Jedro

Tožnica zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba o preužitku. Pogodba o preužitku predstavlja aleatorno pogodbo, pri kateri ima načelo ekvivalence v obligacijskih razmerjih svoje posebne značilnosti. Vrednost prevzetih obveznosti ni mogoče oceniti zgolj po vrednosti nepremičnine, ki je predmet prenosa lastninske pravice od preužitkarja na prevzemnika, v primerjavi z vrednostjo prevzetih obveznosti prevzemnika, ker se te obveznosti po svoji vsebini težko vrednostno ocenijo, ker so glede na trajanje in obseg negotove. Ocenjevanje vrednosti izpolnitvenega ravnanja prevzemnika pri teh pogodbah največkrat zahteva, da se ugotovijo tudi njegova pretekla izpolnitvena ravnanja do preužitkarja, ki so pogosto odločilni razlog, zaradi katerega se sklene pogodba o preužitku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavili ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila na podlagi sklepa zapuščinskega sodišča, ki vodi zapuščinski postopek po pokojnem A. A., napotena na pravdo, da se ugotovi, da je pogodba z dne 22. 4. 1983, ki je bila sklenjena med tožnico in njenim zakoncem A. A., odplačna in da ne gre za darilno pogodbo. Tožnica zatrjuje, da sta z A. A. dne 22. 4. 1983 sklenila pogodbo, ki sta jo zgolj imenovala darilna pogodba. Po vsebini gre za odplačno pogodbo, s katero je tožnica od A. A. pridobila lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 1 (ID ...) in 2 (ID ...) vse k. o. ...(1), v zameno za dosmrtni užitek v korist A. A. na teh nepremičninah. Zakonca sta se 22. 4. 1983 še (ustno) dogovorila, da bo tožnica nudila A. A. potrebno nego in oskrbo v primeru njegove bolezni, hrano in finančna sredstva ter da bo vzdrževala hišo. A. A. ni imel dovolj lastnih sredstev za preživljanje in vzdrževanje nepremičnin, ker je denarna sredstva porabil za alkohol, ki je predstavljal velik problem za zakonsko skupnost, zato je zaradi te bolezni vedel, da potrebuje finančno pomoč.

2. Prvo sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je pogodba z dne 22. 4. 1983 po svoji vsebini odplačna. Ugotovilo je, da gre za pogodbo o preužitku, ker si je A. A. v zameno za odsvojeni delež na nepremičninah izgovoril užitek, kakor tudi, da ga bo tožnica oskrbovala in vzdrževala nepremičnino, kar je tožnica dejansko izvrševala za časa življenja A. A. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da sta toženki dolžni povrniti tožnici pravdne stroške v višini 2.906,25 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženki vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2). Navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je darilna pogodba z dne 22. 4. 1983(3) odplačna. Pogodbo je overil sodnik, zato gre za javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Tožnica trdi, da sta zakonca istega dne sklenila še dogovor, da bo tožnica nudila možu potrebno nego in oskrbo v primeru njegove bolezni, da bo skrbela za tople, svetle bivalne in spalne prostore na njunem domu in mu nudila hrano, kakor tudi čisto obleko in perilo ter potrebna finančna sredstva in da bo vzdrževala nepremičnino. Tudi če bi tožnica ustni dogovor dokazala, je dogovor neveljaven, ker ni bil sklenjen v zahtevani obliki. Tožnica je ustni dogovor dokazovala le s svojim zaslišanjem in zaslišanjem svoje hčere in njenega moža. Namen obličnosti je preprečiti zlorabo in zaščito tretjih oseb npr. dedičev(4). Tožnica je izpovedala, da je bilo ustno dogovorjeno, da bo moža oskrbovala in plačevala davke, kar pa je v nasprotju s 4. členom pogodbe, iz katerega izhaja, da bo davke plačevala, ko bo nastopila dejanski užitek, torej ob smrti moža. Tožnica je izpovedala, da je njen mož sklenil pogodbo, ker je želel, da bi ga tožnica do smrti vzdrževala. Če je bil to razlog za sklenitev pogodbe, bi bilo to dejstvo zapisano v pogodbi. Izpoved hčere tožnice je bila neverodostojna, saj govori o verjetnosti razloga, zaradi katerega se je A. A. odločil za sklenitev pogodbe. M. P. pa je izpovedoval le tisto, kar mu je povedala tožnica. Tožnica ni predložila listinskih dokazov, ki bi potrjevali, da je ustni dogovor izpolnjevala, torej da je sama plačevala vse finančne obveznosti glede moža, tako v zvezi s hrano, obleko, perilom in drugimi finančnimi sredstvi. Predloženi niso bili dokazi, da njen mož ni imel dovolj lastnih sredstev za preživetje. Tožnica ni dala nobenih navedb o lastnih prihrankih in prihrankih njenega moža. Tožničina hči v svoji izpovedbi ne omenja, da bi vse obveznosti plačevala njena mati, enaka pa je tudi izpoved M. P. Iz navedenih razlogov ni mogoče upoštevati določbe 52. člena Obligacijskega zakonika(5) oziroma 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(6), ker ni prišlo do izpolnitve pogodbene obveznosti. Zaradi dogovorjenega dosmrtnega užitka tožnica ni imela nobenih dodatnih obveznosti in užitek zanjo ni predstavljal omejitve lastninske pravice, saj je nepremičnini uporabljala skupaj z možem vse do njegove smrti. A. A. je bil do toženk sovražno nastrojen, kar je dovolj dober razlog, da je poskrbel, da v zapuščini ni premoženja. Sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnice ugotavlja, da je veliko denarja vložila v hišo, s tem, ko je naredila oziroma zamenjala centralno ogrevanje, dimnik, škarpo, kopalnico, streho, okna in vrata, izolacijo in da je A. A. ob sklenitvi pogodbe vedel, da ima tožnica finančna sredstva, s katerim bo lahko vzdrževala hišo, ker je v preteklosti delala v Švici. Ta del izpovedbe tožnice ni bil del njene trditvene podlage, zato je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ne bi smelo upoštevati. Iz izpovedbe tožnice in prič ne izhaja, da se je A. A. odločil za sklenitev pogodbe, ker je vedel, da ima tožnica privarčevana sredstva in da želi, da zanj skrbi, ker mu denarja za vzdrževanje hiše ni ostalo. Navedena dejstva ne izhajajo iz zapisnika, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A. A. zaradi svoje hude odvisnosti od alkohola potreboval pomoč, tega tožnica ni zatrjevala in dokazala, da bi zaradi te odvisnosti potreboval pomoč v času sklenitve darilne pogodbe.

4. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v kateri predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica ni zatrjevala, da je bila pogodba sklenjena zaradi alkoholizma A. A.(7). Pritožba pa utemeljeno opozarja na procesne kršitve sodišča prve stopnje, ki je pri svoji dokazni oceni upoštevalo izpovedbe tožnice in prič v delu, kjer ni bilo ustrezne trditvene podlage. Tožnica ni zatrjevala, da je imela prihranke, ker je kot šivilja delala v tujini, prav tako ni navedla, da je sama krila stroške povezane z namestitvijo oziroma zamenjavo centralne kurjave, dimnika, škarpe in kopalnice. Iz izpovedb tožnice in prič tudi ne izhaja, da je A. A. sklenil pogodbo iz razloga, ker je imela tožnica privarčevana sredstva in ker je želel, da bi tožnica zanj skrbela, ker mu denarja za vzdrževanje hiše ni ostalo. Pri tem je pomembno, da sta toženki zatrjevali, da tožnica ni krila sama vseh finančnih obveznosti in da je bil A. A. v času sklenitve pogodbenega dogovora zaposlen. Tožnica je to dejstvo v izpovedbi potrdila, saj je izpovedala, da je bil A. A. v času sklenitve pogodbe zaposlen kot nabavni referent do leta 1986, ko se je upokojil in prejemal pokojnino. Pritožba utemeljeno tudi opozarja, da tožnica ni navedla in ni predložila (listinskih) dokazov o njenih dohodkih, prihrankih oziroma o njeni zaposlitvi pred in v času sklepanja pogodbe. Sodišče prve stopnje je iz opisanih razlogov storilo bistvene kršitve postopka iz 8. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Stranki pogodbe o preužitku sta lahko zakonca, saj zakonca lahko sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala tudi z drugimi osebami in na tej podlagi ustanavljata pravice in obveznosti (62. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(8)). Zakonca lahko skleneta pogodbo o preužitku, čeprav sta si že po zakonu dolžna pomagati (44. člen ZZZDR) in ima nepreskrbljeni zakonec pravico do preživljanja s strani drugega zakonca (50. člen ZZZDR)(9). Vrhovno sodišče RS je na občni seji 15. 10. 1980 sprejelo pravno mnenje, da pogodba, s katero ena pogodbena stranka za časa življenja izroči vse premoženje drugi stranki, ta pa se jo zaveže preživljati do njene smrti, ni pogodba dednega prava in zanjo ne veljajo predpisi obličnosti iz Zakona o dedovanju, temveč splošni predpisi civilnega prava. Ustni dogovor med tožnico in A. A. (če je bil sklenjen), predstavlja preužitkarsko pogodbo in če je bil realiziran, pogodba ni neveljavna, ker ni bila sklenjena v pisni obliki(10).

