Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi 73. člena ZTPDR presojali dogodek po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, ki so uzakonjena v tedaj veljavnem ZOR. Tu je v 154. členu določeno, da mora škodo povrniti tisti, ki jo povzroči, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tega intervenient na strani tožene stranke ni dokazal, saj sta sodišči ugotovili prav nasprotno: da delavcev ni ustrezno zaposlil, da jih ni poučil o varnem delu in opravljal ustreznega nadzora, zato so se kratkočasili na nedovoljen način. Delavca J. P. in I. S. sta se res vedla v nasprotju z vsemi etičnimi načeli in življenjskimi izkušnjami o nevarnostih, ki morajo biti znane že otrokom, kaj šele odraslim osebam, zato je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo njuno ravnanje neodgovorno in hudo lahkomiselno. Kaj takega pa ni mogoče očitati tožniku, ki se je nahajal na delovnem mestu v delovnem procesu pri stranskem intervenientu, ki mu ni zagotovil osnovnih pogojev za varno delo. To bi moral stranki intervenient zagotoviti, saj je organiziral delovni proces in je imel ali je moral imeti za to usposobljene strokovnjake.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena zavarovalnica v celoti odgovorna tožniku za škodo, ki jo je 10. maja 1995 utrpel na delu pri svojem delodajalcu. Proti tej sodbi sta se pritožila tožena stranka in intervenient na njeni strani, toda sodišče druge stopnje je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, sta tožena stranka in intervenient na njeni strani pravočasno vložila revizijo. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa naj ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve in druge stopnje očitata bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), ker v sodbah nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih in ker razlogi nasprotujejo listini, ki jo je predložil intervenient: zapisniku Inšpektorata za delo RS z dne 25.5.1995, iz katere izhaja, da do tožnikove nesreče ni prišlo zaradi opravljanja dela, temveč zaradi hude lahkomiselnosti, malomarnosti in neodgovornosti delavcev J. P., ki je tožnika poškropil s sprejem, in I. S., ki ga je prižgal. Revidenta trdita, da sodišče tega dokaza ni ocenilo, sodišče druge stopnje pa je ignoriralo kršitev, čeprav je vsebina zapisnika pomembna, ker je v njej navedeno, da do nesreče ni prišlo zaradi opravljanja dela, ker ravnanje navedenih delavcev ne spada med delovne obveznosti. Zato tožniku nista povzročila škode med delom ali v zvezi z delom, temveč kot zasebnika, zaradi česar sta v celoti odgovorna onadva in ne tožena stranka ter intervenient na njeni strani. Navajata tudi izpovedi prič, češ da se delavci pred škodnim dogodkom niso igrali igric s sprejem in ognjem, sodiščema očitata, da o tem nimata razlogov in trdita, da odgovorni delavci niso opustili dolžnega nadzorstva nad delavci. Sodišču druge stopnje še očitata, da je zmotno povzelo pritožbene navedbe in da je samo ugotovilo, da do nesreče ni prišlo zaradi opravljanja tožnikovega dela, temveč zaradi neodgovornega in hudo lahkomiselnega ravnanja dveh tožnikovih sodelavcev. Napačno uporabo materialnega prava očitata sodiščema prve in druge stopnje zato, ker sta napačno uporabili določilo prvega odstavka 170. člena Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), saj navedena delavca nista povzročila škode pri delu ali v zvezi z delom in sta zato osebno odgovorna tožniku, ki je bil v kritičnem trenutku tretja oseba. Očitata tudi zmotno uporabo prvega odstavka 154. člena ZOR, ker sta sodišči ugotovili, da je intervenient povzročil škodo krivdno, čeprav je ta nastala zaradi ravnanja tožnikovih sodelavcev kot zasebnikov. Za določilo drugega odstavka 18. člena ZOR pa menita, da ga v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti, ker se skrbnost dobrega gospodarja zahteva pri izvrševanju intervenientovih obveznosti iz poklicne dejavnosti, do nesreče pa je prišlo zaradi nedopustnega ravnanja tožnikovih sodelavcev, ki v kritičnem času nista izvajala intervenientove poslovne dejavnosti. Revidenta očitata tudi zmotno uporabo 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ker ni šlo za nesrečo pri delu ali v zvezi z delom. Zato menita, da sta sodišči zmotno ugotovili, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna, ker je intervenient opustil dolžno nadzorstvo nad svojimi delavci. Ni res, da bi moral imeti vsak delavec vsak dan nadzornika, sicer bi podjetje v tržnih razmerah bankrotiralo. Navajata še primer iz gostinske dejavnosti.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Gre namreč za izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, ki je namenjeno predvsem poenotenju procesnega in materialnega prava, in tretji odstavek 370. člena ZPP izrecno prepoveduje vložitev revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje zato ni dovoljena, čeprav revidenta trdita, da uveljavljata revizijski razlog bistvene kršitve določb ZPP.

