Jedro

ZUreP-1 ima v postopkih razlastitve zaradi gradnje objektov na mejnih prehodih naravo splošnega predpisa, ZDVGOMP pa je specialen predpis, kar pomeni, da se določbe ZUreP-1 uporabljajo, kolikor ZDVGOMP ne določa drugače. V tem kontekstu je treba razumeti tudi določbe 2. in 3. točke 1. odstavka 98. člena ZUreP-1, s katerimi tožeča stranka utemeljuje nepopolnost predloga za razlastitev.

Bistveno pri razlagi določbe 1. odstavka 99. člena ZUreP-1, po kateri lahko razlastitveni zavezanec zahteva prevzem ostalega dela svojih nepremičnin, je, da zaradi razlastitve nepremičnin, ki so predmet predloga za razlastitev, tudi ostale nepremičnine za lastnika izgubijo gospodarski pomen. Trditveno in dokazno breme je na predlagatelju zahteve.

Pripravljalna dela v skladu s 13. členom ZDVGOMP so raziskava zemljišč, ureditev mej ureditvenega območja in parcelacija zemljišč ter druga merjenja in cenitev nepremičnin. V obravnavanem primeru je bila izdana odločba o parcelaciji ter opravljene cenitve nepremičnin, torej ne držijo trditve, da razlastitveni upravičenec še ni pričel s pripravljalnimi deli in je zato odpadel javni interes za razlastitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo o razlastitvi v 1. točki izreka ugotovil, da je javna korist za uvedbo postopka razlastitve zemljišč parc. št. 4/2 - njiva 94 m2 in parc. št. 4/7 - njiva 5 224 m2, obe vl. št. … k.o. A. ter parc. št. 3/5 - travnik 3 206 m2 vl. št. … k.o. A., last B. d.o.o., ki se vodi na zahtevo Republike Slovenije, zaradi gradnje oziroma rekonstrukcije meddržavnega mejnega prehoda Rigonce, v celoti izkazana; v 2. točki izreka, da se v korist Republike Slovenije razlastijo zemljišča parc. št. 4/2, 4/7 in 3/5, vse k.o. A.; v 3. točki, da Republika Slovenija pridobi lastninsko pravico in posest na nepremičninah, navedenih pod točko 2 izreka z vročitvijo odločbe; v 4. točki, da odmero odškodnine za razlaščene parcele pod točko 2 izreka odločbe stranki lahko uveljavljata pred pristojnim sodiščem v nepravdnem postopku; v 5. točki, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve; v 6. točki, da spremembo zemljiškoknjižnega stanja iz 2. točke izreka, kakor tudi izbris prepovedi odtujitve in obremenitve zaradi uvedbe postopka razlastitve, opravi zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Brežicah po vročitvi odločbe; v 7. točki, da se zahteva za prevzem preostalih nepremičnin parc. št. 4/6, 1/1 in 2/1, vse k.o. A., zavrne v točki 8.1., da so v postopku nastali stroški zastopanja zavezane stranke v skupnem znesku 2.483,31 EUR, in sicer 2.442,60 EUR za odvetniške storitve z DDV po 18/1 členu Odvetniške tarife, za ocenljivo zadevo, po vrednosti predmeta postopka, ki znaša 13.100,00 EUR oz. sodi v postavko med 20.000,00 in 30.000,00 točk, za katero znaša vrednost storitve 500 točk (2035,50 in 20 % DDV) ter še 40,71 EUR za materialne stroške; v točki 8.2., da stroške postopka v skupni višini 8.483,31 EUR trpi razlastitvena upravičenka, ki je dolžna plačati navedeni znesek v roku 8 dni po pravnomočnosti odločbe pooblaščenki razlastitvenega zavezanca, odvetnici C.C.; v točki 8.3., da se zahtevek za plačilo stroškov postopka v presežnem delu v višini 345 EUR in glede upravne takse po odmeri organa zavrne kot neutemeljen. V obrazložitvi navaja, da je Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek v Novem mestu dne 6. 