8. Tožnica zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba o preužitku. Pogodba o preužitku predstavlja aleatorno pogodbo, pri kateri ima načelo ekvivalence v obligacijskih razmerjih svoje posebne značilnosti. Vrednost prevzetih obveznosti ni mogoče oceniti zgolj po vrednosti nepremičnine, ki je predmet prenosa lastninske pravice od preužitkarja na prevzemnika, v primerjavi z vrednostjo prevzetih obveznosti prevzemnika, ker se te obveznosti po svoji vsebini težko vrednostno ocenijo, ker so glede na trajanje in obseg negotove. Ocenjevanje vrednosti izpolnitvenega ravnanja prevzemnika pri teh pogodbah največkrat zahteva, da se ugotovijo tudi njegova pretekla izpolnitvena ravnanja do preužitkarja, ki so pogosto odločilni razlog, zaradi katerega se sklene pogodba o preužitku. Prav teh ugotovitev pa v razlogih sodbe ni. Treba je upoštevati subjektivno vrednotenje dajatev in nasprotnih dajatev s strani pogodbenih strank in izhajati iz volje in namena pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe. Za presojo o tem, kakšen je bil resničen namen strank, pa je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali je šlo ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo.

9. Toženki sta v postopku pred sodiščem prve stopnje(11) in v pritožbi pravilno opozorili, da je treba presojati že opisane okoliščine v času sklepanja pogodbe, sodišče prve stopnja pa ni ravnalo na tak način, ker je predvsem ugotavljalo, ali je tožnica zatrjevane pogodbene obveznosti izpolnjevala. Toženki sta še zatrjevali, da ju je njun oče s sklenitvijo pogodbe želel izključiti iz dedovanja, ob tem, da med pravdnimi strankami ni sporno, da toženki z očetom nista imeli nobenih kontaktov(12), zato bi sodišče prve stopnje moralo navedeno okoliščino dokazno oceniti, ko je ugotavljalo pravo volja pogodbenih strank, še posebej glede na okoliščino, da gre za pogodbo, ki je (naj bi) bila sklenjena med zakoncema, ki sta si že na podlagi ZZZDR dolžna medsebojno pomagati in je takšna pogodba običajno posledica posebnih okoliščin, teh okoliščin pa sodišče prve stopnje ni prepričljivo prepričljivo ugotovilo, čeprav jih je tožnica zatrjevala(13).

10. Pogodbo je treba presojati po vsebini in ne po njeni oznaki. Iz vsebine (pisne) pogodbe izhaja, da je A. A. podaril nepremičnine tožnici, ki je pridobila na nepremičninah lastninsko pravico in posest, posebej pa je bilo določeno, da ni pridobila užitka, ker si je to pravico ohranil A. A. Tožnica je z A. A. izvrševala posest na nepremičninah, tako pred, kot tudi po sklenitvi pogodbe. Iz vsebine pogodbe izhaja, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičninah brezplačno, prevzela pa ni nobene obveznosti. Iz 4. člena pogodbe celo izhaja, da bo tožnica pričela s plačevanjem davčnih obveznosti v zvezi z nepremičninama, ko bo nastopila dejanski užitek, kar je v nasprotju z njenimi trditvami, da je bila pogodba sklenjena iz razloga, da bo zakoncu finančno pomagala in ga oskrbovala ter skrbela za vzdrževanje nepremičnin, ker A. A. ni imel dovolj finančnih sredstev. Tudi njena izpovedba v tem delu je neprepričljiva. Ob takšni vsebini je logična posledica, da je bila pogodba označena kot darilna. Vendar je pri tem treba upoštevati, da je tožnica še zatrjevala, da iz vsebine pogodbe izhaja, da gre za pogodbo o preužitku, ker je nepremičnini prepustila v posest in užitek A. A. in da sta se zakonca istega dne, kot je bila sklenjena pogodba, dogovorila, da bo tožnica A. A. nudila nego in oskrbo v „primeru bolezni“, finančna sredstva in da bo vzdrževala nepremičnini(14). Na naroku 15. 4. 2015 pa je po odgovoru na tožbo zatrjevala, da je bila pogodba sklenjena iz razloga, ker je A. A. rabil finančno pomoč zaradi bolezni (alkoholizma)(15). Prav v tem delu je dokazna ocena sodišča prve stopnje še posebej pomanjkljiva, saj za to zadevo ni odločilna sicer izkazana intenzivna pomoč tožnice A. A. v času njegovega zdravljenja nekaj let pred smrtjo, marveč kakšno pomoč je potreboval A. A. v času sklenitve pogodbe oziroma ali je bilo očitno, da bo pomoč toženke potreboval v prihodnosti, kar je bil razlog za sklenitev pogodbe o preužitku.

