Jedro

Nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju se odpravijo najprej s ponovnim zaslišanjem izvedenca in šele če se na ta način ne dajo odpraviti, sodišče postavi drugega izvedenca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 10723/2009 z dne 29. 3. 2010 obsojenca N. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen osem mesecev zapora. Odločeno je bilo nadalje, da se ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP (v nadaljevanju ZKP) ter njegovih potrebnih izdatkov; na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa ga je sodišče obvezalo plačati stroške pooblaščenca oškodovanca. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 10723/2009 z dne 4. 11. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenca je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivali na zakonitost sodne odločbe, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega zakona. Predlagal je, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje pa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec je na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril, in sicer, da ni utemeljena.

4. Zagovornik in obsojenec se glede odgovora vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

5. Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bile podane v tem, da niti prvostopenjska niti drugostopenjska sodba nimata razlogov zakaj in iz katerih razlogov bi se obsojeni lahko in moral prepričati ob spremembi svoje vožnje, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence, na kakšen način naj bi zaprl pot vozniku kolesa z motorjem, zakaj naj bi slednji pravilno prehiteval; poleg tega pa izvedenec ni odgovoril na bistvena vprašanja, kot na primer, kolikšno pot je prevozil obsojeni od trenutka, ko se je odločil za zavijanje, do trenutka zadetja kolesa z motorjem v tovorno vozilo, saj glede na okoliščine izvajanja tega manevra zavijanja obsojenec sploh ni mogel opaziti kolesa z motorjem. Protispisna naj bi bila tudi navedba, da je izvedenec cestnoprometne stroke odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, saj je na nekatera celo odklonil odgovor.

7. Navedena stališča iz zahteve za varstvo zakonitosti ne držijo, saj so v izpodbijani sodbi navedeni vsi relevantni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče lahko zaključilo o poteku prometne nezgode in kazenskopravni odgovornosti zanjo. Tako je že sodišče prve stopnje določno pojasnilo, na kakšen način in na podlagi katerih določb Zakona o varnosti cestnega prometa bi bil obsojenec dolžan pravilno izvesti manever spreminjanja smeri vožnje z zavijanjem v levo (drugi odstavek na strani 6 sodbe sodišča prve stopnje). Prav zaradi obsojenčeve protipredpisne vožnje pri tem manevru pa je prišlo do zaprtja poti vozniku kolesa z motorjem na levem voznem pasu (kar pomeni, da je ta prehiteval pravilno – torej po levem voznem pasu, po katerem se sicer izvaja manever prehitevanja), pri čemer je dinamiko poteka nesreče natančno pojasnil izvedenec cestnoprometne stroke, kateremu ugotovitvam je sodišče tudi v celoti sledilo in pojasnilo razloge za sprejem njegovega mnenja (prvi odstavek na strani 6 sodbe). V tej zvezi tudi ne drži očitek iz zahteve, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb obsojenca, saj je sodba sodišča druge stopnje pojasnila, zakaj sprejema zaključke sodišča prve stopnje in s tem tudi izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke (točka 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). V sodbi sodišča prve stopnje so tudi navedeni razlogi o tem, zakaj obsojenec prehitevajočega voznika kolesa z motorjem ni mogel videti (poškodovani stranski vzvratni ogledali, drugi odstavek na strani 5 sodbe) in torej tej okoliščini ni moglo pripisati drugih vzrokov kot si sicer prizadeva vložnik zahteve, v svoji očitno drugačni oceni dejanskih okoliščin primera.

8. Kolikor vložnik zahteve izpostavlja neutemeljeno zavrnjen predlog za postavitev drugega izvedenca cestno prometne stroke, je v tej zvezi odločitev ustrezno pojasnilo sodišče prve stopnje, pri čemer se je sklicevalo na ugotovljena vsa relevantna dejstva že s pomočjo prvega izvedenca. Pri tem je treba opozoriti na uveljavljeno ustavnosodno prakso, da sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo, s tem da je glede odreditve drugega izvedenca vezano še na napotilo iz določbe 258. člena ZKP, po kateri se nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju odpravijo najprej s ponovnim zaslišanjem izvedenca in če se na ta način ne dajo odpraviti, sodišče postavi drugega izvedenca. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje opravilo dodatno zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi in na podlagi tako dopolnjenega izvedenskega mnenja ocenilo, da je to v celoti sprejemljivo, logično in brez nasprotij ter zato utemeljeno ni sledilo predlogu obrambe za postavitev drugega izvedenca. Kolikor pa se vložnik zahteve sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki ga je obramba sama angažirala v pritožbenem postopku in v njem opredeljene določene drugačne dejstvene zaključke glede obravnavane prometne nesreče, gre v tem pogledu za izpodbijanje v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

9. Zahteva je neutemeljena tudi v delu, ko zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni glede stopnje obsojenčeve krivde, zavestne malomarnosti. V povezavi z ostalimi, v obrazložitvi prvostopenjske sodbe objektivno ugotovljenimi dejstvi o obsojenčevem ravnanju v obravnavani prometni nesreči, je sodišče konkretiziralo tudi razloge za zaključek o navedeni krivdni obliki (tretji odstavek na strani 7 sodbe sodišča prve stopnje). Očitek iz zahteve, da se sodišče druge stopnje tudi o teh pritožbenih navedbah ni opredelilo, ne drži, saj je navedlo, da v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke sodbe sodišča prve stopnje in jih zato ni bilo dolžno ponavljati ali povzemati. Enako velja tudi za očitek iz zahteve, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, da bi voznik kolesa z motorjem svoje vozilo lahko ustavil pred točko trčenja, če bi vozil s hitrostjo največ 50 km/h. Tudi v tem pogledu se je namreč povsem določno opredelilo že sodišče prve stopnje (zadnji odstavek na strani 5 sodbe), ko je ocenilo možen pomen prekoračene hitrosti voznika kolesa z motorjem za oceno njegovega prispevka k nastali škodi v morebitni pravdi (civilnopravna odgovornost), ne more pa ta okoliščina pomeniti ekskulpacije obsojenca v kazenskopravnem pogledu, glede na ugotovljen osnovni vzrok za obravnavano prometno nesrečo v njegovi protipredpisni vožnji.

10. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da v izpodbijani sodbi niso podane zatrjevane kršitve, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahteva pa se po vsebini sklicuje tudi na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopustno in je bila zato zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

11. Na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in šesto točko drugega odstavka 92. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.