Jedro

Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da imajo ugotovljeni vpogledi v evidence podatkov znake kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov iz 143. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sme policist dostopati do osebnih podatkov le, če to potrebuje pri opravljanju svojega dela, pri čemer mora po določbi prvega odstavka 13. člena ZNPPol pri opravljanju policijskih nalog spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, torej tudi pravico do varstva osebnih podatkov. Zavzelo je pravilno materialnopravno stališče, da je nepooblaščen vstop v smislu drugega in sedmega odstavka 143. člena KZ-11 podan tudi, če delavec sicer ima pooblastilo za vstop v zbirko podatkov v okviru izvajanja delovnih nalog, a ga zlorabi na način, da vstopi v to zbirko iz razloga, ki je zunaj okvira izvajanja delovnih nalog. Čeprav je imel tožnik pooblastilo za vstop v evidenco eRisk, so podani znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov, saj v navedenih primerih ni uspel dokazati, da so bile fizične osebe, v podatke katerih je vpogledal, jasno in dokazno povezane z dejanskim policijskim postopkom, ki je bil v teku, in s tem povezane z izvajanjem delovnih nalog policista.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Toženka krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov toženke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 3. 2022 in z dne 25. 5. 2022, za reintegracijo, reparacijo ter plačilo nadomestila plače v času trajanja prepovedi opravljanja dela (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za obračun denarnega povračila v višini 42.536,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje (z izjemo odločitve, da toženka sama krije svoje stroške postopka). V obsežni laični pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča v zvezi s 3., 4., 5., 10., 15., 16. ter 31. do 34. očitanim primerom, saj je ravnal v skladu s pristojnostmi in dolžnostmi po določbah 4., 5., 112. in 123. člena ZNPPol. Trdi, da je vse vpoglede izvajal na podlagi zakonov in zaradi policijskih nalog, razen v primeru št. 10, ko je pomotoma vpogledal v podatke A. A., saj je v eRISK vnesel napačen priimek, ko je želel vpogledati podatke B. B., ko je napako opazil, pa je uporabo aplikacije prekinil. Vztraja, da je vse vpoglede izvrševal zaradi policijskih nalog, zaključek sodišča prve stopnje, da tega ni uspel dokazati, pa je napačen, saj materialni dokazi to potrjujejo. Sklicuje se na detajlno obrazložitev vseh očitanih kršitev v spisih in pričanjih na delovnem sodišču. Podaja podrobno obrazložitev svojega ravnanja v 30.-34. primeru, ki se nanašajo na preiskovanje z uporabo policijskih evidenc v zvezi s pobeglim vozilom. Pove, da je bil iskani voznik mlajši moški, zato ni imel namena preiskovati zadetkov v aplikaciji eRISK, ki se nanašajo na ženske in osebe, mlajše od 18, ter starejše od 50-60 let. Pojasnjuje, da je zato pri C. C. vpogledal le v seznam njenih potomcev, pri D. D. pa podatek o njenem očetu, pri E. E., F. F., G. G. in H. H. pa status vozniškega dovoljenja in status aktivnih vozil ter za zadnjega še status operativnih posebnosti. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je samo pri eni osebi vpogledal status vozil, saj drugače izhaja iz priloge vpogledov na dan 27. 12. 2020 in 4. strani obtožnice. Navaja, da so osebe iz vpogledov jasno povezane s to policijsko uradno nalogo, čeprav ZNPPol tega nikjer ne zahteva. Trdi, da ta zakon določa le, da je zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov pri opravljanju policijskih nalog dovoljeno in zakonito, nikjer pa ni navedeno, kakšno mora biti posamezno zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov, nenazadnje so si preiskovanja med seboj različna. Pove, da so preiskovanja po 4. členu ZNPPol lahko izjemno kompleksna in so odvisna od znanja in sposobnosti policistov. Zatrjuje, da je vseskozi ravnal skladno z določbami zakona, kazenska ovadba in postopek pri Informacijskem pooblaščencu pa sta posledica zlorabe položaja moči I. I. in J. J. oziroma njunega maščevanja zaradi užaljenega ega. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da imajo navedeni vpogledi znake kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov iz 143. člena KZ, saj znaki kaznivega dejanja niso podani, ker je vpoglede uporabil zaradi policijskih nalog. Prilaga sodbo VSL II Kp 24445/2015 in se sklicuje na njeno obrazložitev. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da je z vpogledi kršil pogodbo o zaposlitvi, saj je dokazal, da jih je uporabil pri policijskih nalogah, vse predpise pa je pri tem upošteval. Vztraja, da je delo policista opravljal nadstandardno, zavzeto, korektno. Sklicuje se na dopis informacijskega pooblaščenca SDT, iz katerega izhaja, da so zaradi številčnosti domnevnih kršitev podani elementi kaznivega dejanja. Sklicuje se na izpoved J. J., ki ni iskal znakov za obstoj kaznivega dejanja, tako tudi ne namena ali naklepa. Meni, da na obstoj znakov kaznivega dejanja ne moreta kazati kazenska ovadba s strani SDT in vložena obtožnica. Meni, da sta preiskovalec in tožilka K. K. s SDT ravnala škodoželjno in zaradi osebnih zamer, v zvezi s čimer se sklicuje na dogodke, povezane s preprodajo drog v letu 2015, ter domnevne nečednosti na SDT v letu 2022. Navaja, da ga je zelo prizadelo stališče sodišča prve stopnje v 14. točki sodbe, saj je delo v policiji od leta 2001 opravljal pošteno, nepristransko, po zakonih in pravilih ter ga jemal kot delo javnega uslužbenca. Zanika, da bi delo opravljal tako, da bi bil slab zgled za ostale. Pove, da je tudi zasebno prijel dva storilca tatvin, bil večkrat napaden ali pa so mu skušali preprečiti opravljanje nalog, zaradi tega je bil tudi poškodovan. Navaja, da je bilo zoper njega vloženih le nekaj pritožb, ki so bile neutemeljene. Trdi, da nobenega vpogleda v evidence Policije v karieri ni opravil zaradi drugega kot policijskih nalog, zanika neskrbnost v odnosu do očitanih kršitev. Sklicuje se na mnenji načelnika in pomočnika, da je bil kot delavec priden, deloven in nadstandarden. Prilaga sodbo ZSV 302/2023 Okrajnega sodišča v Celju z dne 9. 4. 2024 da je bil postopek o prekršku zoper njega ustavljen, pri čemer za prekršek zadostuje malomarnost, za kaznivo dejanje po 143. členu KZ pa je določen namen. Vztraja, da je izpodbijana odpoved nezakonita.