9. 2007 vložil zahtevo za razlastitev zaradi gradnje oziroma rekonstrukcije meddržavnega mejnega prehoda Rigonce in v prilogi posredoval vse zahtevane listine. Tožena stranka je v zadevi odločala na podlagi odločb Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in Zakona o graditvi objektov na mejnih prehodih (ZDVGOMP). V 3. odstavku 21. člena ZDVGOMP je določeno, da se v tovrstnih zadevah ne uporabljajo določbe od 100. do 103. člena ZUreP-1, temveč se o zadevi odloča prednostno na podlagi 104. člena ZUreP-1. ZDVGOMP ureja vprašanja v zvezi s pridobivanjem nepremičnin, pripravo in sprejemom lokacijskega načrta za mejni prehod, izdajo gradbenega dovoljenja na območju mejnih prehodov RS Slovenije z Evropsko unijo (1. odstavek 1. člena). Citirani zakon določa, da je gradnja mejnega prehoda v javnem interesu in v javno korist (3. odstavek 1. člena). V 3. členu je določeno, da je investitor graditve mejnega prehoda Republika Slovenija. Na podlagi citiranega zakona je bila sprejeta Uredba o določitvi ureditvenega območja meddržavnega mejnega prehoda Rigonce (Uradni list RS, št. 21/2007), s katero je izkazana javna korist za razlastitev nepremičnin, ki sodijo v ureditveno območje mejnega prehoda. V pogodbi št. … z dne 25. 9. 2006, ki jo je Ministrstvo za javno upravo sklenilo s firmo Č. za pripravo investicijske dokumentacije in ostale storitve investicijsko svetovalnega inženiringa, je določen rok - 30. 9. 2007 za pridobitev uporabnega dovoljenja, pred tem pa je potrebno pridobiti še gradbeno dovoljenje. Na podlagi tega organ ugotavlja, v zvezi z določilom 2. odstavka 21. člena ZDVGOMP, da je javna korist za razlastitev v celoti izkazana (1. točka izreka). Investitor je dostavil lastniku zemljišč dve ponudbi za odkup nepremičnin, in sicer prvo ponudbo z uradno cenitvijo, osnutkom pogodbe in obrazložitvijo dne 7. 6. 2007 ter drugo ponudbo z enako vsebino in drugo cenitvijo dne 2. 8. 2007, vendar do sklenitve sporazuma o odkupu zemljišč ni prišlo. S tem se izkaže, da je zahteva za razlastitev, glede na 21. člen ZDVGOMP vložena v skladu z veljavnimi predpisi. Javna korist v postopku je izkazana, kar je ugotovljeno v skladu z določilom 2. odstavka 12. člena ZDVGOMP, na podlagi Uredbe Vlade RS in priloženega elaborata za ugotavljanje javne koristi, s čemer je določeno ureditveno območje mejnega prehoda, ki zajema tudi parcele, ki so predmet tega postopka. Z navedenim organ zavrača navedbe zavezanke z dne 19. 11. 2007, da uredba ni ne občinski ne državni lokacijski načrt, ki bi izkazoval javno korist za uvedbo razlastitvenega postopka. Na tej osnovi je organ uvedel postopek, ki se v skladu z določilom 104. člena ZUreP-1 vodi kot nujni postopek, na kar napotuje 21. člen ZDVGOMP. Dodatni razlog za nujnost postopanja pa predstavlja rok za pridobitev uporabnega dovoljenja oziroma gradbenega dovoljenja, to pa je 30. 9. 2007. Zahteva za razlastitev je bila dostavljena stranki v odgovor, ki ga je ta podala dne 24. 9. 2007, ko je zahtevala tudi prevzem ostalih nepremičnin, in sicer parcel 4/6, 1/1, 2/1 in 4/5, vse k.o. A., ker je menila, da bi ostale nepremičnine z razlastitvijo predlaganih izgubile gospodarski pomen. Dne 5. 10. 2007 je upravičena stranka zavrnila predlog za dodatni prevzem. Dne 24. 10. 