Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo denarnega nadomestila na podlagi določila v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka, s katero se je tožena stranka kot delodajalec zavezala tožniku izplačevati od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem delovnem mestu v svoje breme denarno nadomestilo v višini 100 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Takšno nadomestilo bi bila dolžna tožena stranka tožniku izplačevati le v primeru, če po zaključku poklicne rehabilitacije ne bi opravljal dela in zanj prejel plačila. Tožnik pa je v času poklicne rehabilitacije delal, za svoje delo je dobil izplačano plačo, poleg tega pa mu je bilo v tem času priznano tudi nadomestilo v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, kar je določal drugi odstavek 89. člena ZPIZ-1. Tožnik je s tem delom nadaljeval tudi po zaključku poklicne rehabilitacije, za to delo je prejemal plačilo, poleg tega pa mu je bilo s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za to obdobje priznano tudi nadomestilo plače v višini 20 % invalidske pokojnine. Drugačna razlaga te pogodbene določbe, ki jo uveljavlja tožnik (torej, da je za obdobje od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem, ustreznem delovnem mestu tudi glede na pridobljeno strokovno izobrazbo upravičen do 100 % nadomestila kljub temu, da je v tem obdobju delal, prejel plačo za opravljeno delo in še nadomestilo v višini 20 % invalidske pokojnine s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), bi bila tudi v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZJU. Po tej določbi delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Zato navedeno določilo pogodbe o poklicni rehabilitaciji ne predstavlja temelja za ugoditev tožbenemu zahtevku, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je dolžna tožena stranka po obračunu pripadajočih davkov in prispevkov plačati 19.432,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in mu povrniti njegove pravdne stroške. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.067,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.
2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno povzelo, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa ima izpodbijana sodba tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni oziroma so nejasni in med seboj v nasprotju. Tožena stranka je bila glede na 5. točko III. člena pogodbe o poklicni rehabilitaciji dolžna tožniku vse do njegove premestitve na novo delovno mesto dne 17. 2. 2014 izplačati denarno nadomestilo, ki je bilo določeno v tej določbi pogodbe o poklicni rehabilitaciji. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izpolnila svoje zaveze iz citirane pogodbe in ga v 15 dneh po zaključku rehabilitacije ni zaposlila na novem delovnem mestu, temveč je to storila šele 17. 2. 2014, nato pa je nelogično zaključilo, da mu dogovorjeno nadomestilo ni bila dolžna izplačati. Pri tem ni pojasnilo, zakaj se dogovorjena obveznost delodajalca ne bi upoštevala in kako je lahko mogoče, da jo lahko nadomesti odločba ZPIZ, ki niti po višini niti po temelju ni enaka obveznosti iz 5. točke III. člena pogodbe o poklicni rehabilitaciji. Novo delovno mesto je tisto, ki je invalidnosti in izobrazbi tožnika primerno. Na tako delovno mesto pa je bil tožnik razporejen šele 17. 2. 2014, do tega dne (torej 4 leta po končani poklicni rehabilitaciji) pa je delal na delovnem mestu, kjer je bila zahtevana zgolj srednješolska izobrazba. Sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo ZPIZ z dne 1. 8. 2014 je neutemeljeno, saj gre za izplačilo po drugem temelju in za drugega izplačevalca. Skladno z 90. členom ZPIZ-1 ima zavarovanec od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem delovnem mestu pravico do nadomestila v višini 100 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, po pričetku dela na novem delovnem mestu pa do nadomestila v višini 20 % te pokojnine. Obveznost plačevanja nadomestila do pričetka dela na novem, ustreznem delovnem mestu, nosi delodajalec. Dejstvo, da je tožena stranka tista, ki ima obveznost izplačevati to nadomestilo, izhaja tudi iz dopisa tožene stranke z dne 13. 2. 2014 in iz dopisa ZPIZ z dne 24. 2. 2014. S pogodbo o poklicni rehabilitaciji je tožena stranka prevzela določene obveznosti, ki jih ne more nadomestiti naknadna odločba ZPIZ o pravici do začasnega 20 % denarnega nadomestila. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z namenom sklenitve pogodbe o poklicni rehabilitaciji, ki je bil v tem, da si tožnik pridobi višjo izobrazbo, na podlagi katere bo razporejen na novo delovno mesto. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik že od leta 2008 delal na ustreznem delovnem mestu, se poraja vprašanje, kdaj bi sploh lahko nastala obveznost tožene stranke po plačilu 100 % višine denarnega nadomestila in zakaj je bila pogodba o poklicni rehabilitaciji sploh sklenjena. Tožena stranka je prostovoljno vstopila v pogodbeno razmerje, zato mora v primeru kršitve svojih zavez nositi tudi denarne posledice, na katere je sama pristala. Izrek o stroških je napačen, saj je potrebno tudi v primeru, če bi se štelo, da predstavlja podlago za odločitev odločba ZPIZ z dne 1. 8. 2014, upoštevati dejstvo, da je bila ta odločba izdana 4 mesece po vložitvi tožbe. Priglaša pritožbene stroške.
3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik navaja v pritožbi, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev.
6. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 22. 10. 2007 (A1) razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da se mu prizna pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo „inženir tehnologije prometa“, s polnim delovnim časom od 9. 10. 2007 dalje. Na podlagi te odločbe je tožnik s toženo stranko sklenil aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 1. 2008 (B2) o premestitvi na delovno mesto „policist - stalni dežurni“. Zgoraj omenjena odločba ZPIZ pa je bila tudi podlaga za sklenitev pogodbe o poklicni rehabilitaciji z dne 4. 4. 2008 (A12), za čas te rehabilitacije pa je ZPIZ tožniku z odločbo z dne 11. 3. 2008 (B1) priznal tudi nadomestilo. Tožnik je poklicno rehabilitacijo uspešno zaključil 21. 10. 2010, kar izhaja iz potrdila Univerze v A., Fakultete B. (A3). Dne 25. 10. 2010 je ZPIZ tožniku izdal odločbo (A2) o pravici do premestitve na drugo delo „diplomirani inženir tehnologije prometa“ z omejitvami za čas od 22. 10. 2010 dalje, poleg tega pa mu je bila z odločbo ZPIZ z dne 1. 8. 2014 (A13) priznana tudi pravica do začasnega mesečnega nadomestila za obdobje od 22. 10. 2010 do 16. 2. 2014 v višini 20 % invalidske pokojnine (kar je znašalo 84,62 EUR mesečno).
7. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek utemeljeval s 5. točko III. člena pogodbe o poklicni rehabilitaciji, s katero se je tožena stranka kot delodajalec zavezala tožniku izplačevati od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem delovnem mestu v svoje breme denarno nadomestilo v višini 100 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnik poklicno rehabilitacijo uspešno zaključil 22. 10. 2010, z dnem 17. 2. 2014 pa je na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi (A5) pričel opravljati delo na delovnem mestu „policijski inšpektor“ z omejitvami, ki je bilo tudi po tožnikovih navedbah ustrezno delovno mesto tako glede na njegovo invalidnost in s tem povezanimi omejitvami, kot tudi glede na doseženo izobrazbo, ki jo je pridobil s poklicno rehabilitacijo. V času poklicne rehabilitacije in tudi po njenem zaključku, vse do 16. 2. 2014, je tožnik opravljal delo na dotedanjem delovnem mestu, saj tožena stranka prostega delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožnikovi delazmožnosti glede na njegovo invalidnost in pridobljeni strokovni izobrazbi, v tem obdobju ni imela.
8. Pogodba o poklicni rehabilitaciji je bila sklenjena v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadalj.), ki je poklicno rehabilitacijo urejal v členih od 80 do 90. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik v času poklicne rehabilitacije delal, za svoje delo je dobil izplačano plačo, poleg tega pa mu je bilo v tem času priznano tudi nadomestilo v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, kar je določal drugi odstavek 89. člena ZPIZ-1. Tožnik je s tem delom nadaljeval tudi po zaključku poklicne rehabilitacije, za to delo je prejemal plačilo, poleg tega pa mu je bilo s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za to obdobje priznano tudi nadomestilo plače v višini 20 % invalidske pokojnine.
9. Iz prvega odstavka 90. člena ZPIZ-1 izhaja, da ima zavarovanec od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem delovnem mestu pravico do nadomestila v višini 100 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, po pričetku dela na novem delovnem mestu pa pravico do nadomestila v višini 20 % te pokojnine. Na podlagi drugega odstavka 98. člena ZPIZ-1 zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, za čas od konca poklicne rehabilitacije do pričetka del na novem delovnem mestu nadomestilo izplačuje in usklajuje delodajalec v svoje breme, odmeri pa ga zavod. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da bi bil tožnik upravičen do nadomestila v višini 100 % invalidske pokojnine v primeru, če bi po zaključku poklicne rehabilitacije ostal brez dela, saj bi mu v takšnem primeru nadomestilo v višini 100 % invalidske pokojnine omogočalo preživetje vse do pričetka dela na novem delovnem mestu (za to delo na novem delovnem mestu pa bi tožnik prejel plačo, poleg plače pa še nadomestilo v višini 20 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti). Takšno razlago določbe prvega odstavka 90. člena ZPIZ-1 pa utemeljuje tudi drugi odstavek tega člena, ki med drugim določa, da pripada zavarovancu iz prvega odstavka tega člena, ki mu preneha delovno razmerje na podlagi odločitve komisije iz 103. člena ZPIZ-1 (torej komisije, ki ugotavlja podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu), nadomestilo v višini 80 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Po četrtem odstavku 90. člena ZPIZ-1 se to nadomestilo, ki ga opredeljuje drugi odstavek 90. člena ZPIZ-1, izplačuje do dneva ponovne zaposlitve, po ponovni zaposlitvi pa ima zavarovanec pravico do nadomestila v višini 20 % te invalidske pokojnine. Tudi glede na navedeno določbo je potrebno po stališču pritožbenega sodišča sporno določbo 5. točke III. člena pogodbe o poklicni rehabilitaciji (A12) razlagati tako, da bi bila dolžna tožena stranka tožniku izplačevati v svoje breme denarno nadomestilo v višini 100 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, le v primeru, če po zaključku poklicne rehabilitacije ne bi opravljal dela in zanj prejel plačila. Drugačna razlaga te pogodbene določbe, ki jo uveljavlja tožnik (torej, da je za obdobje od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem, ustreznem delovnem mestu tudi glede na pridobljeno strokovno izobrazbo upravičen do 100 % nadomestila kljub temu, da je v tem obdobju delal, prejel plačo za opravljeno delo in še nadomestilo v višini 20 % invalidske pokojnine s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), bi bila po zaključku pritožbenega sodišča tudi v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Po citirani določbi delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Ob upoštevanju navedenega tudi po stališču pritožbenega sodišča določba 5. točke III. člena pogodbe o poklicni rehabilitaciji ne predstavlja temelja za ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku.
10. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
11. Ker tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o tem, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.
12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
14. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.