VSL Sklep I Cpg 311/2024

Jedro

Višje sodišče se pridružuje sodni praksi, po kateri je določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ treba razlagati lojalno tako, da interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-287/22.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.485,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje.

Obrazložitev

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.485,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

Obrazložitev

I.Ugovor z dne 8. 3. 2024 zoper sklep Okrožnega sodišča o zavarovanju z začasno odredbo opr. št. VII Pg 16/2023 z dne 22. 2. 2024 se zavrne;

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

II.Stroški postopka zavarovanja so stroški postopka, ki teče na podlagi tožbe z dne 12. 3. 2018, ki jo sodišče obravnava pod opr. št. VII Pg 116/2023.

2.Zoper I. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožila tožena stranka.

I.Ugovor z dne 8. 3. 2024 zoper sklep Okrožnega sodišča o zavarovanju z začasno odredbo opr. št. VII Pg 16/2023 z dne 22. 2. 2024 se zavrne;

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške z odgovorom na pritožbo.

II.Stroški postopka zavarovanja so stroški postopka, ki teče na podlagi tožbe z dne 12. 3. 2018, ki jo sodišče obravnava pod opr. št. VII Pg 116/2023.

4.Pritožba ni utemeljena.

2.Zoper I. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožila tožena stranka.

5.Pravdni postopek v tej zadevi teče zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in plačila zneska 76.201,01 EUR, neveljavnosti vknjižbe, izbrisa neveljavne vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (vsp. 299.501,75 EUR). Prva tožnica kot kreditojemalka in drugi tožnik kot porok in plačnik sta 4. 2. 2008 s toženko sklenila kreditno pogodbo št. 001 (v nadaljevanju: KP1) za stanovanjski kredit v evrski protivrednosti 64.544,00 CHF (40.176,78 EUR), z rokom vračila v 180 mesečnih anuitetah. 6. 2. 2008 je prva tožnica ob solidarnem poroštvu drugega tožnika in še tretje tožnice sklenila kreditno pogodbo št. 002 (KP2) za 419.510,00 CHF (259.324,97 EUR), ki jih je bilo treba vrniti v 260 mesečnih obrokih. Z notarskim zapisom o sporazumu o zavarovanju denarne terjatve SV ../80 z dne 14. 2. 2008 je bila za zavarovanje terjatve tožene stranke ustanovljena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti na nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka. Tretja tožnica je solidarni porok k KP2 in notarskem zapisu k tej pogodbi. Prva tožnica je kredit po KP1 tekom postopka dokončno odplačala. Zadnja anuiteta po KP2 zapade 31. 10. 2029.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške z odgovorom na pritožbo.

6.O glavni stvari je bilo enkrat že odločeno, s sklepom višjega sodišča I Cpg 644/2020 z dne 8. 11. 2022 je potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da se postopek ustavi glede tožbenega zahtevka prvih dveh tožnikov, da morata toženki plačati 76.201,01 EUR. V preostalem je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7.Tožeča stranka je po prejemu sklepa višjega sodišča vložila predlog za izdajo začasne odredbe (in prvi pripravljalni spis v novem sojenju), v katerem predlaga, da se začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega pravdnega postopka učinkovanje KP2, notarskega zapisa KP2 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV ../80 z dne 14. 2. 2008 z dodatki in toženi stranki prepove, da razpolaga s terjatvami po zgornji pogodbi in dodatkih ter da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku zoper vsako od tožnic, v primeru kršitve prepovedi pa se toženi stranki izreče denarna kazen.

4.Pritožba ni utemeljena.

8.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 2. 2024 predlogu za začasno odredbo ugodilo, z izpodbijanim sklepom pa je odločilo o ugovoru tožene stranke in ga zavrnilo.

