Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da ne obstoji dejstvo pravnomočne odločitve o vtoževani terjatvi. Vendar pravnomočne odločbe ni dopustno ponovno preverjati v pravdi, ampak je sama izvršilni naslov (drugi odstavek 17. in prvi odstavek 19. člena ZIZ), zato je ugotovitveni zahtevek glede pravnomočnosti in posledični dajatveni zahtevek za pravnomočno prisojeno terjatev nedopusten že iz tega razloga.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se spremeni sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu II. točke izreka v toliko, da zakonske zamudne obresti od 70,44 EUR stroškov izvršilnega postopka tečejo od 13.3.2003 do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo v I. točki izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: "Ugotovi se, da je sklep Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. 3 I 03/03988 z dne 23.4.2003 pravnomočen in da je zato tožena stranka dolžna plačati tožnici glavnico v znesku 2.072,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je navedeno v predlogu za izvršbo in izvršilne stroške v znesku 70,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa 23.4.2003 do plačila ter nadaljnje pravdne stroške, v primeru zamude plačila v paricijskem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zamude dalje do plačila, vse v 15 dneh." V II. točki izreka je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. 3 I 2003/03988 z dne 13.3.2003 v zvezi s sklepom opr. št. 3 I 2003/03988 z dne 23.4.2003 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 8 dneh znesek 2.072,67 EUR (prej 496.695,90 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 130,20 EUR (prej 31.201,80 SIT) za čas od 16.3.2000 do plačila, od zneska 130,20 EUR (prej 31.201,80 SIT) za čas od 16.3.2000 do plačila, od zneska 86,80 EUR (prej 20.801,20 SIT) za čas od 16.4.2000 do plačila, od zneska 100,58 EUR (prej 24.103,45 SIT) za čas od 16.4.2000 do plačila, od zneska 166,85 EUR (prej 39.984,90 SIT) za čas od 16.4.2000 do plačila, od zneska 145,14 EUR (prej 34.784,60 SIT) za čas od 16.4.2000 do plačila, od zneska 868,02 EUR (prej 208.012,00 SIT) za čas od 16.4.2000 do plačila, od zneska 141,05 EUR (prej 33.801,95 SIT) za čas od 19.4.2000 do plačila od zneska 303,81 EUR (prej 72.804,20 SIT) za čas od 19.4.2000 do plačila, oz. vse dokler ne bodo dosegle glavnice ter stroške izvršilnega postopka v znesku 70,44 EUR (prej 16.880,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.2003 do plačila oz. dokler ne bodo dosegle glavnice.

V III. točki izreka je toženi stranki naložilo povrnitev 640,66 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka tega roka do plačila.

S sklepom o popravi je popravilo izrek sodbe le glede navedbe naslova tožene stranke.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija navedeno sodbo le v zavrnilnem delu glede primarnega tožbenega zahtevka (I. točko izreka), teka zamudnih obresti v II. točki izreka ter glede pravdnih stroškov (III. točka izreka). Izrecno uveljavlja postopkovno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, saj meni, da je prvostopno sodišče v I. točki izreka sodbe odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Navaja, da toženkin ugovor v izvršilnem postopku ni bil podan zoper dopolnilni sklep o izvršbi z dne 23.4.2003, ampak le zoper sklep o izvršbi z dne 13.3.2003, s čimer je postal dopolnilni sklep o naložitvi plačila, kakor izhaja iz izvršilnega predloga, pravnomočen. Zastopa stališče, da je toženka ugovarjala le zoper s sklepom z dne 13.3.2003 dovoljeno izvršbo, medtem ko se je z naložitvijo plačila v posledici svoje neaktivnosti strinjala. Glede teka zakonskih zamudnih obresti se ne strinja z njihovo omejitvijo do višine glavnice. V tej zvezi vidi postopkovno kršitev 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko prvostopno sodišče ni naredilo obračunov obresti. Zavzema se še za oblikovanje izreka o obrestih tako, da bi te do 1.1.2007 tekle od tolarskih zneskov in ne od zneskov v evrih. Glede pravdnih stroškov meni, da bi ji prvostopno sodišče moralo priznati tudi pripravljalno vlogo z dne 15.10.2008 in dopolnitev vloge z dne 16.10.2008, saj jih je sestavila v svojstvu odvetnice. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi, in podredno, da se ugodi podrednemu zahtevku v celoti, ter se prizna vse pravdne stroške tožeče stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Preizkus po uradni dolžnosti upoštevnih in v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni pokazal (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Stališče tožeče stranke, da tožena stranka (takrat dolžnica) ni ugovarjala v izvršilnem postopku zoper naložitveni del sklepa o izvršbi, s čimer je ta postal pravnomočen, je zmotno. Iz njenega ugovora z dne 2.4.2003 izhaja obrazloženo nasprotovanje obstoju dolga, ki ga je na podlagi verodostojne listine zatrjevala tožeča stranka (takrat upnica). S tem je že zoper sklep o izvršbi z dne 13.3.2003, ki ni bil popoln, saj je v izreku vseboval le dovolitev predlagane izvršbe, podala ugovor skladno določilu Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Ko je izdalo izvršilno sodišče še dopolnilni sklep z dne 23.4.2003 z naložitvenim delom izreka, je pravilno zavzeti stališče, da je bil takrat že vložen upošteven ugovor tudi zoper ta sklep. Tožena stranka (takrat dolžnica) je ravnala skrbno ter pošteno (9. člen ZPP), ko je takoj podala ugovor, kakor da bi že prvi sklep vseboval vse predpisane zakonske sestavine (tretji odstavek 44. člena ZIZ). S takšnim ravnanjem je zasledovala tudi načelo pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP). Zaradi napake izvršilnega sodišča, bi bila upravičena do dveh vlog ugovora, vendar bi se z vložitvijo ponovnega ugovora z isto vsebino postopek še dodatno zavlekel. Prvostopno sodišča s tem, ko je v pravdnem postopku odločalo o utemeljenosti tožničinega dajatvenega zahtevka, tako ni storilo očitane kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zaradi vloženega ugovora o zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno.

