Jedro

Načeloma kondikcijski zahtevek ne more konkurirati nobeni drugi tožbi, razmerje, ki je imelo za posledico neutemeljen premik premoženja pa ne sme biti škodno ravnanje (v takem primeru nastane neposlovno razmerje odgovornosti za škodo).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnika sta zahtevala, da jima morajo vse štiri tožene stranke nerazdelno plačati 11.786,20 EUR (2.824.450,00 SIT) kot odškodnino, obveznost drugotožene stranke pa temelji tudi na neupravičeni pridobitvi gornjega denarnega zneska. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

Tožnika sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjujeta, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, razlogi, ki jih vsebuje, pa si med seboj nasprotujejo. Sodišče druge stopnje se ni vsebinsko opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Materialnopravno je sodba napačna, ker niso uporabljene določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, ZOR) o odškodninski odgovornosti, zoper prvi dve toženi stranki pa tudi o neupravičeni pridobitvi.

Revizija ni utemeljena.

Tožnika sta trdila, da sta bila lastnika črede goveje živine (sta zakonca in je živina predstavljala njuno skupno premoženje), ki sta jo z lastnimi sredstvi kupila in sama vzredila na kmetiji, katere formalni lastnik je bil sicer tožnikov oče J. N.; toda po smrti imenovanega je na pobudo vdove in tožnikove matere - drugotoženke O. N. veterinarska inšpektorica - četrtotoženka R. F., ki je delavka države - tretjetoženke, odredila oddajo črede v zakol. Tega je izvršila in meso zadržala prvotožena stranka M. L., ki je kupnino v višini 2.824.450,00 SIT (11786,20 EUR) izročila v celoti drugotoženi stranki O. N.. Na navedeni trditveni podlagi sta zahteva plačilo vtoževanega denarnega zneska na podlagi določb ZOR o povrnitvi škode in o neupravičeni pridobitvi.

Razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo odškodninski zahtevek, je v ugotovitvi, da živina ni bila last tožnikov, pač pa je pripadala kmetiji tožnikovega očeta J. N. Takšno ugotovitev je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilno. Razloge o tem je navedlo v zadnjih dveh odstavkih na drugi strani in v prvem odstavku na tretji strani sodbe, zato so zgrešeni večkrat ponovljeni očitki revizije, da sodba sodišča druge stopnje o lastništvu živine nima razlogov in da ni odgovorila na pritožbene trditve o tem, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, čigava je živina, če je že menilo, da tožnika svoje lastninske pravice na njej nista dokazala. V izpodbijani sodbi je sodišče druge stopnje odgovorilo tako na pravkar povzete kot tudi na vse tiste preostale pritožbene trditve, ki so se nanašale na odločilna dejstva (na trditve o neodločilnih dejstvih mu ni treba odgovarjati - prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nad. ZPP); razlogi, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, pa niso med seboj v nasprotju in so zadoščali za preizkus pravilnosti grajane sodbe. Zato z revizijo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bilo. Vse preostale revizijske navedbe, ki jih revidenta poskušata prikazati kot bistvene postopkovne kršitve, dejansko pomenijo nedovoljeno grajo ocene izvedenih dokazov in grajo dejanskih zaključkov kot napačnih in nepopolnih. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni dovoljeno vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Na dejansko ugotovitev, da tožnika nista bila lastnika v zakol oddane živine in da je ta pripadala kmetiji J. N., je zato revizijsko sodišče vezano. Ko je tako, je pravilna presoja nižjih sodišč, da tožnikoma premoženjska škoda ni nastala, saj se njuno premoženje zaradi ravnanja tožencev ni zmanjšalo (155. člen ZOR). In če ni škode, tudi odgovornosti zanjo ne more biti (154. člen ZOR). Glede na pravkar obravnavano (odškodninsko) pravno podlago je z revizijo izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. S tem je hkrati odgovorjeno na neutemeljene revizijske očitke, češ da sodišče druge stopnje ni presojalo, ali je zahtevek tožnikov utemeljen na podlagi določb ZOR o odškodninski odgovornosti; gre pač zgolj za to, da je njegova presoja drugačna od tiste, za kakršno sta se revidenta v postopku zavzemala.

Sodišče prve stopnje utemeljenosti zahtevka tožnikov ni presojalo po določbah ZOR o neupravičeni pridobitvi (to pravno podlago sta v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnika izrecno uveljavljala v razmerju do druge toženke, v reviziji pa tudi do prve), prav tako pa tudi ne sodišče druge stopnje. Vendar tožnika v reviziji tega nista uveljavljala kot procesno kršitev, ampak le navedla kot argument, s katerim sta (dodatno) utemeljevala svoje prepričanje o materialnopravno napačni zavrnitvi njunega zahtevka.

Sicer pa je pomembno, da tožnika obe pravni podlagi svojega zahtevka utemeljujeta z istimi dejanskimi trditvami. Vtoževani znesek zanju predstavlja škodo po 155. členu ZOR in prikrajšanje po četrtem odstavku 210. člena ZOR.

Bistvo kondikcijskega zahtevka je, da mora pridobitelj vrniti del premoženja oziroma premoženjske koristi (ali - če to ni mogoče - nadomestiti njegovo vrednost), ki ga je pridobil brez s pravom priznane podlage ali na temelju podlage, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla. Ker podlage ni, je pridobitev neupravičena in je sankcionirana z dolžnostjo vrnitve. Tožnik mora dokazati, da je prišlo do premika premoženja, zaradi katerega je sam prikrajšan, pridobitelj pa obogaten. Poleg odsotnosti podlage ter prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi, je predpostavka pridobiteljeve vrnitvene dolžnosti še vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo.(1) Krivda in protipravnost nista relevantni. Načeloma kondikcijski zahtevek ne more konkurirati nobeni drugi tožbi, ravnanje, ki je imelo za posledico neutemeljen premik premoženja, pa ne sme biti škodno ravnanje (v takšnem primeru nastane neposlovno razmerje odgovornosti za škodo).(2) V konkretnem primeru dejanska podlaga sodb sodišča prve in druge stopnje ne omogoča ugoditve zahtevku tožnikov po četrtem odstavku 210. člena ZOR že zato, ker se je ugotovilo, da nista bila lastnika živine; takšna ugotovitev namreč izključuje presojo o prikrajšanju na njuni strani.

Revizija je torej neutemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Ada Polajnar Pavčnik, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, 2. Knjiga, str. 46. Op. št. (2): Petar Klarič, Martin Verdiš, Gradjansko pravo, Zagreb 2006, str. 645 in sledeče.