Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je tožnica kot pravni temelj v pravočasno vloženi zahtevi navajala odločbo državnega organa, v kateri je bilo izrecno določeno, da nepremičnina s parc. št. 149 k.o. B. ni predmet podržavljenja in da ostane tudi navedeno stavbišče v lasti pravnih prednikov tožnice, tega premoženja tudi po presoji sodišča ni bilo mogoče obravnavati v okviru pravočasno vložene zahteve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote A., z dne 9. 6. 2003, s katerim je bilo odločeno, da se kot prepozen zavrže tožničin zahtevek za uvedbo upravnega postopka denacionalizacije podržavljene nepremičnine gospodarskega poslopja stoječega na parc. št. 149/3, stavbišče s površino 468 m2, v k.o. B.. Ob povzemanju pritožbenih navedb tožnice tožena stranka citira 1. odstavek 62. člena in 1. odstavek 64. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 23/97-odl. US, 65/98, 76/98-odl. US, 66/00 - obv. raz., 11/01 - odl. US in 54/02-odl. US - ZDen) in ugotavlja, da v zahtevi za denacionalizacijo z dne 16. 4. 1993, s katero je zahtevana vrnitev kmetijskih zemljišč in gozdov, podržavljenih na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo A. z dne 9. 7. 1946, ni zajeta parc. št. 149. Ker iz navedene odločbe izhaja, da zemljišče na parc. št. 149 ostane še naprej v lasti lastnika, tudi upravni organ ni imel podlage za sklep, da vlagateljica zahteva odškodnino za gospodarsko poslopje, ki je stalo na navedenem zemljišču. Ker navedena nepremičnina ni bila podržavljena tudi iz označbe premoženja, ki naj se upravičencem vrne, ni bil možen sklep, da je predmet denacionalizacije tudi nepremičnina z gospodarskim poslopjem. Gospodarsko poslopje je vlagateljica prvič omenila v dopisu z dne 6. 7. 1999, v dopisu z dne 30. 1. 2003 pa je zahtevala od SOD odškodnino zanj. Tožena stranka zato ugotavlja, da je vlagateljica zahteve za denacionalizacijo oziroma odškodnino za navedeno gospodarsko poslopje vložila po preteku roka določenega v 1. odstavku 64. člena ZDen. Ker je navedeni rok prekluziven, je po poteku roka ugasnila pravica do denacionalizacije in je zato upravni organ zamudo roka moral upoštevati po uradni dolžnosti. Po presoji tožene stranke nepremičnina s parc. št. 149, na kateri je po navedbah tožnice stalo gospodarsko poslopje, z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo A. sploh ni bila podržavljena. Tožnici pa pojasnjuje, da bi odškodnino za porušen gospodarski objekt lahko pridobila od zakupodajalca, ki je objekt porušil brez podlage v zakupni pogodbi.

Tožnica v tožbi, ki jo vlaga zoper navedeno odločbo iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu navaja, da je ugotovitev o prepozno vloženem zahtevku, ki se nanaša na plačilo odškodnine za gospodarsko poslopje protispisna in ne ustreza dejanskemu stanju. V zvezi s tem zatrjuje, da je že z evidenčno vlogo v letu 1990 in v vlogi, ki jo je izpolnila na predpisanem obrazcu v letu 1992, zahtevala denacionalizacijo celotnega premoženja nacionaliziranega njenim starim staršem in sicer na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo A. - okolica z dne 9. 7. 1946, to je kmečkega posestva vl. št. 588 k.o. B.. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 588 k.o. B., ki je bil priložen zahtevi izhaja tudi usoda gospodarskega poslopja, stoječega na parc. št. 149/3, parc. št. 149, na kateri sta stala hiša in gospodarsko poslopje, pa je bila v letu 1955 združena s parc. št. 986/10 travnik, ki je bila vrnjena bivšima lastnikoma. V nadaljevanju pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih sklepa, da je bilo gospodarsko poslopje, za katerega bila sklenjena prisilna zakupna pogodba, nacionalizirano. Po stališču tožnice je šlo v konkretnem primeru za podržavljenje po temelju določenim v 4. ali 5. členu ZDen. Meni pa, da mora upravni organ ugotoviti pravni temelj podržavljenja in da to ni stvar predlagatelja zahteve. Organu prve stopnje in toženi stranki očita, da se glede pravnega temelja nista opredelila, čeprav bi moral upravni organ v primeru, če gre za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, njeno zahtevo takoj odstopiti pristojnemu sodišču. S stališčem organa prve stopnje, da je bila zahteva vložena v letu 1999 prepozna in da ne gre za spremembo oz. razširitev zahtevka po 130. členu ZUP/86, se tožnica ne