2007 pa je zavezanka umaknila predlog za dodatni prevzem parcele 4/5, dodatno pa obrazlaga svoje stališče glede prevzema ostalih parcel in meni, da predlagane parcele skupaj s temi, ki so predmet razlastitve, predstavljajo zaokroženo celoto za gradnjo kompleksa meddržavnega mejnega prehoda Rigonce ter jih tudi upravičena stranka uporablja za isti namen. Sklicuje se na ugotovitev uradnega cenilca D.D., ki je v svojem poročilu celo predlagal zavezancu, da ponudi parcelo 4/5 v dodatni odkup. Zavezanec nima dostopa do parcele 4/5, in tudi sicer te in ostalih zemljišč ne bo mogel prodati zaradi bližine mejnega prehoda in zgrajenih objektov. Razlastitveni upravičenec je navedel, da zemljišča 3/5, 4/7 in 4/2 k.o. A., ki sodijo v ureditveno območje, predstavljajo 18 % površine zemljišč v lasti zavezane stranke, hkrati pa preostale nepremičnine še vedno tvorijo zaokroženo celoto in služijo svojemu dosedanjemu gospodarskemu namenu. Glede navedb, da so z gradnjo mejnega kompleksa ukinjene določene dostopne poti do teh parcel, jih pa bo potrebno ponovno vzpostaviti, kar je dolžnost investitorja. Zavezanka nato pojasnjuje, da parcela 3/5 predstavlja le 1/4 prejšnje parcele, ravno tako parcela 4/7. Navaja, da upravičenec že uporablja tudi ta zemljišča, za katera mu ni plačal ničesar, zaradi tega so za zavezano stranko izgubile gospodarski pomen. V odgovoru z dne 6. 11. 2007 je navedla, da je dejansko prekinjen dostop le do parcele 4/5 (zahteva za prevzem te parcele pa je umaknjena). Izpodbija tudi trditve, da jih upravičenec že sedaj uporablja za potrebe mejnega prehoda. Upravni organ meni, da zahteva za prevzem preostalih nepremičnin parc. št. 1/1, 2/1, 3/4 in 4/6 ni utemeljena, saj glede na predloženi načrt parcel z dne 29. 6. 2007 in posestne liste z dne 2. 11. 2006, nedvomno izhaja, da gre za nepremičnine, ki tvorijo gospodarsko samostojen in zaokrožen kompleks, katerega raba in namen se nista spremenila glede na prejšnje stanje. Na naroku za glavno obravnavo 2. 11. 2007 je pooblaščenka vlagatelja vztrajala pri podani zahtevi za razlastitev in predlagala zaslišanje prič E.E. in direktorja zavezanca, F.F. Naslovni organ je opravil zaslišanje direktorja zavezanca, predlog za zaslišanje druge priče pa je zavrnil kot nepotreben. Priča F.F. je na naroku izjavil, da je razočaran nad postopki države ter da so zemljišča, ki jih predlaga v razlastitev, po razparcelaciji neuporabna, ker je en del teh zemljišč nedostopen, drugemu delu pa je funkcija zmanjšana do te mere, da na njem ni možno opravljanje gospodarske dejavnosti. Poleg tega pa je to zemljišče v veljavnem planu Občine Brežice opredeljeno kot območje mejnega prehoda Rigonce in ga ni možno uporabiti za druge namene, kot je razvidno iz listin, ki se nahajajo v spisu. Pripomnil je tudi, da se je postopek pričel že pred sprejetjem Uredbe, kar kaže na pritisk, da pa država tudi dejansko uporablja vse ostale parcele, katere predlagajo v dodatni prevzem, saj jih uporablja za potrebe mejnega prehoda, jih kosi in ureja oziroma vzdržuje. Te parcele naj bi bile tudi predvidene za parkirni plato izstopnega carinjenja tovornih vozil. Organ ugotavlja, da je javna korist izkazana in dokazana z Uredbo in ostalimi listinami v spisu, predvsem z razlastitvenim elaboratom, pa tudi s posrednim priznanjem zavezane