Bistvenih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku ni bilo. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz s tem, da je prebralo zapisnik Inšpektorata za delo z dne 26.05.1995 (zadnji odstavek na 4. strani sodbe) in ga je po 8. členu ZPP ocenilo posebej in skupaj z vsemi izvedenimi dokazi (zadnji odstavek na 7. strani in prvi odstavek na 8. strani sodbe). Sodišče druge stopnje se je s tem strinjalo, saj pravdno sodišče ni vezano na mnenje inšpekcijskega organa (tretji odstavek na 3. strani sodbe). Poleg tega razlogi sodb ne nasprotujejo vsebini zapisnika, ker sta sodišči pristojni, da presojata civilno odgovornost po materialnopravnih pravilih, kar bo pojasnjeno kasneje. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi obširno pojasnili dokazno oceno za dejansko ugotovitev, da so se delavci že pred škodnim dogodkom kratkočasili na nedopusten način in si metali cigaretne ogorke v žepe kombinezonov, se prižigali z vžigalnikom in se pršili s smrdljivim razpršilom. Tudi očitek sodišču druge stopnje, da je zmotno povzelo pritožbene navedbe, ni utemeljen, saj je presodilo vse tiste sestavine iz obširne pritožbe, ki so odločilnega pomena.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89-42/90) presojali dogodek po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, ki so uzakonjena v tedaj veljavnem ZOR. Tu je v 154. členu določeno, da mora škodo povrniti tisti, ki jo povzroči, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tega intervenient na strani tožene stranke ni dokazal, saj sta sodišči ugotovili prav nasprotno: da delavcev ni ustrezno zaposlil, da jih ni poučil o varnem delu in opravljal ustreznega nadzora, zato so se kratkočasili na nedovoljen način.

Delavca J. P. in I. S. sta se res vedla v nasprotju z vsemi etičnimi načeli in življenjskimi izkušnjami o nevarnostih, ki morajo biti znane že otrokom, kaj šele odraslim osebam, zato je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo njuno ravnanje neodgovorno in hudo lahkomiselno. Kaj takega pa ni mogoče očitati tožniku, ki se je nahajal na delovnem mestu v delovnem procesu pri stranskem intervenientu, ki mu ni zagotovil osnovnih pogojev za varno delo. To bi moral stranki intervenient zagotoviti, saj je organiziral delovni proces in je imel ali je moral imeti za to usposobljene strokovnjake. Zato sta sodišči pravilno ravnali, ko sta za odgovornost delodajalca v skladu z 18. členom ZOR uporabili pravila iz delovne zakonodaje, ki določa obveznosti za varstvo delavcev pri delu. Tožnik je bil poškodovan pri opravljanju svojega dela v rednem delovnem času in na delovnem mestu.

Tudi revizijska izvajanja v zvezi z neuporabo 170. člena ZOR niso utemeljena, ker intervenient na strani tožene stranke ni dokazal, da bi njegova delavca J. P. in I. S. ravnala tako, kot je treba v proizvodnem procesu (prvi odstavek 170. člena ZOR). Če bi storila kaznivo dejanje, pa tožena stranka tudi ne bi bila ekskulpirana, marveč bi tožnik (če bi bil tretja oseba kot trdi revizija) pridobil pravico, da bi škodo uveljavljal tudi neposredno od njiju. S tem pa tožba proti intervenientu na strani tožene stranke ne bi bila izključena, saj je kriv, da ni pravilno organiziral delovnega procesa in da je prišlo do tožnikove poškodbe na delu. Tožnik za nesrečo ni odgovoren, odgovornost ali soodgovornost delavcev J. P. in I. S. pa je predmet drugega postopka, ki tožnika ne zadeva. Ker ni spora o tem, da je imel intervenient zavarovano svojo odgovornost pri toženi zavarovalnici, sme tožnik po 940. in 941. členu ZOR zahtevati povrnitev škode neposredno od zavarovalnice in sicer do višine zavarovalne vsote.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo po 378. členu ZPP. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije, ker ta ni bila uspešna (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).