11. V postopku ni bilo ugotovljeno, zaradi katerih razlogov (pisna) pogodba ne vsebuje vseh teh odločilnih dejstev, ki bi potrjevali, da je bila sklenjena pogodbo o preužitku. Pogodbo je sestavil odvetnik, overjena je bila pri sodniku, zato bi tožnica morala pojasniti s stopnjo prepričanja razloge, zaradi katerih navedena dejstva niso bila zapisana v pogodbi in zakaj sta zakonca istega dne (po sklenitvi pisne pogodbe, kot pravna laika) sklenila ustni dogovor, na podlagi katerega se je tožnica zavezala prevzeti zatrjevane obveznosti. Dokazno niso bile ocenjene okoliščine, na podlagi katerih sta zakonca izrazila voljo, da se sklene pogodba iz razloga, ker A. A. ni imel potrebnih finančnih sredstev za vzdrževanje nepremičnin, ker je denar porabil za alkohol in je zato navedeno obveznost prevzela tožnica. Prav v tem delu je bila izpovedba tožnice neprepričljiva(16). Pri dokazni oceni je treba še upoštevati določbo 4. člena pogodbe, tožbeno navedbo, da bo tožnica „v primeru bolezni“ skrbela za A. A., da je bil A. A. redno zaposlen pred in po sklenitvi pogodbe, vse do svoje upokojitve in da sta tožnica in A. A. sklenila zakonsko zvezo leta 1980, pogodba pa je bila sklenjena leta 1983. Enako bo treba tudi podrobneje dokazno oceniti zatrjevani ustni dogovor. Šele ob takšni podrobni dokazni oceni bo mogoče prepričljivo ugotoviti, ali gre pri prepustitvi nepremičnin v užitek A. A. za pasivno izvrševanje obveznosti tožnice kot prevzemnice iz pogodbe o preužitku, kot to določa 565. člena Obligacijskega zakonika. Na enak način pa bo treba tudi ugotoviti, ali je bil sploh sklenjen zavezujoč ustni dogovor dne 22. 4. 1983, predvsem pa, kaj je bil skupni namen pogodbenikov kot del poslovne podlage(17), ali sklenitev pogodbe o preužitku, ali sklenitev darilne pogodbe, v zmotnem prepričanju, da se bo na ta način toženkama preprečilo, da bi pridobila del zapuščine po A. A.(18).

12. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju nepremičnini.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): V nadaljevanju pogodba.

Op. št. (4): Zakonca nista imela skupnih otrok. Toženki sta edini potomki po pok. A. A. Op. št. (5): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (6): V nadaljevanju ZOR.

Op. št. (7): Glej strani 28 in 30 sodnega spisa.

Op. št. (8): V nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (9): Glej sklep VS RS II Ips 64/2011. Op. št. (10): Glej sodbo VS RS II Ips 172/2006. Op. št. (11): Glej npr. stran 29 sodnega spisa.

Op. št. (12): V času, ko sta bili toženki mladoletni, sta bili v varstvu in vzgoji pri materini sestri.

Op. št. (13): Alkoholizem A. A. Op. št. (14): Podrobneje glej tožbene navedbe na strani 3 sodnega spisa.

Op. št. (15): Glej stran 28 sodnega spisa.

Op. št. (16): Glej strani 44-45 sodnega spisa.

Op. št. (17): Glej dr. Nina Plavšak: Obligacijsko pravo, splošni del, Način ugotavljanju skupnega namena pogodbenikov, stran 358-359. Op. št. (18): Pri odločanju bo morda smiselno preveriti, kakšna bi bila odločitev, če bi med zakoncema nekaj let po sklenitvi pogodbe prišlo do razveze zakonske zveze in bi A. A. s tožbenim zahtevkom zoper tožnico zahteval vračilo darila (glej drugi odstavek 84. člena ZZZDR), ali bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ker je bila sklenjena pogodba o preužitku, oziroma ali bi A. A. v primeru razpada življenjske skupnosti uspel s tožbenim zahtevkom zoper tožnico, v katerem bi zahteval, da ga oskrbuje in mu zagotavlja finančna sredstva ter da vzdržuje nepremičnini, če ne bi zahteval vračila darila, ker bi trdil, ob enaki trditveni podlagi in dokazih, kot jih je v tem postopku dala tožnica, da je bila sklenjena pogodba o preužitku.