stranke, saj ne bi ponujala v dodatni odkup oziroma prevzem še ostale svoje nepremičnine za isti namen. Očitek, da se je postopek začel že pred sprejetjem Uredbe, organ zavrača, sklicujoč se na določila 13. in 14. člena ZDVGOMP. Ocenjuje, da je zahteva za prevzem ostalih nepremičnin neutemeljena, trditve, da upravičenec ali pooblaščeni investitor uporablja zadevne nepremičnine za potrebe mejnega prehoda, niso z ničemer izkazane ali dokazane. Glede na navedeno je organ na podlagi 2. ostavka 99. člena ZUreP-1 v 7. točki izreka odločbe ta del zahteve zavrnil kot neutemeljen. Glede na predhodno ugotovitev, da je javna korist za razlastitev izkazana in obrazložena, ravno tako pa so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za razlastitev, je zahtevi za ugodil kot izhaja iz 2. točke izreka, v skladu z določilom 2. odstavka 104. člena ZUreP-1 pa napotil stranke na nepravdni postopek pred pristojnim sodiščem. Ker je uveden nujni postopek za razlastitev, je upravni organ odločil, da pridobi razlastitvena upravičenka lastninsko pravico in posest na nepremičninah takoj po izdaji odločbe. Odločil pa je tudi o stroških postopka.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil in v obrazložitvi zavrnil tudi ugovor, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi nepopolne zahteve za razlastitev, ker ni vsebovala prilog iz 2. in 3. točke 1. odstavka 98. člena ZUreP-1, da je neutemeljen ugovor, s katerim zavezanec izpodbija odločitev o zavrnitvi zahteve za prevzem preostalih nepremičnin, pa tudi ugovor, da je že potekel rok za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo, kar naj bi kazalo na to, da upravičenec nima več pravnega interesa za razlastitev.

Tožeča stranka izpodbija odločbo prvostopnega organa iz vseh razlogov po 27. členov Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je bila izdana na podlagi nepopolne zahteve za razlastitev, ki ni vsebovala prilog iz 2. in 3. točke 1. odstavka 98. člena ZUreP-1, izvlečka iz ustreznega prostorskega akta, ki naj bi bil podlaga za razlastitev in tudi neustreznega razlastitvenega elaborata. Dopis z naslovom razlastitveni elaborat ne vsebuje ustrezne pravne podlage za izkazovanje pravne koristi in tudi ne nobene obrazložitve, zato ne predstavlja in ne more predstavljati razlastitvenega elaborata, ki bi lahko bil sestavina zahteve za razlastitev po 3. točki 1. odstavka 98. člena ZUreP-1. Pravna podlaga, s katero tožena stranka utemeljuje pravno korist, naj bi bila izkazana z Uredbo, ZDVGOMP ter posledično ZUreP-1. V točki 1 razlastitvenega elaborata ni nobene obrazložitve pravne podlage javne koristi, navajanje zakonskih določil ni mogoče šteti za obrazložitev. Ustrezen elaborat bi lahko bil le elaborat za ugotavljanje javne koristi, izdelan s strani družbe Č. januarja 2007, ki je naveden v 1. členu Uredbe, s katero razlastitvena upravičenka izkazuje pravno korist. Elaborat januarja 2007 bi moral vsebovati vse, kar je določeno v 3. odstavku 12. člena ZDVGOMP. Razlastitvena upravičenka je predložila svoji zahtevi listino, ki ni razlastitveni elaborat, predložila pa tudi ni izvlečka iz ustreznega prostorskega akta, ki naj bi bil podlaga za razlastitev. Zaradi tega organ prve stopnje tudi ni ugotavljal, kateri prostorski akt pomeni podlago za razlastitev, čeprav bi moral. Glede na navedeno je zmotno zaključil, da je javna korist za razlastitev v celoti izkazana z Uredbo in z ostalimi listinami v spisu, predvsem razlastitvenim elaboratom (ki ga sploh ni v spisu) in celo s priznanjem tožeče stranke. 