3. Pritožba tožnika je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je pritožbeno sodišče njegovo prvo sodbo s sklepom Pdp 374/2023 z dne 12. 10. 2023 razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, v zadevi odločilo drugič. Z izpodbijano sodbo je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ker je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po drugem in sedmem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki jih je tožnik storil s tem, ko je od 1. 1. 2020 do 12. 1. 2021 kot policist v službenih prostorih prek službenega računalnika z lastnim dostopom vstopil v računalniško vodeno zbirko podatkov eRisk in nepooblaščeno vpogledal v osebne podatke nekaterih oseb, v zvezi s katerimi ni opravljal službenih nalog in je v podatke vpogledal izključno z namenom, da jih pridobi. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnik v 3., 4., 5., 10., 15., 16., 30., 31., 32., 33. in 34. očitanem primeru ni dokazal, da je v zbirko osebnih podatkov eRisk vpogledal zaradi opravljanja policijskih nalog (tj. zaradi ugotavljanja identitete osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času zbuja sum, da bo storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek ali zaradi ugotavljanja identitete osebe, ki je po opisu podobna iskani osebi ali zaradi preverjanja oziroma ugotavljanja identitete osebe, ki bi lahko dala koristne podatke za opravljanje policijskih nalog). Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je v vseh navedenih primerih skladno z Zakonom o nalogah in pooblastilih Policije (ZNPPol) vpogledal v podatke oseb v bazi eRisk zaradi izvajanja policijskih nalog, razen v 10. primeru, ko je zaradi vnosa napačnega priimka pomotoma vpogledal v podatke A. A. Sodišče prve stopnje je namreč s skrbno in argumentirano dokazno oceno ugotovilo, da tega tožnik ni dokazal, pravilno pa je za posamezne vpoglede dejstva ugotavljalo v okviru trditev, ki jih je tožnik podal, saj jih izvedeni dokazi (denimo njegova izpoved) ne morejo nadomestiti. Tožnik v obsežni pritožbi ne navaja nobenih konkretnih razlogov za nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi s 3., 4., 5., 10., 15. in 16. primerom iz izredne odpovedi, in ker drugih razlogov za dvom vanjo pritožbeno sodišče nima, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v podatke oseb iz navedenih primerov ni upravičeno vpogledal, saj ni dokazal, da je vpoglede izvedel v službene namene.