5.Pravdni postopek v tej zadevi teče zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in plačila zneska 76.201,01 EUR, neveljavnosti vknjižbe, izbrisa neveljavne vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (vsp. 299.501,75 EUR). Prva tožnica kot kreditojemalka in drugi tožnik kot porok in plačnik sta 4. 2. 2008 s toženko sklenila kreditno pogodbo št. 001 (v nadaljevanju: KP1) za stanovanjski kredit v evrski protivrednosti 64.544,00 CHF (40.176,78 EUR), z rokom vračila v 180 mesečnih anuitetah. 6. 2. 2008 je prva tožnica ob solidarnem poroštvu drugega tožnika in še tretje tožnice sklenila kreditno pogodbo št. 002 (KP2) za 419.510,00 CHF (259.324,97 EUR), ki jih je bilo treba vrniti v 260 mesečnih obrokih. Z notarskim zapisom o sporazumu o zavarovanju denarne terjatve SV ../80 z dne 14. 2. 2008 je bila za zavarovanje terjatve tožene stranke ustanovljena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti na nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka. Tretja tožnica je solidarni porok k KP2 in notarskem zapisu k tej pogodbi. Prva tožnica je kredit po KP1 tekom postopka dokončno odplačala. Zadnja anuiteta po KP2 zapade 31. 10. 2029.

9.Sodišče prve stopnje je glede verjetnosti obstoja terjatve izhajalo iz dejstva, da je tožeča stranka potrošnik in ugotavljalo, ali je tožena stranka kot kreditodajalka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

6.O glavni stvari je bilo enkrat že odločeno, s sklepom višjega sodišča I Cpg 644/2020 z dne 8. 11. 2022 je potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da se postopek ustavi glede tožbenega zahtevka prvih dveh tožnikov, da morata toženki plačati 76.201,01 EUR. V preostalem je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Iz do sedaj opravljenega dokaznega postopka je ocenilo, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila v obsegu, ki bi utemeljil zmožnost kreditojemalke, da bi objektivno lahko ocenila potencialne ekonomske posledice sprejete finančne obveznosti, ki je bila vezana na tujo valuto. Presodilo je tudi, da je izkazana verjetnost nastanka težko nadomestljive škode: tožeča stranka objektivno ne zmore bremena odplačevanja, kar bo pripeljalo do tega, da bo banka začela s postopkom za izterjavo, pri čemer je hipoteka vpisana na nepremičnini, v kateri ta stalno prebiva. Ker je terjatev tožene stranke zavarovana s hipoteko, ji je zagotovljena tudi reverzibilnost v primeru, če se izkaže, da začasna odredba ni utemeljena.

O napačni uporabi materialnega prava:

7.Tožeča stranka je po prejemu sklepa višjega sodišča vložila predlog za izdajo začasne odredbe (in prvi pripravljalni spis v novem sojenju), v katerem predlaga, da se začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega pravdnega postopka učinkovanje KP2, notarskega zapisa KP2 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV ../80 z dne 14. 2. 2008 z dodatki in toženi stranki prepove, da razpolaga s terjatvami po zgornji pogodbi in dodatkih ter da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku zoper vsako od tožnic, v primeru kršitve prepovedi pa se toženi stranki izreče denarna kazen.

10.Po mnenju pritožnice naj bi se sodišče prve stopnje sklicevalo na neobstoječ pravni vir, saj da sta Uredba (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta in Direktiva Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah z dne 5. 4. 1993 (Direktiva 93/13) dva ločena dokumenta z različnima pravnima podlagama in pravnimi učinki ter predmetom urejanja, zato naj po mnenju pritožnice ne bi bilo jasno, na kakšno pravno podlago se sklicuje sodišče. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v 5. in 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa res napačno citira Direktivo 93/13, kar pa na pravilno uporabo materialnega prava ni vplivalo. Gre za pomoto v naslovu predpisa, ne pa za napačno materialno pravo, na katerega bi sodišče prve stopnje naslonilo svojo odločitev. Tudi sicer pa je sodišče direktivo citiralo, ko se je sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (zadeva Andriciuc), v kateri je SEU začrtalo okvir razlage drugega odstavka 4. in prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13.

8.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 2. 2024 predlogu za začasno odredbo ugodilo, z izpodbijanim sklepom pa je odločilo o ugovoru tožene stranke in ga zavrnilo.