2. odstavek 12. člena ZDVGOMP je potrebno razlagati tako, da sama Uredba še ne zadošča za uvedbo postopka za razlastitev nepremičnin po 2. odstavku 21. člena ZDVGOMP in za samo razlastitev, temveč je potrebno v postopku tudi ugotoviti, ali je urbanistična podlaga za gradnjo mejnega prehoda prostorski izvedbeni akt lokalne skupnosti in kateri je to. Tega organ prve stopnje ni ugotavljal. Sicer pa tega tudi ni mogel ugotavljati, ker razlastitvena upravičenka ni predložila izvlečka ustreznega prostorskega akta. Razlastitvena upravičenka je svoji zahtevi za razlastitev z dne 4. 9. 2007 predložila lokacijsko informacijo z dne 2. 11. 2006, katere upravni organ prve stopnje ni presodil. Najprej bi moral seveda ugotoviti, da ta lokacijska informacija ni več veljavna (80/4 člena ZUreP-1), saj v njej ni zajet Odlok o usklajenosti, objavljen v Uradnem listu 55/2006. Navedeno dokazuje, da razlastitvena upravičenka ni predložila izvlečka ustreznega prostorskega akta kot prilogo k svoji zahtevi za razlastitev, zato bi jo moral prvostopni organ pozvati na dopolnitev zahteve in šele potem odločati. Že iz tega razloga bi bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti in v tej smeri dopolniti postopek. Zahteva za razlastitev torej ni bila vložena v skladu z veljavnimi predpisi, kot zmotno zaključuje prvostopni organ. Zaključiti je tudi treba, da javna korist ni bila izkazana. Upravni organ mora postopek razlastitve voditi v skladu z določili ZUreP-1 in v zvezi z 21. členom ZDVGOMP. Vezan je na 98. člen ZUreP in mora v okviru te določbe presojati ali je zahteva za razlastitev popolna ali ne. Manjkajočih listin ne more nadomestiti Uredba, kot zmotno zaključuje upravni organ druge stopnje. Razlogi drugostopnega organa so zmotni in ne morejo nadomestiti neobstoječih razlogov prvostopnega organa. Upravni organ druge stopnje meni, da zahtevi za razlastitev ni potrebno prilagati razlastitvenega elaborata in izvlečka iz ustreznega prostorskega akta, ker le to nadomesti Uredba, ob izdaji katere so morali biti implicitno izpolnjeni pogoji za elaborat za ugotavljanje javne koristi po 3. odstavku 12. člena ZDVGOMP, katerih pa upravni organ v postopku razlastitve ne more ponovno presojati, saj bi sicer presojal zakonitost same Uredbe. 12. člen ZDVGOMP ne nadomešča 98. člena ZUreP-1 in uporaba tega določila ni izključena na podlagi 3. odstavka 21. člena ZDVGOMP. Določilo 98. člena ZUreP-1 je potrebno uporabiti tako, kot se glasi. Tega pa upravni organ prve stopnje ni storil, zato je bistveno kršil določbe upravnega postopka. Določbe ZUreP-1 je potrebno uporabljati strogo formalno. Tožeča stranka v postopku izdaje Uredbe ni imela možnosti, da se izjavi o elaboratu za ugotavljanje javne koristi in o prostorskih aktih, ki naj bi bili podlaga za razlastitev, zato bi to možnost izjave morala imeti pred organom prve stopnje v postopku razlastitve - izjave glede prostorskih aktov in razlastitvenega elaborata. To pa bi lahko izkoristila le, če bi navedene listine bile kot sestavni del priložene zahtevi za razlastitev. Ker tega v konkretnem primeru ni bilo