8. Tožnikovo povsem splošno vztrajanje, da je pri vpogledu št. 10 šlo za pomotni vpogled, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni prepričljiva tožnikova trditev, da se je zatipkal v priimku (A. namesto B.), ter da bi napako lahko ugotovil takoj po vpogledu v seznam slik A. A., ne pa da je neupravičeno vpogledal še v podatke o biometriji. Temu tožnik v pritožbi konkretizirano niti ne nasprotuje.

9. V zvezi s primeri, očitanimi v točkah 30 do 34, tožnik v pritožbi sicer podaja izrecne trditve, s katerimi nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, vendar gre večinoma za nedopustne pritožbene novote (navedbe glede iskanja mlajšega moškega, zaradi česar ni imel namena preiskovati zadetkov, ki se ne nanašajo na starostno obdobje od 18 do 50 let ter na ženske, ter podrobnejša obrazložitev razloga za vpogled v osebne podatke oseb). Tožnik jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Na pravilnost odločitve ne vpliva ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz evidence vpogledov izhaja, da je tožnik podatke o vozilih preveril le za H. H. Čeprav iz evidence izhaja, da je to preveril tudi za F. F. (listine B 62, list. št. 34 in 83), pa to ne pomeni, da je bil vpogled v (druge) podatke oseb na naslovih L., M. in N. (poleg navedenih še C. C., E. E., G. G. in D. D.) upravičen in skladen z ZNPPol. Sklep sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitano kršitev tudi v 30. do 34. primeru, je torej pravilen.

10. Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da imajo ugotovljeni vpogledi v evidence podatkov znake kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov iz 143. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sme policist dostopati do osebnih podatkov le, če to potrebuje pri opravljanju svojega dela, pri čemer mora po določbi prvega odstavka 13. člena ZNPPol pri opravljanju policijskih nalog spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, torej tudi pravico do varstva osebnih podatkov. Zavzelo je pravilno materialnopravno stališče, da je nepooblaščen vstop v smislu drugega in sedmega odstavka 143. člena KZ-11 podan tudi, če delavec sicer ima pooblastilo za vstop v zbirko podatkov v okviru izvajanja delovnih nalog, a ga zlorabi na način, da vstopi v to zbirko iz razloga, ki je zunaj okvira izvajanja delovnih nalog.2 Čeprav je imel tožnik pooblastilo za vstop v evidenco eRisk, so podani znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov, saj v navedenih primerih ni uspel dokazati, da so bile fizične osebe, v podatke katerih je vpogledal, jasno in dokazno povezane z dejanskim policijskim postopkom, ki je bil v teku, in s tem povezane z izvajanjem delovnih nalog policista.3 Na pravilnost ugotovitve ne vpliva, da so se tožniku sprva očitale izredno številne kršitve, v postopku pred sodiščem pa mu je uspelo dokazati upravičenost nekaterih vpogledov v evidence. Ugotovitev o obstoju znakov navedenega kaznivega dejanja ni odvisna od števila neupravičenih vpogledov. Sodna praksa je namreč do kršitev, ko delavec izrabi možnost službenega vpogleda v osebne podatke oseb za neslužbene namene, stroga (prim. zadeve vrhovnega in pritožbenega sodišča VIII Ips 28/2020, Pdp 205/2019, Pdp 42/2021, Pdp 76/2021, Pdp 774/2015, Pdp 632/2021, Pdp 143/2021 idr.). Teža te kršitve je v tem, da delavec zlorabi podatke, ki so sicer potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti. Pri poklicu policista je to ena najhujših zlorab poklica, neslužbeni vpogled v osebne podatke v bazah, ki jih vodi policija, pa pomeni bistveno odstopanje od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od vsakega posameznika, še toliko bolj policista; gre za popolnoma neetična in nedopustna ravnanja, pri katerih je ogroženo poslanstvo policije. Tako je neutemeljeno tožnikovo zavzemanje za to, da je očitano ravnanje dovoljeno in zakonito, ker naj ne bi bilo predpisano, kakšno mora biti posamezno zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov, ker so si preiskovanja med seboj različna, lahko tudi izjemno kompleksna. Ker je vpogled v evidenco že pojmovno mogoče storiti le namenoma, tožnik pa z izjemo nedokazanega pomotnega vpogleda v osebne podatke in biometrijo A. A. niti ni zatrjeval, da bi očitane kršitve storil zaradi malomarnosti, je podan tudi ta znak kaznivega dejanja iz 143. člena KZ-1, drugačno pritožbeno zavzemanje pa je neutemeljeno.