11.Tožeča stranka svoje zahtevke, ki jih želi zavarovati s predlagano začasno odredbo, utemeljuje na določbah o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji. To ureja Direktiva 93/13, v slovenskem pravu pa v času sklenitve pogodbe veljavni Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki med drugim implementira tudi Direktivo 93/13. Sodišče mora materialno pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), kar vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), ki je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno.

9.Sodišče prve stopnje je glede verjetnosti obstoja terjatve izhajalo iz dejstva, da je tožeča stranka potrošnik in ugotavljalo, ali je tožena stranka kot kreditodajalka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

Ustava Republike Slovenije v 3.a členu nalaga uporabo prava EU. Sodišče Evropske unije (SEU), na katerega sodbo se je sodišče prve stopnje sklicevalo, razlaga pravo EU in so njegove odločbe formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča članic.

12.Pritožnica zato ne more uspeti s sklicevanjem na to, da direktiva sama po sebi ne more ustvarjati obveznosti za posameznika, kar sicer drži, saj direktiva ni pravni akt, ki bi neposredno učinkoval, temveč jo je treba implementirati v nacionalni pravni red. Če direktiva ni celovito oziroma ustrezno prenesena (implementirana), mora nacionalno sodišče ne glede na pomanjkljivo implementacijo skladno z načelom primarnosti in supremacije evropskega prava tudi tako direktivo (ki je integralni del evropskega prava) upoštevati tako, da določbe nacionalnega prava razlaga lojalno oziroma evroskladno, in pri tem zagotoviti polni učinek direktive. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo na določbah Direktive 93/13, kot zmotno meni pritožnica, pač pa je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe (natančneje: verjetnosti obstoja terjatve) upoštevalo razlago SEU glede nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah. Pritožnica zato ne more uspeti z obširnim citiranjem evropske judikature glede nedovoljene uporabe direktive namesto nacionalnega prava. Pritožba tudi spregleda, da je sodišče v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa svojo odločitev izrecno oprlo na ureditev ZVPot, zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da se sodišče v izpodbijanem sklepu večkrat neposredno sklicuje na odločbe SEU, kot da bi te predstavljale neposreden vir prava. To tudi sicer lahko stori, saj mora pri razlagi pravnih pojmov in pravnega reda EU v skladu z načelom lojalne razlage upoštevati razlago, podano v sodni praksi SEU, in ugotoviti dejstva, pomembna za uporabo prava EU, ter podati razloge, ali ta dejstva utemeljijo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pojem iz prava EU, v konkretnem primeru torej pojem nepoštenega pogodbenega pogoja.

Iz do sedaj opravljenega dokaznega postopka je ocenilo, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila v obsegu, ki bi utemeljil zmožnost kreditojemalke, da bi objektivno lahko ocenila potencialne ekonomske posledice sprejete finančne obveznosti, ki je bila vezana na tujo valuto. Presodilo je tudi, da je izkazana verjetnost nastanka težko nadomestljive škode: tožeča stranka objektivno ne zmore bremena odplačevanja, kar bo pripeljalo do tega, da bo banka začela s postopkom za izterjavo, pri čemer je hipoteka vpisana na nepremičnini, v kateri ta stalno prebiva. Ker je terjatev tožene stranke zavarovana s hipoteko, ji je zagotovljena tudi reverzibilnost v primeru, če se izkaže, da začasna odredba ni utemeljena.