in ker upravni organ ni pravilno uporabljal strogo formalnih določb ZUreP-1, je bilo kršeno načelo zaslišanja strank in tudi ustavna pravica tožeče stranke - pravica do enakega varstva pravic. Uredba tudi ne vsebuje izvlečka iz ustreznih prostorskih aktov, kot to zahteva 2. točka 1. odstavka 98. člena ZUreP-1, le tega tudi ne more nadomestiti le veljavna lokacijska informacija. Upravni organ druge stopnje se je postavil na stališče, da upravni organ v postopku razlastitve ne more presojati pogojev iz elaborata za ugotavljanje javne koristi po 3. odstavku 12. člena ZDVGOMP. Navedeno ni res, saj upravni organ ni sodeloval v postopku izdajanja Uredbe in ni presojal pogojev za ugotovitev javne koristi, do katerih se tudi tožnik ni mogel opredeliti, bi pa moral biti sestavni del zahteve za razlastitev. Da je razlastitveni elaborat potreben, je mogoče zaključiti tudi iz dejanj razlastitvene upravičenke, ki je svoji zahtevi priložila neko listino, katero je naslovila kot razlastitveni elaborat, kar pa ta listina ni. To je mogoče zaključiti po njeni vsebini. Tudi ni mogoče slediti ugotovitvam organa prve stopnje, da naj bi bila javna korist za razlastitev nepremičnin izkazana s posrednim priznanjem tožeče stranke, ki v je v postopku podala zahtevek za prevzem preostalih nepremičnin. To ni v pristojnosti stranke, pač pa se javna korist ugotavlja na podlagi določb ZUreP-1 in ZDVGOMP. Upravni organ je nadalje neutemeljeno zavrnil zahtevo tožeče stranke za prevzem preostalih nepremičnin z zaključkom, da ni v ničemer izkazala, da navedene nepremičnine razlastitvena upravičenka že sedaj uporablja za potrebe mejnega prehoda. Tožeča stranka je predlagala izvedbo številnih dokazov, z izvedbo katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da razlastitvena upravičenka uporablja navedene nepremičnine za potrebe mejnega prehoda - predvsem za zunanjo ureditev mejnega prehoda in sicer je predlagala ogled nepremičnin, ustreznega izvedenca, zaslišanje strank, zaslišanje prič, vendar upravni organ prve stopnje nobenega izmed predlaganih dokazov ni izvedel in je zato posledično tudi podal napačne zaključke glede neuporabe nepremičnin. Organ je napačno presodil izpovedbe tožeče stranke ter zaključil, da košnja trave, urejanje in vzdrževanje nepremičnin ne služi prvotnemu namenu nepremičnin, predvidenih za parkirni plato. Navedene nepremičnine so v lokacijskih prostorskih aktih predvidene za območje mejnega prehoda, za kakšen konkreten namen pa bi se moral organ prve stopnje prepričati s pogledom v te akte. Nepremičnine so zazidljiva stavbna območja, katera bi bilo mogoče uporabiti v skladu z namenom, kot je določen v planskih aktih, vendar jih tožeča stranka sedaj, zaradi razlastitve le dela njenih nepremičnin in posledično razdelitve zaokrožene celote, ne more uporabiti za predvideni namen. Na preostanku zemljišč ne more ničesar zgraditi, prav tako pa jih ne more koristiti in uporabljati tako, kot jih je prej, saj hoče imeti razlastitvena upravičenka lepo urejeno zunanjost mejnega prehoda, v neposredni bližini katerega so nepremičnine tožnika in jih zato v ta namen, brez kakršnega koli nadomestila tudi uporablja. Tekom razlastitvenega postopka je bil interes razlastitvene upravičenke, da odkupi tudi ostale nepremičnine tožnika, vendar do sklenitve pogodbe ni prišlo. Zahtevi za razlastitev pa organ tudi ne bi smel ugoditi, ker so že poteki roki za izvajanje del, zaradi katerih je bila predlagana razlastitev. V zahtevi je bilo navedeno, da je rok za pridobitev uporabnega dovoljenja za gradnjo objektov in mejnega prehoda določen na 30. 