Jedro

V rednem postopku izdana odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo za nazaj, za čas, ko je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb in v tem času ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje nadomestila, posega v pravnomočno priznano pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zato lahko učinkuje le od dneva odločitve pristojnega organa dalje, torej za naprej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo dokončno toženčevo odločbo št. ... z dne 10. 5. 2005, pri čemer je spremenilo toženčevo prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 10. 2004 tako, da se tožniku, delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev z dne 14. 10. 2003 ustavi. Ta odločba učinkuje od 5. 10. 2004 dalje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se mu prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 15. 10. 2003 do 30. 9. 2004. Toženec se je pritožil zoper sodbo v delu ugoditve zahtevku iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da je bil tožnik v odločbi z dne 19. 8. 2004, s katero je imel priznano pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 13. 9. 2001 dalje, opozorjen, da mora tožencu sporočiti vsako spremembo, ki bi lahko vplivala na priznano pravico. Opozarja na določbo 2. odstavka 188. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/1992 s spremembami), po kateri se nezaposlenim zavarovancem izplačuje nadomestilo plače za mesece, v katerih se redno javljajo zavodu za zaposlovanje in za mesece, v katerih se niso mogli javljati iz opravičljivih razlogov. Tožnik je bil z dnem 14. 10. 2003 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, saj je bil v tem času na prestajanju zaporne kazni, ki je trajala več kot 6 mesecev, zaradi česar od tega datuma dalje ni upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Sodišče prve stopnje je v delu sodbe, v kateri je ugodilo tožnikovim zahtevkom, zmotno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijane odločitve tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem ugodilnem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijanem delu sodbe, na toženčeve pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih listinskih dokazov je razvidno, da je toženec z odločbo z dne 19. 8. 2004 priznal tožniku – delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 13. 9. 2001 dalje. Ker je toženec pridobil podatek, da je bil tožnik 14. 10. 2003 izbrisan iz evidence brezposelnih zaradi prestajanja zaporne kazni, daljše od 6 mesecev, je z odločbo z dne 5. 10. 2004 odločil, da se tožniku z dnem 14. 10. 2003 ustavi izplačevanje nadomestila plače, in da se izplačani zneski takšnega nadomestila po 14. 10. 2003 poračunajo.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je toženec ravnal nezakonito, ko je na podlagi odločbe z dne 5. 10. 2004 ustavil tožniku izplačevanje nadomestila plače z dne 14. 10. 2003. Toženec je namreč s takšno odločitvijo posegel v pridobljene tožnikove pravice za nazaj, za kar pa ni imel pravne podlage, ker je odločba z dne 19. 8. 2004 o priznani pravici do takšnega nadomestila postala pravnomočna. V skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in spremembe), ki se po določbah 12. in 249. člena ZPIZ-1 uporablja tudi v postopkih odločanja o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je namreč mogoče poseči v pravnomočno urejena pravna razmerja le z izrednimi pravnimi sredstvi.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča odločbi z dne 10. 5. 2005 in 5. 10. 2004 nista bili izdani v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, temveč jih je toženec izdal v rednem postopku, pri čemer je z njuno izdajo posegel v tožnikovo pravico do izplačevanja nadomestila za nazaj za več kot enoletno obdobje. Glede tega je toženec pri svoji odločitvi zmotno izhajal iz določbe 2. odstavka 188. člena ZPIZ, ki določa, da se zavarovancu zaradi opustitve javljanja pri zavodu nadomestilo ne izplačuje. Vendar je za presojo tega vprašanja odločilno, da v primeru, ko glede prekinitve ali ustavitve izplačevanja nadomestila ne gre za odločitev z izrednimi pravnimi sredstvi, da prepoved povratne veljave učinkuje le za naprej, to je od odločitve pristojnega organa dalje.

Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno razsodilo, ko je toženčevo dokončno odločbo z dne 10. 5. 2005 odpravilo, pri čemer je toženčevo prvostopenjsko odločbo z dne 5. 10. 2004 v delu odločitve o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače tožniku spremenilo tako, da pravilno učinkuje od datuma odločbe, to je od 5. 10. 2004 dalje, in ne od dne 14. 10. 2003 dalje, ko je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb.

Pritožbeno sodišče je enako stališče glede prepovedi poseganja v pravice iz socialnega zavarovanja in dajatve za nazaj, ne da bi bila uporabljena izredna pravna sredstva, že zavzelo v zadevi opr. št. Psp 519/2006 in Psp 867/2006. Nadalje tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 196/2006. Iz navedene sodbe je razvidno tudi to, da nezakonitost posega v pravnomočno določena razmerja za nazaj z izdajo odločbe v rednem postopku še ne pomeni, da je izključeno uveljavljanje terjatev na drugi podlagi, to je na način uveljavljanja odškodninske odgovornosti po določbah 2. odstavka 273. člena oz. 274. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in spremembe).

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal toženec uveljaviti v pritožbi z namenom, da ovrže odločitev v izpodbijanem ugodilnem delu sodbe. Ugotovilo je, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).