9. 6. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa mag. C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1084/2004 z dne 22. 2. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. P 233/2003 z dne 11. 10. 2004 se ne sprejme.

2.Pritožnika sama nosita stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je v postopku zaradi motenja posesti zavrnilo zahtevek pritožnikov (tedaj tožnikov). Zavzelo je stališče, da je zahtevek nesklepčen, ker sta pritožnika v tožbi trdila, da je odklop električne energije izvršilo podjetje Elektro Primorska zaradi neplačanega računa, toženčeve vloge pri tem pa nista prepričljivo pojasnila. Višje sodišče je njuno pritožbo zavrnilo. Sodišči sta se postavili na stališče, da motenja posesti ni mogoče izvršiti z zatrjevanim pasivnim ravnanjem (neplačevanjem električne energije), ampak s protipravnim ravnanjem ali dejanji. Toženec bi lahko bil pasivno legitimiran le, če bi pritožnika trdila, da je odklop izvršilo podjetje Elektro Primorska v korist toženca ali po njegovem naročilu.

2.Pritožnika vlagata ustavno pritožbo zoper izpodbijana sklepa, saj naj bi jima bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz 2., 14., 15., 18., 22., 23., 25., 33., 35. in 53. člena Ustave ter pravica do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva po prvem odstavku 6. člena in 13. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). V ustavni pritožbi obširno pojasnjujeta dejansko stanje ter razloge, zaradi katerih bi sodišči morali šteti, da je tožena stranka pasivno legitimirana v postopku zaradi motenja posesti. Navajata, da sta prisiljena plačevati električno energijo za celotno večstanovanjsko hišo, sicer jima jo Elektro Primorska takoj odklopi, to pa naj bi bilo v nasprotju s številnimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Sodiščema očitata, da se nista izjasnili glede dejstva, da je od odjemnega mesta do odštevalnega električnega števca tožena stranka namerno prenehala dobavljati električno energijo. Pritožnika ne soglašata z ugotovitvijo sodišč, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, in menita, da je obrazložitev v izpodbijanih sklepih takšna, da se je ne da preizkusiti, zato je podana kršitev 22. člena Ustave. Sodišči naj bi s svojo odločitvijo kršili pravila procesnega in materialnega prava ter na ta način pritožnikoma kršili zgoraj naštete človekove pravice in temeljne svoboščine.

B.

3.Navedbe pritožnikov, s katerimi izražata svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne moreta utemeljiti. Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. in 15. člen (razen četrtega odstavka) Ustave neposredno ne urejata človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela, se nanju za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP je zajeta v 22. in 23. členu Ustave, vsebina 13. člena EKČP pa v prvem odstavku 23. člena Ustave in četrtem odstavku 15. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče očitek pritožnikov o kršitvi teh konvencijskih pravic presojalo v tem okviru.

4.Z ustavnopravnega vidika bi lahko bil relevanten očitek, da se sodišči nista opredelili do navedbe pritožnikov, da naj bi tožena stranka namerno prenehala dobavljati električno energijo od odjemnega mesta do odštevalnega električnega števca pritožnikov ter da nista ustrezno obrazložili svoje odločitve. Iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na pomembne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Ob upoštevanju navedenih izhodišč se izkaže, da so očitki pritožnikov v tem delu neutemeljeni. Višje sodišče je v izpodbijani odločbi napisalo, da "so trditve v pritožbi o toženčevem samovoljnem prenehanju dobave električne energije od glavnega števca do odštevalnega števca tožnikov nedopustne pritožbene novote". Pritožnika v ustavni pritožbi nista izkazala, da bi navedeno trdila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pavšalnih navedb pritožnikov, da izpodbijani odločbi tudi sicer nista ustrezno obrazloženi, pa Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

5.Pravica do sodnega varstva je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Tej zahtevi sta sodišči zadostili, saj sta zahtevek vsebinsko obravnavali.

6.Pritožnika zatrjujeta tudi kršitev pravice do pritožbe (25. člen Ustave). Z navedbami v ustavni pritožbi ne pojasnita, v čem vidita zatrjevano kršitev, zgolj dejstvo, da s pritožbo nista uspela, pa samo po sebi tudi ne zadošča za utemeljitev kršitve te ustavne pravice.

7.Pritožnika izpodbijani sodni odločbi očitata še, da krši pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave in pravico do varstva zakonske zveze in družine iz 53. člena Ustave. Kršitev teh človekovih pravic bi bila podana, če bi izpodbijana sklepa temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika 33. in 53. člena Ustave. Tega pa pritožnika v ustavni pritožbi ne zatrjujeta.

8.Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta tudi kršitev prepovedi mučenja (18. člen Ustave). Sodišči z odločitvijo v pravdnem postopku zaradi motenja posesti v okviru svojih pristojnosti nista mogli kršiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin pritožnikov iz 18. člena Ustave.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

10.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnika ne navajata. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ter prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan