Jedro

Obresti od odškodnine ne gredo od izdaje odločbe o razlastitvi.

Odškodnina za razlaščeno nepremičnino pa tudi po vsebini ni enaka odškodnini po določbah obligacijskega zakonika, kajti ne gre za škodo, ki bi nastala zaradi nedopustnega ravnanja, pač pa gre za pravico do povrnitve prikrajšanja, čeprav škoda izvira iz dopustnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v 1. točki potrdi.

Predlagateljica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo nasprotni udeleženki, da mora predlagateljici plačati odškodnino za razlaščene nepremičnine parc. št. 1273/4 k.o. D. gozd 1487 m2, parc. št. 1272/4 k.o. D. travnik 540 m2 in parc. št. 1282/2 k.o. D. gozd in travnik 1707 m2 v višini 48.160,74 EUR v petnajstih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Odločilo je tudi, da bo o stroških postopka sodišče odločilo s posebnim sklepom.

Zoper sklep se pritožuje predlagateljica, ki zahteva višjo odškodnino kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Navaja, da bi bilo odškodnino treba določiti kot za nezazidano stavbno zemljišče in ne kot za kmetijsko. Navaja, da je razlaščena nepremičnina pridobila status nezazidanega stavbnega zemljišča 25. 07. 1997, ko je stopil v veljavo zakon o stavbnih zemljiščih, ki je v 2. členu določil, da je nezazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjena za graditev objektov. Pojem „prostorski plan“ po vsebini ustreza Dolgoročnemu planu občin in mesta L. za obdobje 1986 do 2000. Ta je območje, v katerem so tudi predlagateljičina zemljišča, opredelil kot območje za izgradnjo cestne infrastrukture, torej območje za graditev objektov. Pravno nevzdržno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil status nepremičnin spremenjen zaradi gradnje infrastrukturnega objekta in ne za stanovanjsko gradnjo. Zakon o urejanju prostora – ZUreP-1 ne razlikuje med odškodnino za nezazidano stavbno zemljišče, ki je namenjeno za gradnjo avtoceste, in odškodnino za nezazidano stavbno zemljišče, namenjeno stanovanjski gradnji. Za odmero odškodnine je treba upoštevati status stavbnega ali kmetijskega zemljišča pred izdajo odloka, s katerim se je zemljišče zaradi gradnje infrastrukture spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče. Nepravilno je odločeno o teku obresti. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da razlaščencem pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od odvzema posesti do plačila (VSK I Cp 1285/2005). Razlastitveni upravičenec že osem let uporablja nepremičnine in prejema tudi nadomestilo za uporabo avtoceste.

Na pritožbo je nasprotna udeleženka odgovorila in poudarila, da Zakon o urejanju prostora -ZUreP-1, ki je pravna podlaga za ta postopek, ne uporablja izraza stavbno zemljišče, pač pa se pri določitvi odškodnine upošteva namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, pa tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka. S prostorskim aktom so mišljeni izvedbeni prostorski akti in ne planski prostorski akti. V konkretnem primeru je bila namembnost zemljišča kompletno obdelana v planskem aktu, nato pa konkretno določena s prostorskim izvedbenim aktom. Po 3. odstavku 105. člena ZUreP-1 morajo cenilci upoštevati namembnost zemljišč pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje sprejema tako odločitev sodišča prve stopnje kot tudi razloge izpodbijanega sklepa. Odgovoriti je treba le na pritožbene trditve.

Ni upoštevno pritožbeno stališče, češ da je razlaščena nepremičnina pridobila status nezazidanega stavbnega zemljišča že 25. 07. 1997, ko je stopil v veljavo Zakon o stavbnih zemljiščih. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje in kot poudarja tudi nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo, je pravna podlaga za odločanje ZUreP-1, ki o odškodnini govori v 105. členu. Po 2. odstavku navedenega člena odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšanje vrednosti preostale nepremičnine. 3. odstavek navedenega člena pa med drugim določa, da se pri cenitvi poleg strokovnih standardov upoštevajo tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka. Zakon torej ne govori izrecno o nezazidanem stavbnem zemljišču oziroma o kmetijskem zemljišču. Sodišče druge stopnje se v obravnavanem primeru tudi strinja s sodiščem prve stopnje, da so prostorski planski akti določali zgolj zasnovo namenske rabe prostora v skladu z Zakonom o urejanju prostora (Uradni list SRS št. 18/84). Namenska raba pomeni le opredelitev namena, za katerega se zemljišča lahko uporabljajo. Z Odlokom o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana občin in mesta L. za obdobje 1986 do 2000 in družbenega plana Občine L. – Š. in L. V. za obdobje 1986 do 1990 za območje Mestne občine L. v letu 2000 pa je bila spremenjena raba predlagateljičinega zemljišča in sicer iz kmetijskega zemljišča v zemljišče, ki je bilo namenjeno za gradnjo avtoceste. Dolgoročni plan je torej določal le možnosti, za katere se zemljišča lahko uporabijo, že navedeni odlok pa je določil, da se bo konkretno zemljišče uporabilo za gradnjo avtoceste. Pred sprejetjem navedenega odloka zemljišče ni bilo predvideno za gradnjo. Cenitev, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, je tako opravljena v skladu z 2. in 3. odstavkom 105. člena ZUreP-1 in torej upošteva vse tisto, kar pri določitvi odškodnine zahteva navedena določba. Upoštevana je dejanska raba, pa tudi namembnost pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev.

Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov, ko gre za vprašanje obresti. Sodišče prve stopnje je odškodnino določilo po vrednosti zemljišč v letu 2009, zato ni podlage, da bi se obresti naložile od izdaje odločbe o razlastitvi. Pri odločbi, ki jo pritožba citira, ne gre za identično dejansko stanje, pa tudi sicer ena sama odločba ne predstavlja uveljavljene sodne prakse. Sicer pa ZUreP-1 nima določb o plačilu obresti od odškodnine. Odškodnina za razlaščeno nepremičnino pa tudi po vsebini ni enaka odškodnini po določbah obligacijskega zakonika, kajti ne gre za škodo, ki bi nastala zaradi nedopustnega ravnanja, pač pa gre za pravico do povrnitve prikrajšanja, čeprav škoda izvira iz dopustnega ravnanja.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Predlagateljica je zahtevala pritožbene stroške. Čeprav po 104. členu Zakona o nepravdnem postopku – ZNP stroške postopka za določitev odškodnine trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine, to ne more veljati za stroške, ki za postopek niso bili potrebni. Taki pa so stroški pritožbe, s katero predlagateljica ni uspela. Zato ji pritožbeni stroški ne gredo.