Pravzaprav tožeča stranka s konstrukcijo navedene kršitve zahteva od pritožbenega sodišča, da ponovno odloča o postopkovnem vprašanju, o katerem se je Višje sodišče v Mariboru že izreklo v odločbi II Cp 219/2004 z dne 15.3.2005, ko je potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 2003/03988 z dne 3.9.2003. Posledično sklep o izvršbi istega sodišča z dne 13.3.2003 in tudi dopolnilni sklep z dne 24.3.2003 nista postala pravnomočna, saj se je dovolitev izvršbe razveljavila ter odločitev o denarnem zahtevku in stroških pridržalo odločanju v obravnavanem pravdnem postopku.

Prvostopno sodišče je tako pravilno ugotovilo, da ne obstoji dejstvo pravnomočne odločitve o vtoževani terjatvi. Vendar pravnomočne odločbe niti ni dopustno ponovno preverjati v pravdi, ampak je sama izvršilni naslov (drugi odstavek 17. in prvi odstavek 19. člena ZIZ), zato je ugotovitveni zahtevek glede pravnomočnosti in posledični dajatveni zahtevek za pravnomočno prisojeno terjatev nedopusten že iz tega razloga. Glede obstoja okoliščine pravnomočnosti odločbe niti ni dopustno postaviti ugotovitvenega tožbenega zahtevka, saj gre za dejstvo in ne pravico ali pravno razmerje (prvi odstavek 181. člena ZPP). Zato bi bilo pravilno tožbo v delu, ki se nanaša na nedopusten primarni tožbeni zahtevek, zavreči. Vendar kršitev zgornjega določila ZPP ne predstavlja uradno upoštevne postopkovne kršitve, niti je tožeča stranka ni grajala (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče ni poseglo v I. točko izreka izpodbijane sodbe, ampak jo je tudi v tem delu potrdilo (353. člena ZPP).

Zmotna je pritožbena graja, ki se nanaša na postopkovni kršitvi iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče je obrazložilo svojo odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti v takšni meri, da jo je mogoče preizkusiti, čeprav ni navedlo zakonskih določil, ampak je njihovo vsebino le povzelo. Tudi napačnega povzemanja dokazov oz. „protispisnosti“ ni zaslediti.

Vendar je z omejitvijo teka zakonskih zamudnih obresti za izvršilne stroške v znesku 70,44 EUR do trenutka, ko te dosežejo višino glavnice, zmotno uporabilo materialno pravo na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Šele z novelo Obligacijskega zakonika – OZ (OZ-A), na katero se sklicuje tožeča stranka, je bil črtan 376. člen OZ, ki je določal prenehanje teka tudi zakonskih zamudnih obresti, ko te dosežejo glavnico. Iz izračuna zakonskih zamudnim obresti z verificiranim programom izhaja, da do dne 22.5.2007, ko je novela OZ-A stopila v veljavo, obravnavane zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov niso dosegle glavnice. Tako te niso prenehale teči, ampak tečejo vse do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ), kakor je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v tem delu 2. točke izreka tudi spremenilo (5. alinea 358. člena ZPP).

Glede preostalih terjatev je pritožbeno sodišče preverilo in ugotovilo, da so zakonske zamudne obresti dosegle višino glavnice še pred uveljavitvijo OZ-A, torej v času, ko je določilo 376. člena OZ še veljalo; zato so tudi s tem trenutkom obresti prenehale teči, kakor je pravilno opredeljeno v II. točki izreka izpodbijane sodbe.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je prvostopno sodišče navedlo le zneske glavnice, od katere tečejo zamudne obresti, v EUR, čeprav bi jih moralo v SIT. Iz izreka izhaja namreč tudi znesek v SIT.

Prvostopno sodišče pravilno ni priznalo tožeči stranki pravdnih stroškov priglašenih za sestavo pripravljalne vloge z dne 15.10.2008 in njene dopolnitve z dne 16.10.2008, ki jih je sestavila in vložila tožnica (čeprav odvetnica) osebno in ne njen pooblaščenec. Tožničino sklicevanje na določila 137. in 74. člena Ustave RS je neutemeljeno. Odvetnik ima pravico do nagrade za svoje delo le v primeru, da opravi storitev zastopanja za drugega in ne zase (prvi odstavek 2. člena Zakona o odvetništvu – ZOdv). V tem obsegu mu tudi mora biti zagotovljena svoboda opravljanja odvetniškega poklica, kakor tudi svobodna gospodarska pobuda.

Tudi pojmovno ni mogoča pooblastitev samega sebe (prvi odstavek 74. člena OZ). Postopkovno je tudi jasno opredeljeno razlikovanje opravljanja pravdnih dejanj po pooblaščencu in s strani stranke osebno (prvi odstavek 86. člena ZPP). Stranki mandatne pogodbe, katere predmet je zastopanje pred sodiščem, ne moreta biti združeni v isti osebi, saj pogodbeno razmerje sploh ne more nastati (15. člena OZ). Kolikor bi prišlo do kasnejše združitve, pa bi to imelo za posledico prenehanje razmerja.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, razen glede spremenjenega dela izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče v preostalem obsegu pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu sodbo sodišča prva stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP in določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v zanemarljivo majhnem delu glede teka obresti od izvršilnih stroškov, krije sama svoje pritožbene stroške.