Jedro

Tožnik zatrjuje, da je njegov naslov stalnega prebivališča B., na katerem prejema pošto in vabila za volitve ter opravlja volitve, vendar pa s tem ni izkazal, da je na navedenem naslovu središče njegovih življenjskih interesov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se z dnem dokončnosti te odločbe pri tožniku v register stalnega prebivalstva vpiše nov naslov stalnega prebivališča in sicer A. 2. V obrazložitvi navaja, da je postopek ugotavljanja tožnikovega dejanskega stalnega prebivališča pričela že Upravna enota Grosuplje, zaradi domneve, da tožnik na prijavljenem stalnem prebivališču ne prebiva več. Upravna enota Grosuplje je v postopku pridobila odgovor PP Grosuplje, da so policisti dne 9. 3. 2016 opravili preverko na naslovu B., v občini Ivančna Gorica, kjer je bilo ugotovljeno, da gre na tem naslovu za starejšo hišo, katere oklica je sicer urejena; ni pa bilo mogoče ugotoviti, ali je hiša primerna za bivanje in da je bližnja soseda povedala, da sta v hiši odklopljeni voda in elektrika, okolico hiše urejata C.C. in Č.Č. in da tožnik in njegova žena nikoli nista živela na tem naslovu. Organ je v postopku zaslišal tudi tri (navedene) priče, ki so izpovedale, da tožnik skupaj z ženo prebiva v hiši na naslovu A., kjer ga vsakodnevno videvajo, ko zjutraj pelje ženo na avtobus, potem pa pride nazaj in dela na vrtu ter opravlja različna druga dela, zvečer pa gre zopet po ženo in da tožnik na tem naslovu prebiva že več let in da s tega naslova nikoli ni bil dlje časa odsoten. V postopku je bil na zaslišanje vabljen tudi tožnik, ki je v svoji pisni izjavi navedel, da stalno prebiva na naslovu B. in da je ta naslov tudi prijavil na Upravni enoti Ljubljana, ob soglasju lastnika, to je njegove žene, za prebivanje na navedenem naslovu. Priložil je tudi izjavo svoje žene D.D., da že nekaj let živita ločeno življenje in da tožnik dejansko prebiva na naslovu B., kamor tudi prejema vso pošto, vključno z vabili na volitve ter sklep Upravne enote Grosuplje z dne 23. 12. 2015, s katerim je bil postopek ugotavljanja njegovega dejanskega stalnega prebivališča ustavljen. Organ je pridobil tudi odgovor PP Ljubljana-Bežigrad, da tožnik skupaj z ženo prebiva na naslovu A. in instruira glasbila na Osnovni šoli E. in na podružnični šoli F. ter odgovor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da tožnik prevzema pošto na pošti G. Tožnik je bil z ugotovitvami upravnega organa seznanjen in je v odgovoru navedel, da je njegovo stalno prebivališče na naslovu B., da na naslovu A., stalno živi njegova žena D.D., ki ji je prisiljen biti njen osebni varnostnik in varuh njenega premoženja ter da tudi skrbi za domače živali in ženo res vsako jutro pelje na vlak, ker je še službeno aktivna. Skupaj z ženo tudi prijavljata barbarska in kazniva dejanja sosedov na PP Ljubljana-Bežigrad, vendar policisti te postaje znane storilce vedno znova obravnavajo kot neznane osebe. Na naslov B., prejema tudi vso pošto in opravlja volitve. Prvostopenjski organ glede na izvedeni dokazni postopek zaključuje, da tožnik dejansko živi na naslovu A., ker je tam središče njegovih življenjskih interesov, zaradi česar je bilo treba odločiti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe, to je, da se tožniku določi novo stalno prebivališče na naslovu A. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo Upravne enote Ljubljana zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnikovo stalno prebivališče na naslovu A., ker je tam središče njegovih življenjskih interesov, čeprav tožnik na naslovu B. prejema pošto in vabila v času volitev. V hiši na naslovu B., nikoli ni prebival, kot je povedala tamkajšnja bližnja soseda in sta v tej hiši izklopljeni voda in elektrika, v postopku zaslišane priče pa so povedale, da dejansko živi na naslovu A., kjer vsakodnevno pelje ženo na vlak, potem pa se vrne in skrbi za živali in posestvo.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je upravna enota Grosuplje dne 23. 12. 2015 izdala sklep, iz katerega izhaja, da se postopek ugotovitve njegovega dejanskega stalnega prebivališča ustavi. Zato je prvostopenjski organ s tem, da je o isti zadevi ponovno odločal, grobo kršil 31. člen Ustave Republike Slovenije. Njegovo stalno in dejansko prebivališče je B. in je podatek o tem, ali je na tem naslovu 24 ur na dan ali ne, povsem irelevanten podatek za ugotavljanje dejanskega stanja. Glavni pokazatelj je, da na tem naslovu redno sprejema pošto. Po Ustavi RS ima vso pravico, da se prosto giblje po celi Sloveniji. Prvostopenjski organ pa mu s tem, da od njega zahteva, da je stalno na naslovu B., omejuje njegovo svobodo gibanja. Zato odločitev prvostopenjskega organa krši njegovo svobodo gibanja. Ker se je prvostopenjski organ pri svoji odločitvi oprl tudi na izpovedbe treh zaslišanih prič, tožnik navaja, da se je oprl na tri neverodostojne priče, ki so zoper njegovo ženo izredno sovražno naperjene in ima z njimi hude težave zaradi njihovih barbarskih vpadov in zaradi groženj s smrtjo. Prvostopenjski organ na zaslišanje tudi ni povabil lastnika stanovanjske hiše A. Sodišču predlaga, da razsodi tako, da ugotovi, da je stalno prebivališče tožnika B. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove navedbe in vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe z dne 21. 10. 2016, ker ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita. Zakon o prijavi prebivališča dopušča svobodno izbiro prebivališča, vendar pa je, skladno z namenom zakona, v postopkih ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča treba ugotoviti dejansko stanje - kje posameznik stalno prebiva in to vpisati v evidence, konkretno v register stalnega prebivalstva.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in zato se sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) in v zvezi s tožbenimi navedbami še dodaja:

8. Način in postopek prijave in odjave stalnega in začasnega prebivališča, prijavo in odjavo gosta, vodenje registra stalnega prebivalstva in posredovanje podatkov uporabnikom ureja Zakon o prijavi prebivališča (1. člen ZPPreb). V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZPPreb je v 3. točki 3. člena določal, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave.

9. Če pristojni organ podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče oziroma je obveščen, da tam stalno ne prebiva, uvede postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. Ta postopek uvede tudi v primeru, če se je posameznik za stalno odselil iz območja Republike Slovenije ali nima prijavljenega stalnega prebivališča, čeprav v Republiki Sloveniji dejansko živi (prvi odstavek 8. člena ZPPreb). V primeru, ko se v postopku ugotovi, da posameznik dejansko stalno prebiva na območju drugega pristojnega organa, se ugotavljanje stalnega prebivališča odstopi pristojnemu organu, na območju katerega posameznik stalno prebiva (tretji odstavek 8. člena ZPPreb). Na podlagi dokončne odločbe, s katero pristojni organ ugotovi dejansko stalno prebivališče posameznika, vpiše v register stalnega prebivalstva novo stalno prebivališče oziroma odjavi stalno prebivališče v primeru stalne odselitve z območja Republike Slovenije in dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi oziroma odjavi stalnega prebivališča (šesti odstavek 8. člena ZPPreb).

10. V obravnavanem primeru se je postopek ugotavljanja tožnikovega stalnega prebivališča začel že pri Upravni enoti Grosuplje. Bližnja soseda je policistom PP Grosuplje povedala, da sta na hiši na naslovu B., odklopljeni voda in elektrika, da okolico hiše urejata C.C. in Č.Č. in da tožnik in njegova žena nista prebivala na tem naslovu. V postopku pri upravnem organu v Ljubljani zaslišane tri (navedene) priče pa so skladno izpovedale, da tožnika vsakodnevno videvajo na naslovu A., ko zjutraj ženo pelje na vlak, potem pa se vrne in nato obdeluje vrt ter opravlja različna druga dela. Povedale so tudi, da tožnik na naslovu A., prebiva že več let in da s tega naslova tudi nikoli ni bil dlje časa odsoten.