12.Pritožnica zato ne more uspeti s sklicevanjem na to, da direktiva sama po sebi ne more ustvarjati obveznosti za posameznika, kar sicer drži, saj direktiva ni pravni akt, ki bi neposredno učinkoval, temveč jo je treba implementirati v nacionalni pravni red. Če direktiva ni celovito oziroma ustrezno prenesena (implementirana), mora nacionalno sodišče ne glede na pomanjkljivo implementacijo skladno z načelom primarnosti in supremacije evropskega prava tudi tako direktivo (ki je integralni del evropskega prava) upoštevati tako, da določbe nacionalnega prava razlaga lojalno oziroma evroskladno, in pri tem zagotoviti polni učinek direktive. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo na določbah Direktive 93/13, kot zmotno meni pritožnica, pač pa je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe (natančneje: verjetnosti obstoja terjatve) upoštevalo razlago SEU glede nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah. Pritožnica zato ne more uspeti z obširnim citiranjem evropske judikature glede nedovoljene uporabe direktive namesto nacionalnega prava. Pritožba tudi spregleda, da je sodišče v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa svojo odločitev izrecno oprlo na ureditev ZVPot, zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da se sodišče v izpodbijanem sklepu večkrat neposredno sklicuje na odločbe SEU, kot da bi te predstavljale neposreden vir prava. To tudi sicer lahko stori, saj mora pri razlagi pravnih pojmov in pravnega reda EU v skladu z načelom lojalne razlage upoštevati razlago, podano v sodni praksi SEU, in ugotoviti dejstva, pomembna za uporabo prava EU, ter podati razloge, ali ta dejstva utemeljijo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pojem iz prava EU, v konkretnem primeru torej pojem nepoštenega pogodbenega pogoja.

13.Svojega očitka, da se na direktivo ni mogoče sklicevati v sporu med posamezniki, da bi se preprečila uporaba ureditve države članice, ki je v nasprotju s to direktivo, pritožnica tudi ni konkretizirala, zato je, upoštevaje vse pojasnjeno, pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava neutemeljen.

O napačni uporabi materialnega prava:

Glede neizpolnjenosti zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe:

10.Po mnenju pritožnice naj bi se sodišče prve stopnje sklicevalo na neobstoječ pravni vir, saj da sta Uredba (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta in Direktiva Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah z dne 5. 4. 1993 (Direktiva 93/13) dva ločena dokumenta z različnima pravnima podlagama in pravnimi učinki ter predmetom urejanja, zato naj po mnenju pritožnice ne bi bilo jasno, na kakšno pravno podlago se sklicuje sodišče. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v 5. in 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa res napačno citira Direktivo 93/13, kar pa na pravilno uporabo materialnega prava ni vplivalo. Gre za pomoto v naslovu predpisa, ne pa za napačno materialno pravo, na katerega bi sodišče prve stopnje naslonilo svojo odločitev. Tudi sicer pa je sodišče direktivo citiralo, ko se je sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (zadeva Andriciuc), v kateri je SEU začrtalo okvir razlage drugega odstavka 4. in prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13.

14.Najprej višje sodišče pritožnici v zvezi z vrsto terjatve pojasnjuje, da ima zahtevek na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe (in drugih pravnih poslov) naravo nedenarne terjatve, katere zavarovanje je tožeča stranka tudi predlagala.

11.Tožeča stranka svoje zahtevke, ki jih želi zavarovati s predlagano začasno odredbo, utemeljuje na določbah o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji. To ureja Direktiva 93/13, v slovenskem pravu pa v času sklenitve pogodbe veljavni Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki med drugim implementira tudi Direktivo 93/13. Sodišče mora materialno pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), kar vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), ki je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno.

Sodišče prve stopnje je pogoje za izdajo začasne odredbe (v skladu z načelom dispozitivnosti) presojalo po pogojih iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ki jih je v 3. točki obrazložitve tudi navedlo, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da naj izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti zato, ker tožeča stranka v svojem predlogu ni navedla, katera terjatev ji bo nastala, sodišče prve stopnje pa da se do ugovora tožene stranke glede tega ni opredelilo.

15.Nadalje je sodišču splošno znano, da je večje število posojilojemalcev v letih 2006, 2007 in 2008 sklenilo posojilne pogodbe za najem kredita v CHF ali z valutno klavzulo EUR/CHF, kakršna je tudi tu obravnavana pogodba in v zvezi s katerimi se že več let pred slovenskimi sodišči vodi večje število sporov, v tem času pa je prišlo tudi do več sprememb sodne prakse. ZVPot potrošnikom daje širše varstvo kot Direktiva Sveta 93/13 in 24. člen ZVPot samostojno (v odnosu do Direktive 93/13) omogoča preglednost glavnega pogoja in ugotavljanje njegove (ne)poštenosti. Ob izkazanem nepoštenem pogoju po tem členu ni potrebno dodatno ugotavljanje dobre vere in znatnega neravnotežja.

