Jedro

Javni pravobranilec ne more nastopati kot stranka v postopku brez posebnega zakonskega pooblastila.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da lahko javni pravobranilec uveljavlja katerikoli ničnostni razlog ne glede na to, ali mu poseben predpis to omogoča ali ne. Zaradi takega zmotnega stališča pa ni preverilo tožbene trditve, da gre v obravnavanem primeru za nedovoljeno privatizacijo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je prodajna pogodba, sklenjena med toženima strankama za parcelo št. 1120/34, nična. Drugemu tožencu je naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, prvi toženi pa vrnitev kupnine v znesku 104.546.00 Sit. Ugotovilo je, da je prva tožena stranka prodala drugemu tožencu navedeno parcelo brez javne dražbe. S tem sta pravdni stranki prekršili 3. odst. 62.čl. zakona o kmetijskih zemljiščih in 4. odst. 8.čl. zakona o prometu z nepremičninami, kar ima za posledico ničnost pogodbe. Nadaljnjega ničnostnega razloga, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v tožbi, sodišče ni obravnavalo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh toženih strank. Štelo je, da je tožeča stranka aktivno legitimirana na podlagi določbe 3. odst. 3. čl. novele zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. RS št. 5/91). Ugotovitev, da je pogodba nična, pa je oprlo na določbo 5. odst. 2.čl. istega zakona, po kateri privatizacija kmetijskih zemljišč ni mogoča, dokler to ni urejeno s posebnimi predpisi. Ti predpisi pa do sklenitve pogodbe še niso bili izdani.

Proti tej sodbi vlaga revizijo prva tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. Poudarja zastopniško funkcijo javnega pravobranilca in mu odreka pravico, da nastopa kot stranka v postopku, hkrati pa meni, da sama ni bila pravilno zastopana, ker bi jo moral zastopati prav javni pravobranilec. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi, ali pa da razveljavi samo sodbo druge stopnje in vrne sodišču druge stopnje zadevo v novo sojenje.

Tožeča stranka in drugi toženec na revizijo nista odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijskemu ugovoru, da javni pravobranilec ne more nastopati kot stranka v pravdnem postopku brez posebnega zakonskega pooblastila, je mogoče pritrditi, vendar pa tožena stranka prezre, da opira tožeča stranka svoj ničnostni zahtevek na določbo 5. odstavka 2.čl. novele zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. RS št. 5/91) in da 3. odst. 3.čl. istega zakona daje javnemu pravobranilcu upravičenje, da sam kot stranka uveljavlja ničnost, vendar samo v prekluzivnem roku treh mesecev po prejemu pogodbe. Določba 2. odst. 77.čl. ZPP dovoljuje, da poseben predpis določi, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb še lahko pravdna stranka. Navedena določba novele zakona o kmetijskih zemljiščih je tak predpis, ki daje javnemu pravobranilcu upravičenje, da v pravdi nastopa kot stranka. Vendar pa to upravičenje velja samo za uveljavljanje ničnosti po noveliranem 30.čl. zakona o kmetijskih zemljiščih, ne pa tudi iz drugih ničnostnih razlogov.

Sodišče prve stopnje se z ničnostnimi razlogi po 5. odst. 2.čl. novele zakona o kmetijskih zemljiščih ni ukvarjalo in je to v sodbi tudi izrecno poudarilo (3. odst. na 2. strani sodbe). Sodišče druge stopnje je to prezrlo in je vzelo, kot da je ničnost iz tega razloga ugotovljena. S tem je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, kajti novelirani 30.čl. zakona o kmetijskih zemljiščih (2.čl. novele) določa glede privatizacije kmetijskih zemljišč le, da ni mogoča, dokler ni to urejeno s posebnimi predpisi. Razlog za ničnost zaradi kršitve te določbe je treba ugotavljati po splošnih predpisih, torej po 103.čl. ZOR. V zvezi s tem pa manjkajo dejanske ugotovitve o tem, ali pomeni sporna pogodba privatizacijo, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi o privatizaciji kmetijskih zemljišč. Sklepanje sodišča druge stopnje o tem je brez podlage v ugotovitvah dokaznega postopka. Gre za pravno stališče, ki nima podlage v dejanskih ugotovitvah. To pomeni zmotno uporabo materialnega prava, na kar mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da lahko javni pravobranilec uveljavlja katerikoli ničnostni razlog ne glede na to, ali mu poseben predpis to omogoča ali ne. Zaradi takega zmotnega stališča pa ni preverilo tožbene trditve , da gre v obravnavanem primeru za nedovoljeno privatizacijo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče ugotoviti, ali so podani ničnostni razlogi po 5. odst. noveliranega 30.čl. zakona o kmetijskih zemljiščih. V tem primeru ima javni pravobranilec položaj pravdne stranke (2. odst. 77.čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 3.čl. novele ZKZ Ur.l. RS 5/91). V primeru, ko ima javni pravobranilec na podlagi posebnega predpisa položaj stranke, izpodbija pa pogodbo, ki jo je sklenila občina, katero sicer zastopa, je treba glede zastopanja občine uporabiti določbo 8.čl. zakona o javnem pravobranilstvu. Če obstoji procesna kolizija med pravobranilcem in občino, pravobranilec ne more zastopati občine. Tedaj občino zastopa organ, določen z njenim statutom.

Sklep revizijskega sodišča temelji na določbi 2. odst. 395.čl. ZPP.