4. 2007, pred tem pa je potrebno pridobiti še gradbeno dovoljenje. Ta rok je že zdavnaj pretekel, zato bi bilo potrebno zaključiti, da razlastitveni upravičenec nima več interesa za razlastitev. Dejstvo je tudi, da je v 6. členu Uredbe določeno, da lahko pooblaščeni investitor prične s pripravljalnimi deli na območju mejnega prehoda z dnem uveljavitve Uredbe. Od dneva uveljavitve Uredbe je preteklo že več kot eno leto, pooblaščeni investitor pa še do danes ni pričel s pripravljalnimi deli, kar kaže na pomanjkanje javnega interesa, kot eno temeljnih predpostavk razlastitve. Predlaga odpravo odločbo prvostopnega organa in povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku Državno pravobranilstvo v daljšem odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve ter predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Ugovore, ki jih uveljavlja tožeča stranka v tožbi, je uveljavljala že v postopku razlastitve in pritožbe. Sporno za tožečo stranko v upravnem sporu ostaja, ali je bil predlog za razlastitev popoln v smislu določbe 2. in 3. točke 1. odstavka 98. člena ZUreP-1 in posledično pravilno ugotovljeno, da za razlastitev obstoji javna korist; pravilnost odločitve o zavrnitvi zahteve za prevzem ostalih nepremičnin; in vprašanje podanosti interesa za razlastitev, ker je rok, naveden v predlogu za razlastitev za pridobitev uporabnega dovoljenja za gradnjo (30. 4. 2007) že potekel. Ugovor o nepopolnosti predloga, ki ga tožeča stranka utemeljuje na 2. in 3. točki 1. odstavka 98. člena ZUreP-1, ni utemeljen. Po 2. in 3. točki 1. odstavka 98. člena ZUreP-1 je potrebno zahtevi za razlastitev priložiti izvleček iz ustreznega prostorskega akta iz 3. odstavka 93. člena tega zakona (državnega oziroma občinskega lokacijskega načrta), ki je podlaga razlastitvi in razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi in obrazložitvijo njene pravne podlage. ZUreP-1 ima v postopkih razlastitve zaradi gradnje objektov na mejnih prehodih naravo splošnega predpisa, ZDVGOMP pa je specialen predpis, kar pomeni, da se določbe ZUreP-1 uporabljajo, v kolikor niso po ZDVGOMP izključene oziroma da ZDVGOMP ne določa drugače. V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi sporni 2. in 3. točko 1. odstavka 98. člena ZUreP-1, s katerima tožeča stranka utemeljuje nepopolnost predloga. Sodišče se glede razlogov zakaj je, glede na določbe ZDVGOMP, v povezavi z določbama 2. in 3. točke 1. odstavka 98. člena ZUreP-1 šteti, da je bil predlog popoln, v celoti sklicuje na obrazložitev organa druge stopnje (2. odstavek 71. člena ZUS-1) ter zgolj povzema, da je bila v zadevi izdana Uredba o določitvi ureditvenega območja mejnega prehoda po 2. odstavku 12. člena ZDVGOMP, kateri podlaga za sprejem je bil prostorski izvedbeni akt lokalne skupnosti in elaborat o ugotovitvi javne koristi po 3. odstavku 12. člena ZDVGOMP. Pogoju iz 2. točke 1. odstavka 98. člena ZUreP-1 (izvleček iz prostorskega akta) je bilo zadoščeno z Uredbo, ki je temeljila na prostorskem izvedbenem aktu lokalne skupnosti. Nedvomno pogoju po 2. točki 1. odstavka 98. člena ZUreP-1 zadošča tudi predložena lokacijska informacija Občine Brežice z dne 2. 