišče prve stopnje je napravilo skrbno in prepričljivo dokazno oceno in je tudi priči A. A. utemeljeno verjelo, pravilno je zaključilo, da je bila tožeča stranka pravočasno in pravilno obveščena o spremembi limita, kot izhaja iz razlogov na strani 6 sodbe sodišča prve stopnje, ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

7. Glede na navedeno, je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena navedba, da je treba slediti izpovedbi D. D., da je tožena stranka ravnala protipravno in je v posledici takšnega njenega ravnanja tožeči stranki nastala škoda v višini 22.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbeno navedbo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Ker tožeča stranka ni dokazala protipravnosti ravnanja tožene stranke, je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabilo tudi materialno pravo, saj morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta. Ker v konkretnem primeru ni protipravnosti ravnanja tožene stranke, tudi njena odškodninska odgovornost ne more biti podana.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer tožeča stranka ne pojasni, ne, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti nisi bili priglašeni.