Jedro

Ni izključeno, da je bil v času trajanja skupnosti v posameznih obdobjih toženkin gmotni položaj ugodnejši od gmotnega položaja tožnika, vendar pa občasni večji finančni prispevek toženke k skupnim stroškom zunajzakonskih partnerjev še ne pomeni preživljanja drugega partnerja v smislu 50. člena ZZZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in odločilo, da mu mora toženka vrniti darilo, ki ga je prejela z darilno pogodbo z dne 23.1.1990. Izstaviti mu mora tudi listino, na podlagi katere bo pri podarjenih nepremičninah mogoč vpis lastninske pravice na tožnikovo ime, ter povrniti stroške postopka. Obenem je še odločilo, da mora tožnik plačati toženki 5.500,00 DEM v tolarski protivrednosti, obračunani po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo v delu, ki se je nanašal na odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožniku vrniti darilo in mu izstaviti zemljiškoknjižno listino. V delu, ki se je nanašal na tožnikovo obveznost, da mora plačati toženki tolarsko protivrednost 5.500,00 DEM, pa je pritožbo s sklepom zavrglo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila toženka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Toženka se ne strinja z razlogi, ki jih je navedlo pritožbeno sodišče glede vprašanja, kdaj obstaja dolžnost preživljanja drugega zakonca. Dolžnost preživljanja drugega zakonca je namreč pogojena s tem, da drugi zakonec nima sredstev za preživljanje. V letu 1990, ko je toženka preživljala tožnika, pa je ta imel sredstva za preživljanje, saj je bil lastnik nepremičnin, ki jih je v začetku navedenega leta podaril toženki. To dokazuje sklenitev darilne pogodbe z namenom, da tožnik toženki poplača preživljanje do sklenitve darilne pogodbe in si zagotovi preživljanje tudi za vnaprej. O tem, zakaj sodišče zavrača trditve toženke, da je bil sklenjeni pravni posel odplačen, ima sodba sodišča prve stopnje le skromne razloge, izpodbijana sodba sodišča druge stopnje pa jih sploh nima. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožnik na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP 1977) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. S trditvami, da ima sodba sodišča prve stopnje skromne razloge o tem, zakaj je zavrnjeno stališče toženke, da je bil sklenjeni pravni posel odplačen, sodba sodišča druge stopnje pa jih sploh nima, toženka vsebinsko uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Ta kršitev pa ni podana. Sodišči druge in prve stopnje sta po oceni izvedenih dokazov ugotovili, da sta pravdni stranki v času trajanja zunajzakonske skupnosti sklenili darilno pogodbo in da je bila ta pogodba sklenjena ravno zaradi obstoja te skupnosti. Svojo dokazno oceno, ki je toženka z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977), sta obe sodišči obrazložili (četrta in peta stran sodbe sodišča prve stopnje in drugi odstavek na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje). Revizijska trditev, da o tem, ali je bil sklenjeni pravni posel odplačen ali ne, sodni odločbi nimata zadostnih oziroma sploh nimata razlogov, zato ni točna.

Sodišče druge stopnje tudi določbe 50. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 do RS, št. 64/2001 -ZZZDR) ni napačno uporabilo, kot zmotno trdi revizija. Po navedeni določbi ima zakonec (enako seveda tudi zunajzakonski partner - 12. člen ZZZDR), ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, ali je nesposoben za delo, pravico, da ga drugi partner preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Toženka je med postopkom sicer trdila, da je tožnika preživljala, vendar pa teh trditev ni uspela dokazati. Iz ugotovitev obeh sodišč celo izhaja, da sta si pravdni stranki v času trajanja njune skupnosti medsebojno pomagali (44. člen ZZZDR), za preživljanje pa prispevali v sorazmerju s svojimi možnostmi (49. člen ZZZDR). Ni izključeno, da je bil v času trajanja skupnosti v posameznih obdobjih toženkin gmotni položaj ugodnejši od gmotnega položaja tožnika, vendar pa občasni večji finančni prispevek toženke k skupnim stroškom zunajzakonskih partnerjev še ne pomeni preživljanja drugega partnerja v smislu 50. člena ZZZDR. Da bi toženka nudila tožniku kaj več medsebojne pomoči ali bistveno večji prispevek k stroškom obeh partnerjev, kot je to običajno v zakonski skupnosti, ali da bi tožniku nudila celo vsa za preživljanje potrebna sredstva, pa toženki ni uspelo dokazati.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP 1977).