11. Ker je po 3. točki 3. člena ZPPreb, kot je navedeno zgoraj, stalno prebivališče tisto, kjer posameznik dejansko stalno prebiva, to je tam, kjer je središče njegovih življenjskih interesov, je po presoji sodišča prvostopenjski upravni organ pravilno zaključil, da je središče tožnikovih življenjskih interesov na naslovu A. 12. Tožnik sicer zatrjuje, da je njegov naslov stalnega prebivališča B., na katerem prejema pošto in vabila za volitve ter opravlja volitve, vendar pa tožnik s tem ni izkazal, da je na navedenem naslovu središče njegovih življenjskih interesov. Prvostopenjski organ je v ugotovitvenem postopku na podlagi zaslišanih prič in drugih navedenih dokazov po presoji sodišča pravilno ugotovil, da je središče tožnikovih interesov na naslovu A. in da torej tožnik dejansko stalno prebiva na tem naslovu. Po mnenju sodišča tožnik ne more uspeti s tožbeno navedbo o neverodostojnosti zaslišanih prič, saj so vse (tri) zaslišane priče skladno izpovedale, da tožnika vsakodnevno videvajo na naslovu A., na katerem prebiva že več let in zato sodišče nima razloga, da bi podvomilo v verodostojnost navedenih prič. Ker je bila odločilna okoliščina v obravnavanem primeru, da je središče tožnikovih življenjskih interesov na naslovu A., pravilno ugotovljena, ni bilo potrebe, da bi moral prvostopenjski organ v postopku zaslišati tudi lastnika hiše A. 13. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da je prvostopenjski organ s tem, ko je ponovno odločal o isti zadevi, glede na to, da je (predhodno) Upravna enota Grosuplje dne 23. 12. 2015 izdala sklep o ustavitvi postopka o ugotavljanju tožnikovega stalnega prebivališča, kršil 31. člen Ustave RS. To navedbo je zavrnil že drugostopenjski organ v svoji odločbi, ko je pravilno pojasnil, da se v predmetnem postopku dejansko stanje ugotavlja s trenutnimi dejstvi in okoliščinami in da uradna oseba ne ugotavlja, kje je posameznik bival v preteklosti oziroma v času prejšnjega ugotovitvenega postopka. Ali povedano drugače: Upravna enota Grosuplje je s sklepom ustavila postopek (sicer v isti upravni stvari) na podlagi v tistem postopku ugotovljenih dejstev in okoliščin; pri sedaj izpodbijani (novi) odločbi pa gre za dejstva in okoliščine po izdaji sklepa o ustavitvi postopka do izdaje sedaj izpodbijane odločbe. V tem postopku pa so bila ugotovljena drugačna dejstva in okoliščine kot v postopku do izdaje sklepa o ustavitvi postopka, torej gre pri sedaj izpodbijani odločbi za drugačno dejansko stanje kot pri odločbi, s katero je bil postopek ustavljen.

14. Tožnik tudi ne more uspeti s tožbeno navedbo, da mu je z izpodbijano odločbo poseženo v svobodo gibanja iz 32. člena Ustave RS, saj tožnik lahko prosto izbira kraj, kjer bo stalno živel in tam tudi prijavi svoje stalno prebivališče. V zvezi s tem je drugostopenjski organ pravilno pojasnil, da je namen ZPPreb zgolj vodenje evidence, to je registra stalnega prebivalstva o tem, kje kdo dejansko prebiva. Z izvedenim dokaznim postopkom o ugotavljanju tožnikovega dejanskega stalnega prebivališča pa je bilo ugotovljeno, da ima tožnik stalno prebivališče na naslovu A., ker je tam središče njegovih življenjskih interesov. Izpodbijana odločba tožnika tudi ne ovira, da se ne bi mogel preseliti na naslov B., vendar pa bi za prijavo stalnega prebivališča na tem naslovu moralo biti na tem naslovu tudi središče njegovih življenjskih interesov.

15. Ker je glede na vse navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o Upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.