11. 2006, iz katere izhaja, kateri občinski prostorski akti veljajo na zadevnem območju (v tem okviru sodišče zavrača ugovor o neveljavni lokacijski informaciji, ker je bil Odlok o usklajenosti prostorsko izvedbenih in drugih prostorskih aktov s prostorskimi sestavinami dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Brežice za obdobje od leta 1986 do 2000 spremenjen z odlokom o spremembah in dopolnitvah tega odloka – Uradni list RS, št. 55/2006, ker iz sprememb ne izhaja, da se nanašajo na območje mejnega prehoda Rigonce). Nadalje je ugotoviti, da Uredba vsebuje tudi utemeljitev javne koristi (3. točka 1. odstavka 98. člena ZUreP-1), saj je bila izdana na podlagi elaborata za ugotavljanje javne koristi iz 3. odstavka 12. člena ZDVGOMP. Zahtevi pa je predlagatelj predložil tudi razlastitveni elaborat z vsebino, ki jo opredeljuje 2. odstavek 98. člena ZUreP-1, torej je bilo v celoti zadoščeno tudi 3. točki 1. odstavka 98. člena ZUreP-1. Tožeča stranka je v postopku razlastitve pravočasno predlagala prevzem preostalih nepremičnin. Po 1. odstavku 99. člena ZUreP-1 lahko razlastitveni zavezanec, če v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin te zanj izgubile gospodarski pomen, zahteva tudi prevzem lastninske pravice na ostalem delu njegovih nepremičnin. Bistveno pri razlagi te določbe je, da zaradi razlastitve nepremičnin, ki so predmet predloga za razlastitev, tudi ostale nepremičnine za lastnika izgubijo gospodarski pomen. Trditveno in dokazno breme je na predlagatelju zahteve po 99. členu ZUreP-1. Iz upravnega spisa pa ne izhaja, da bi tožeča stranka dokazala izgubo gospodarskega pomena, torej obrazložila uporabo pred razlastitvijo in zakaj bi razlastitev nepremičnin, ki obsega 18 % celotnega kompleksa tožeče stranke, zanjo izgubila gospodarski pomen v smislu pomena, ki ga je imela pred razlastitvijo. Tožeča stranka je celo v postopku razlastitve (torej pred odvzemom v razlastitev predlaganih nepremičnin) izpovedovala, da so nepremičnine, ki jih predlaga v prevzem, vzdrževane (košnja) s strani upravljavca mejnega prehoda. Prepustitev rabe brez naslova pa v postopku razlastitve ne opravičuje a priori uporabo 1. odstavka 99. člena ZUreP-1. Izguba gospodarskega pomena torej tudi po mnenju sodišča ni izkazana in zato je pravilna odločitev o zavrnitvi zahteve.

Neutemeljen pa je tudi ugovor o odpadu javnega interesa za razlastitev, ker je od uveljavitve Uredbe preteklo že leto dni, pooblaščeni investitor pa naj v tem času še ne bi pričel s pripravljalnimi deli. Kot je v odgovoru na tožbo pravilno pojasnila stranka z interesom, so pripravljalna dela v skladu s 13. členom ZDVGOMP raziskava zemljišč, ureditev mej ureditvenega območja in parcelacija zemljišč ter druga merjenja in cenitev nepremičnin. Kot izhaja iz upravnega spisa, je bila 23. 5. 2007 izdana odločba o parcelaciji ter opravljene cenitve nepremičnin, ki so predmet odkupa, torej ne držijo trditve, da razlastitveni upravičenec še ni pričel s pripravljalnimi deli.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUP-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevek za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.