Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, primarni in sekundarni strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da mora plačati tožniku za škodo, ki mu je nastala v prometni nezgodi po krivdi njenega zavarovanca, po odbitku akontacij 240.000,00 SIT še razliko 3,960.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi. V reviziji navaja, da za škodo, ki je tožniku nastala med zdravljenjem zaradi refrakture leve stegnenice, ne more biti odškodninsko odgovorna. Sicer pa ocenjuje, da so odškodnine za vse odškodninske postavke določene previsoko, zlasti pa za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Tožnik na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski preizkus sodb sodišč druge in prve stopnje, opravljen na podlagi 386. člena ZPP, ni pokazal, da bi bila v navedenih postopkih zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa toženkina revizija izrečno uveljavlja. S tem revizijskim razlogom toženka pobija odločitev o delu odškodninske podlage ter odločitev o višini odškodnin za posamezne ugotovljene oblike škode.

Revizijska izvajanja, da toženka ni odgovorna tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi zloma ploščice na levem stegnu med zdravljenjem, po oceni revizijskega sodišča niso utemeljena. Med postopkom je bilo namreč ugotovljeno, da predstavlja zlom (poka) ploščice na levem stegnu po dvoinpol mesečnem zdravljenju, komplikacijo zdravljenja, ker toženka ni uspela dokazati, da je prišlo do te škode zaradi ravnanja oziroma krivde tožnika ali pa zaradi napačnega zdravljenja. Zaključek sodišč nižjih stopenj, da je toženka odgovorna tožniku za vso škodo, ki mu je nastala zaradi poškodb v prometni nezgodi, je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilen ter so drugačna revizijska izvajanja neutemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča revizija toženke ni utemeljena niti v delu, s katerim pobija odločitev o višini odškodnin za posamezne oblike škode. Ker se je tožnik zdravil od 19.3.1994 do septembra 1995, trpel med tem časom telesne bolečine, od tega 6 dni hude, srednje 3 tedne in v času fizioterapije 4 do 6 tednov občasno, zmerne 6 do 8 tednov in občasne več mesecev ter moral uporabljati do 17.10.1994 dve bergli in nato do 18.2.1995 še eno (vse po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje), odškodnina za telesne bolečine v višini 1,300.000,00 SIT ni previsoka. Enak zaključek velja za odškodnino za primarni in sekundarni strah, ki je bila določena v višini 300.000,00 SIT, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik utrpel intenziven strah po padcu z motornega kolesa po zadetju avtomobila in da je bil zaskrbljen v času dolgotrajnega ter kompliciranega zdravljenja.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnik utrpel pri prometni nezgodi poškodbo sprednjih križnih vezi levega kolena, zlom leve stegnenice z raztrganino mišice tega stegna, zlom ploščice na levem stegnu po dvoinpol mesečnem zdravljenju, travmatski in krvaveči šok ter udarnino levega skočnega sklepa. Nadalje je bilo ugotovljeno, da ima tožnik trajno okvaro zdravja in sicer zaradi sprememb na koži levega kolena ter stegna, zaradi omejitve gibov v levem kolenu in njegovi stabilnosti zaradi razrahljanosti sprednjih križnih vezi ter zaradi omejitev gibov v levem kolku, kar znaša po oceni izvedenca zdravstvene stroke skupaj cca 24%. Ugotovljeno je tudi bilo, da je bil tožnik star ob nezgodi 14 let. Zaradi takih ugotovitev je odločitev sodišč druge in prve stopnje, da je utemeljena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 2,600.000,00 SIT, pravilna ter so neutemeljena revizijska izvajanja, da je taka odškodnina previsoka. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo (določbe 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih) pravilno uporabljeno in da so odškodnine za vsako od uveljavljenih treh oblik nepremoženjske škode pravilno določene. V celoti neutemeljeno revizijo toženke je revizijsko sodišče zato zavrnilo (393. člen ZPP).