Ustava Republike Slovenije v 3.a členu nalaga uporabo prava EU. Sodišče Evropske unije (SEU), na katerega sodbo se je sodišče prve stopnje sklicevalo, razlaga pravo EU in so njegove odločbe formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča članic.

16.V skladu s cilji in načeli Direktive 93/13 je treba razlagati tudi določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu. Ne Direktiva 93/13 ne ZVPot nimata posebnih določb o začasnem zavarovanju zahtevkov potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, pač pa vsebuje prvi odstavek 7. člena Direktive splošno klavzulo, da "Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki." SEU je v zadevi C-287/22

12.Pritožnica zato ne more uspeti s sklicevanjem na to, da direktiva sama po sebi ne more ustvarjati obveznosti za posameznika, kar sicer drži, saj direktiva ni pravni akt, ki bi neposredno učinkoval, temveč jo je treba implementirati v nacionalni pravni red. Če direktiva ni celovito oziroma ustrezno prenesena (implementirana), mora nacionalno sodišče ne glede na pomanjkljivo implementacijo skladno z načelom primarnosti in supremacije evropskega prava tudi tako direktivo (ki je integralni del evropskega prava) upoštevati tako, da določbe nacionalnega prava razlaga lojalno oziroma evroskladno, in pri tem zagotoviti polni učinek direktive. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo na določbah Direktive 93/13, kot zmotno meni pritožnica, pač pa je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe (natančneje: verjetnosti obstoja terjatve) upoštevalo razlago SEU glede nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah. Pritožnica zato ne more uspeti z obširnim citiranjem evropske judikature glede nedovoljene uporabe direktive namesto nacionalnega prava. Pritožba tudi spregleda, da je sodišče v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa svojo odločitev izrecno oprlo na ureditev ZVPot, zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da se sodišče v izpodbijanem sklepu večkrat neposredno sklicuje na odločbe SEU, kot da bi te predstavljale neposreden vir prava. To tudi sicer lahko stori, saj mora pri razlagi pravnih pojmov in pravnega reda EU v skladu z načelom lojalne razlage upoštevati razlago, podano v sodni praksi SEU, in ugotoviti dejstva, pomembna za uporabo prava EU, ter podati razloge, ali ta dejstva utemeljijo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pojem iz prava EU, v konkretnem primeru torej pojem nepoštenega pogodbenega pogoja.

(na katero se je v tem postopku sklicevala tudi tožeča stranka) pojasnilo, kako je treba uporabiti Direktivo 93/13 v zvezi z začasnim zavarovanjem zahtevkov potrošnika, ki jih ta uveljavlja v zvezi z nepoštenimi pogoji v potrošniški kreditni pogodbi z valutno klavzulo, zato je to sodbo dolžno upoštevati tudi slovensko sodišče, ko odloča o začasnem zavarovanju zahtevkov potrošnika, ki jih ta uveljavlja v zvezi z nepoštenimi pogoji v potrošniški kreditni pogodbi z valutno klavzulo.

13.Svojega očitka, da se na direktivo ni mogoče sklicevati v sporu med posamezniki, da bi se preprečila uporaba ureditve države članice, ki je v nasprotju s to direktivo, pritožnica tudi ni konkretizirala, zato je, upoštevaje vse pojasnjeno, pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava neutemeljen.

17.Naša sodna praksa v teh postopkih kaže, da v tem pogledu ni problematična zahteva ZIZ, ki upniku nalaga verjeten izkaz terjatve, saj taka zahteva izhaja tudi iz sodbe C-287/22 (glej tč. 13/a in b).

Glede neizpolnjenosti zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe:

Drugače pa je z zahtevo, da mora upnik poleg verjetnosti terjatve izkazati še eno od ostalih predpostavk, ki jih določa ZIZ v 272. členu. Več o tem bo pojasnjeno spodaj.