strinja, saj je tekom postopka glede porušenega gospodarskega poslopja, zahtevek vložen že leta 1990 oz. 1992 samo precizirala, ustrezno spremenila oz. dopolnila. V času 13 let trajajočega postopka so tožnici z dokazovanjem utemeljenosti tega dela zahtevka nastali med drugimi tudi stroški z izvedencem - cenilcem, kar pa je upravni organ dopuščal, čeprav je verjetno vedel, da bo zahtevek zavržen. Toženi stranki očita, da je nekritično sledila navedbam organa prve stopnje in da tudi glede navedb tožnice, da je bila denacionalizacija opravljena na podlagi zakupne pogodbe, ni zavzela stališča. Glede na razmere v času nacionalizacije, pa je za tožnico nerazumljivo in nesprejemljivo stališče tožene stranke o pravici do uveljavljanju odškodnine za porušeni objekt. Na koncu pa toženi stranki očita, da se tudi ni opredelila do v pritožbi zatrjevanih kršitev pravil postopka ob zaslišanju priče A.A. o okoliščinah, ki se nanašajo na porušeno nepremičnino. Sodišču glede na navedeno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo in sklep organa prve stopnje odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Slovenska odškodninska družba d.d., kot prizadeta stranka odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijan odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje v skladu z 2. odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/00 - ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev pravil postopka in materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnica zahtevo za denacionalizacijo gospodarskega poslopja na parc. št. 149/3 k.o. B. prvič postavila v vlogi z dne 6. 7. 1999. Tako organ prve stopnje kot tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi navajata listine, ki so podlaga navedeni ugotovitvi. Tožnica pa z navedbami podanimi v pritožbi in tožbi, ne navaja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izkazovala, da je v zahtevi za denacionalizacijo vloženi dne 16. 4. 1992 ali kasneje v času do 7. 12. 1993, ko je iztekel rok za vlaganje denacionalizacijskih zahtev, uveljavljala denacionalizacijo v obliki odškodnine za gospodarsko poslopje na parc. št. 149/3 k.o. B.. Po 1. odstavku 62. člena ZDen mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenju, o pravnem temelju do vrnitve ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. Na podlagi ugotovitve, da je tožnica kot pravni temelj v pravočasno vloženi zahtevi navajala odločbo državnega organa, v kateri je bilo izrecno določeno, da nepremičnina s parc. št. 149 k.o. B. ni predmet podržavljenja in da ostane tudi navedeno stavbišče v lasti pravnih prednikov tožnice, tega premoženja tudi po presoji sodišča ni bilo mogoče obravnavati v okviru pravočasno vložene zahteve. Ker tožnica niti v pritožbi in niti v tožbi ne navaja konkretnih podatkov, s katerimi bi izkazovala, da je tudi za sporno premoženje pravočasno vložila zahtevo na podlagi drugega pravnega temelja kot je bil naveden v pravočasno vloženi zahtevi, so neutemeljeni tožbeni očitki, da za ugotovitev, na kateri temelji izpodbijana odločitev, tožena stranka v spisih ni imela podlage in da je dejansko stanje v tem delu nepravilno ugotovljeno. Na odločitev v tem upravnem sporu pa tudi ne more vplivati tožničin očitek, da se organ prve stopnje in tožena stranka nista opredelili glede pravnega temelja zahtevka, ki je bil kot prepozen zavržen. Tožnica je namreč v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi zatrjevala, da njen zahtevek temelji na podlagi določeni v 4. členu ZDen to je z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Ker je za odločanje o takšnih zahtevkih pristojen upravni organ, tožena stranka in organ prve stopnje, nista imela pravne podlage zato, da bi glede zahteve, ki je bila po določbi prvega odstavka 64. člena ZDen vložena prepozno, ugotavljala tudi dejstva, ki bi lahko kazala tudi na pravni temelj določen v 5. členu ZDen. Očitek tožnice, da so bila z opravljenim zaslišanjem priče kršena pravila postopka, pa na pravilnost izpodbijane odločitve, ne more vplivati, saj odločitev ne temelji na izpovedi te priče, tožnica pa niti v pritožbi in niti v tožbi ne navaja dejstev, ki bi jih navedena priča lahko pojasnila, v zvezi z datumom vložitve obravnavane zahteve.

Na podlagi navedenega sodišča ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena ZUS.