11. Na pravilnost odločitve o skladnosti izpodbijane odpovedi z zakonom ne vpliva tožnikovo sklicevanje na sodbo okrajnega sodišča, s katero je bil postopek o prekršku zoper njega ustavljen. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, kazenski ali prekrškovni postopek, ki teče zoper tožnika, ne vpliva na ugotovitve delovnega sodišča o kršitvah pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so podlaga za izredno odpoved. Tako tudi sklicevanje na judikat kazenskega sodišča ni odločilen. Tudi sicer pa iz navedene sodbe izhaja, da se nanaša na tožnikove vpoglede v osebne podatke drugih oseb, in ne oseb, katerih osebni podatki so bili predmet vpogleda pri ugotovljenih očitkih iz izredne odpovedi.

12. Splošne pritožbene navedbe o tem, da je izredna odpoved posledica osebnih zamer in maščevanja I. I., J. J. in tožilke K. K., na ugotovitev o zakonitosti odpovedi ne morejo vplivati. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo obstoj očitanih kršitev v 3., 4., 5., 10., 15., 16., 30., 31., 32., 33. in 34. primeru, pravno nepomemben pa je razlog za preverjanje zakonitosti tožnikovih vpogledov v evidence. Glede na ugotovljene kršitve, ki so utemeljena podlaga za izredno odpoved, na njeno zakonitost ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na preteklo kvalitetno delo in pozitivno mnenje nadrejenih v zvezi s tem, manjše število neupravičenih pritožb zoper njegovo delo ter zasebno prijetje dveh storilcev tatvin in poškodbe pri opravljanju dela.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Tožnik stroškov pritožbe ni priglasil. 1 Drugi odstavek 143. člena KZ-1 določa, da kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov stori, kdor vdre ali nepooblaščeno vstopi v računalniško vodeno zbirko podatkov z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšen osebni podatek, kvalificirana oblika pa je določena v sedmem odstavku istega člena v primeru, da stori dejanje uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic. 2 Prim. odločitve pritožbenega sodišča v Ljubljani Pdp 76/2021, Pdp 632/2021 ter Pdp 143/2021. 3 Ni vsak vpogled, tudi če ga policist opravi v službi, tudi dopusten z vidika pooblastil Policije in posameznih policistov. Zakonitost posameznih vpogledov v osebne podatke oseb se lahko opraviči le z opravljanjem službenih nalog skladno z zakonom, ta pa policistu ne omogoča preverjanja osebnih podatkov prebivalcev "na zalogo" ali iz radovednosti mimo pooblastil ZNPPol.