Jedro

Po 39. členu ZPP je za zagotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta in ker je tožeča stranka v tožbi navedla vrednost 2.213.827 tolarjev, je bila ta pravica zagotovljena. Toda v 44. členu ZPP je predpisano, da se v primeru, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, pa tožeča stranka v tožbi navede, da je pripravljena sprejeti določen denarni znesek, vzame kot vrednost spornega predmeta ta znesek. Tudi ta znesek je v času vložitve tožbe zagotavljal pravico do revizije, toda ker je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevanemu znesku samo do višine 712.210 tolarjev in je s potrditvijo te sodbe pravnomočno razsojeno, da se tožena stranka oprosti obveznosti izročitve določenih stvari, če plača znesek 712.210 tolarjev, vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega zneska 1.000.000 tolarjev, ki je določen kot revizijski prag.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. izreka sodbe razsodilo, da mora tožena stranka vrniti tožeči stranki več, v izreku sodbe natančno navedenih elektromotorjev in reduktorjev, pod 2. pa je razsodilo, da se te obveznosti oprosti, če tožeči stranki plača 712.210 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1997 do plačila, kar je tožeča stranka zahtevala več, pa je zavrnilo. Proti taki sodbi se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb procesnega zakona in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ves čas ugovarjala, da tožeča stranka ni lastnica predmetov in zato ni aktivno legitimirana. Sodišče je zavrnilo njen ugovor, češ da gre za dogovor o hrambi predmetov, toda tožena stranka je to zanikala, ker je bilo dogovorjeno, da predmete odpelje v hrambo v podjetje I., ne pa k sebi. Ker se pritožbeno sodišče o tem ni izjavilo, mu očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vidi tudi v razliki med tistim, kar se navaja v razlogih sodbe, in med listinami. Navaja, da sta dve priči izpovedali, da so na dobavnicah obkljukali odpeljane predmete, toda na dobavnicah ni nobene kljukice. Dodaja, da v izpodbijanih sodbah tudi ni razlogov o nasprotujočih si izpovedih tožeče stranke, ki je spreminjala izjavo o vodenju evidence. Tožena stranka še meni, da je tožba preuranjena, ker ni končan pravdni postopek, v katerem P. d.o.o. P. zahteva od podjetja E. d.o.o. vrnitev elektromotorjev in reduktorjev, ki so predmet te pravde. Na koncu trdi, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je tožena stranka zahtevala plačilo denarja in obresti od vložitve tožbe, sodišče pa jih je prisodilo od 21.10.1997 dalje. Zato predlaga spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka ali podrejeno, njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je omejeno in je dovoljeno samo v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa. Zakon v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Zato je logično, da mora biti za zadostitev temu pogoju najprej vrednost tožbenega zahtevka višja od navedenega zneska. Po 39. členu ZPP je za zagotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta in ker je tožeča stranka v tožbi navedla vrednost 2.213.827 tolarjev, je bila ta pravica zagotovljena. Toda v 44. členu ZPP je predpisano, da se v primeru, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, pa tožeča stranka v tožbi navede, da je pripravljena sprejeti določen denarni znesek, vzame kot vrednost spornega predmeta ta znesek. Tudi ta znesek je v času vložitve tožbe zagotavljal pravico do revizije, toda ker je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevanemu znesku samo do višine 712.210 tolarjev in je s potrditvijo te sodbe pravnomočno razsojeno, da se tožena stranka oprosti obveznosti izročitve določenih stvari, če plača znesek 712.210 tolarjev, vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega zneska 1.000.000 tolarjev, ki je določen kot revizijski prag.

Ker torej revizija ni dovoljena, jo revizijsko sodišče ni moglo vsebinsko obravnavati, temveč jo je po 377. členu ZPP zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (374. člen ZPP).