Jedro

Pravni red mora samovoljno ravnanje očeta, ki je odpeljal otroka, sankcionirati tako, da bo posledica doletela očeta. Takšno očetovo ravnanje mora sodišče ob odločanju o dodelitvi otroka presojati izključno z vidika otrokovih koristi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je mladoletnega G. V., roj. 26.7.1996, dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu A. V. Tožniku je hkrati naložilo, da je dolžan omogočati stike med mld. G. in materjo, I. V., kakor je podrobneje opredeljeno v 2. točki izreka sodbe. Toženki je sodišče naložilo, naj za mld. sina plačuje preživnino in sicer za obdobje od 7.9.2001 do 31.5.2004 v višini 10.000 SIT mesečno, od 1.6.2004 dalje pa v višini 17.000 SIT z ustrezno revalorizacijo ter v primeru -zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zapadle obroke je dolžna toženka plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajoče mesečne zneske pa do vsakega 15. dne v mesecu. Višji preživninski zahtevek je sodišče zavrnilo. Sodišče je po prostem preudarku odločilo, naj vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

Zoper sodbo vlaga revizijo toženka. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži, naj ji povrne pravdne stroške. Revidentka uvodoma podaja očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP). V zvezi s tem pravi, da obe sodbi sprejemata kot dokazano, da naj bi za mladoletnega G. skrbela tudi tožnikova nečakinja, na kar se je sklicevala izvedenka M. Na opozorilo tožene stranke, da se je nečakinja poročila, pa je izvedenka reagirala enostavno, češ da bo pač pomoč nečakinje kratkotrajnejša. Pred tem pa je izvedenka kategorično trdila, da se je treba z dečkom ustrezno ukvarjati in da bo to zagotovljeno v okviru njegove širše družine, kjer se z dečkom v učnem smislu ukvarja tožnikova nečakinja. Če je torej potrebno ustrezno ukvarjanje z mladoletnim G., tožnikova nečakinja pa sedaj te možnosti nima več, bi moralo sodišče to okoliščino razčistiti. Ker tega ni storilo, se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Isto velja za staro mater, ki je bila sicer zaslišana, vendar že pred tremi leti. Že tedaj je bila stara 74 let, njeno zdravstveno stanje je bilo slabo, skrbeti pa mora tudi za starega očeta. Prav tako ni dokazano, da se tožnik preživlja s priložnostnim delom in da se je odvadil pijače. Toženka dalje navaja, da je bil ob razvezi otrok dodeljen njej.

Takrat je bilo ugotovljeno, da so pri njej podani vsi pogoji za varstvo, vzgojo in oskrbo otroka. Razmere na njeni strani se niso spremenile. Otrok ji je bil odvzet s samovoljnim posegom. Toženki ni mogoče očitati, da je zapustila otroka, da je zanemarjala svoje dolžnosti, ga napačno vzgajala in podobno. Nasprotno, na strani tožnika so razlogi, ki kažejo, da ni primeren za izvajanje roditeljske pravice. V zvezi s tem revidentka opozarja predvsem na odvzem otroka, ob tem je še brezposelen, vdan pijači, nima primernega odnosa do otroka, ga odtujuje materi, kar je priznala tudi izvedenka M. Toženka meni, da je v konkretnem primeru samo mati tista, ki je sposobna nuditi pomoč otroku tudi pri šolanju.

Odločitev v tej zadevi je tudi nevaren precedens, saj dejansko sanira nasilen odvzem otroka. Številni roditelji bi lahko sledili temu primeru in si tako rekoč prilastili otroka, zavlačevali postopek ipd.

Nazadnje pa revizija še meni, da je preživnina določena previsoko glede na premoženjske razmere toženke. Preživnino koristi dejansko tožnik zase in ne za otroka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375.člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

O odločitvi, da se otrok zaupa očetu: Sodišče prve stopnje je opravilo izčrpen dokazni postopek (zaslišanje staršev, socialne delavke, izjava otroka, dve izvedenki) ter ugotovilo, da je za otrokovo korist najbolje, če je dodeljen očetu. Takšna je bila tako otrokova želja, kakor tudi stališče obeh izvedencev - psihologov. Ob tem sta se tako izvedenki kot obe nižji sodišči opredelili tudi do okoliščine, da je oče materi otroka samovoljno odpeljal. Ta odločitev je bila sicer grajana, vendar je bilo izrecno rečeno, da je za otroka navzlic temu koristneje, če ostane pri očetu. Osrednja ugotovitev je, da oba starša premoreta ustrezno stopnjo skrbnosti za vzgojo otroka, vendar pa je zanj bolje, če ne menja okolja. Mati se je namreč v času od razvezne sodbe do vložitve tožbe v obravnavani zadevi preselila v drug kraj. Otrok se sedaj šola v svojem starem okolju, kjer živi z očetom. Poleg tega je k odločitvi bistveno prispevala tudi okoliščina, da mati dela v drugem kraju, kakor živi. Zato mora zgodaj zjutraj zdoma in se vrača pozno popoldne. Pri očetu, ki živi skupaj s svojimi starši, pa ima otrok zaledje cele družine ter ni izpostavljen varstvu sosedov, kakor bi bil pri materi. Revizijski očitki večinoma nedovoljeno napadajo dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na tovrstne navedbe zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo. Obenem pa zatrjujejo spremenjene razmere. Revizija namreč trdi, da se je mati tožnika od časa, ko je bila zaslišana, še postarala, pa že tedaj je bila stara 74 let in slabotnega zdravja. Tako revizija vzpostavlja golo domnevo (tj. ugibanje), da sedaj razlogi o tem, da bi mati tožnika lahko tudi skrbela za otroka, več ne držijo. To pa so v bistvu razlogi, ki napadajo ugotovljeno dejansko stanje oziroma še več: predstavljajo zatrjevanje znova spremenjenih razmer - tokrat v prid nasprotni odločitvi. Takšna trditvena podlaga pa v tem revizijskem postopku ne more biti upoštevna. Očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka ZPP so neutemeljeni. Sodba sodišča druge stopnje ima glede očetove vdanosti pijači tako razloge na 3. strani sodbe, prav tam pa so tudi razlogi, ki se nanašajo na to, da je tožnikova nečakinja sedaj poročena in več nima toliko časa za pomoč mladoletnemu G. pri učenju. Res je, da samovoljnega ravnanja očeta, ki je odpeljal otroka, ni mogoče odobravati. Vendar mora pravo takšno ravnanje sankcionirati tako, da bo pravna posledica doletela očeta, ne pa otroka. Če je navzlic temu dejanju za otrokovo korist še vedno bolje, da je dodeljen očetu, potem mora sodišče v tej pravdi pač ravnati v skladu z največjimi koristmi otroka (5.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR) in tega dodeliti očetu.

Preventivno funkcijo, da tak precedens ne bo nevaren ter ne bo vzpodbujal roditeljev k tovrstnemu ravnanju, pa mora pravo zagotoviti na kaznovalnem in ne na družinskopravnem področju.

O neutemljenosti revizije zoper odločitev o preživnini: Revizija izraža le golo nestrinjanje z višino prisojene preživnine, tako kot že tudi pritožba ni podala vsebinske graje tega dela odločitve. Revizijsko sodišče tako v odgovor na takšno revizijo lahko le pritrdi pravilnim razlogom in odločitvi sodišča prve stopnje, kot je pred tem storilo tudi že pritožbeno sodišče. Ob ugotovljenih dejstvih je sodišče prve stopnje, kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, pravilno uporabilo pravilo 129. člena ZZZDR.