18.Evropsko pravo varstva potrošnikov temelji na domnevi, da je potrošnik v razmerju do ponudnika v podrejenem položaju zaradi dejanske informacijske neenakosti (neuravnoteženosti). V skladu s sodno prakso SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Bistveno za verjeten obstoj terjatve je torej ugotavljanje, ali je tožena stranka tožnikoma ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemata.

14.Najprej višje sodišče pritožnici v zvezi z vrsto terjatve pojasnjuje, da ima zahtevek na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe (in drugih pravnih poslov) naravo nedenarne terjatve, katere zavarovanje je tožeča stranka tudi predlagala.

Kot je višje sodišče že pojasnilo v svoji predhodni odločitvi, je presoja izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti del vprašanja o (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.

Sodišče prve stopnje je pogoje za izdajo začasne odredbe (v skladu z načelom dispozitivnosti) presojalo po pogojih iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ki jih je v 3. točki obrazložitve tudi navedlo, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da naj izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti zato, ker tožeča stranka v svojem predlogu ni navedla, katera terjatev ji bo nastala, sodišče prve stopnje pa da se do ugovora tožene stranke glede tega ni opredelilo.

19.Pritožnica v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve meni, da naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu povsem prezrlo, da je o izvedbi njene pojasnilne dolžnosti že v rednem postopku prepričljivo izpovedalo več bančnih referentov in je tožena stranka trdila, da je bila tožeča stranka s strani referentov ustrezno opozorjena na vsa tveganja, povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe. Meni, da kolikor bi sodišče v izpodbijanem sklepu vsa navedena dejstva in dokaze presojalo skupaj, bi lahko prišlo zgolj do zaključka, da je v tej zadevi verjetno, da je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Temu pritožnica sicer utemeljeno dodaja očitek, da je sodišče prve stopnje svoja stališča glede izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti oziroma obstoja neravnotežja utemeljevalo na splošnih in neindividualiziranih zaključkih iz sodb SEU. Vendar pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje nosilni razlog za zaključek, da je izkazan obstoj neravnotežja, ki sta ga kot nepošten pogodbeni pogoj štela tako ZVPot kot Direktiva 93/13, našlo prav v procesnem gradivu, na katerega se sklicuje pritožnica. Sodišče je namreč ob odločanju o predlagani začasni odredbi upoštevalo vse navedbe in dokaze, ki so vloženi v spis, kar je pravilno. Tožeča stranka se je sklicevala na vse svoje tožbene trditve, celotni dokazni postopek je bil že izveden in je sodišče prve stopnje v tej zadevi tudi že izdalo sodbo, čeprav tega v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izrecno ni navedlo in konkretnejših ugotovitev v sklep ni povzemalo.

15.Nadalje je sodišču splošno znano, da je večje število posojilojemalcev v letih 2006, 2007 in 2008 sklenilo posojilne pogodbe za najem kredita v CHF ali z valutno klavzulo EUR/CHF, kakršna je tudi tu obravnavana pogodba in v zvezi s katerimi se že več let pred slovenskimi sodišči vodi večje število sporov, v tem času pa je prišlo tudi do več sprememb sodne prakse. ZVPot potrošnikom daje širše varstvo kot Direktiva Sveta 93/13 in 24. člen ZVPot samostojno (v odnosu do Direktive 93/13) omogoča preglednost glavnega pogoja in ugotavljanje njegove (ne)poštenosti. Ob izkazanem nepoštenem pogoju po tem členu ni potrebno dodatno ugotavljanje dobre vere in znatnega neravnotežja.

S sodbo višjega sodišča pa je bilo že razčiščeno tudi, da tožena stranka ni dokazala, da bi svojo pojasnilno dolžnost izpolnila v vsem tako kot je treba, saj stopnja njenega informiranja tožeče stranke ni bila dovolj intenzivna.

20.Tudi po stališču višjega sodišča je zato za sodišče prve stopnje pravilno pretehtala ugotovitev, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila v obsegu, ki bi utemeljil zmožnost kreditojemalcev, da bi objektivno lahko ocenila potencialne ekonomske posledice sprejete finančne obveznosti, ki jo je oprlo prav na vsebino izvedenih dokazov z zaslišanji. Ker za sprejem odločitve zadostuje standard verjetnosti, višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je ta pogoj podan.

21.Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene trditve, da je v okviru nepoštenosti pogodbenega pogoja treba upoštevati le datum sklenitve zadevne pogodbe in glede na vse okoliščine, podane ob sklenitvi, presoditi, ali je ta pogoj v korist ponudnika povzročil neravnotežje v pravicah in obveznostih strank. Že je bilo pojasnjeno, da je bistveno za verjeten obstoj terjatve ugotavljanje, ali je tožena stranka tožnikoma ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemata. Sodna praksa je že razčistila, da neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa v takem informacijskem razkoraku tožeča stranka zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodb ni imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njene odločitve lahko pokazalo šele v obdobju več let po sklenitvi pogodb. Iz zadev Paribas med drugim izhaja, da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku omogočiti tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Ker tožena stranka že v svoji trditveni podlagi zavrača tak obseg svoje pojasnilne dolžnosti, tudi to potrjuje pravilnost ocene sodišča prve stopnje, da tožena stranka svoje dolžnosti v tem obsegu ni opravila.

22.Posledično je nerelevantno tudi pritožbeno mnenje, da sodišče od tožene stranke zahteva, da pojasnilno dolžnost, kot je bila v času sklenitve KP2 opredeljena v 6. členu Zakona o potrošniških kreditih - ZPotK (ki da ga je sodišče prve stopnje tudi povsem prezrlo), bistveno razširi. S tem naj bi dejansko določalo retroaktivno uporabo določb sedaj veljavnega ZPotK-2, kar da je nedopustno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, saj da je retroaktivna uporaba zakonov v Sloveniji izrecno prepovedana. Že v svoji predhodni odločitvi je višje sodišče pojasnilo, da imajo sodbe SEU ex tunc pravni učinek in izražajo, kar je v normi prava EU že od začetka. Na nadaljnje pritožbene trditve v zvezi s tem zato višje sodišče ni odgovarjalo.

23.Poleg temeljne predpostavke o verjetnosti terjatve mora biti za utemeljitev predloga za začasno odredbo izpolnjena še ena od alternativnih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Vendar je ob materialnopravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, če ni skladen z evropskim pravom.

24.Višje sodišče se pridružuje sodni praksi, po kateri je določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ treba razlagati lojalno tako, da interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-287/22. Zato je v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF treba šteti, da je pogoj težko nadomestljive škode praviloma izpolnjen, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je izpostavilo SEU v zadevi C- 287/22: a) da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni (to je višje sodišče zgoraj v tem sklepu tudi že potrdilo), b) da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti (kar ob predpostavki nične pogodbe avtomatsko izhaja iz 87. člena Obligacijskega zakonika) in c) da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (primerjaj 60. točko obrazložitve sodbe C-287/22).

25.Polni učinek končne meritorne odločitve (c)) je v skladu s SEU omogočen le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22). Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno (in že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot nepremoženjskem področju), ob lojalni (evroskladni) razlagi ustreza standardu težko nadomestljive škode.

26.Za pravilno uporabo materialnega prava v tej zadevi je torej treba procesno gradivo presojati upoštevaje zgoraj obrazloženo. Čeprav sodišče prve stopnje določb o zavarovanju terjatev ni razlagalo skozi prizmo evropske zakonodaje in sodne prakse, pa višje sodišče ugotavlja, da je sprejelo pravilno odločitev. Tožeča stranka uveljavlja ničnost dveh kreditnih pogodb in ni sporno, da je svoje obveznosti po eni od njiju (KP1) že poravnala. Prav tako ni bilo prerekano, da je drugi tožnik iz naslova KP2 toženi stranki že plačal mesečne obroke v skupnem znesku, ki so znatno višji od dolgovanega. Pritožnica namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil kredit doslej poplačan v znesku, ki je za 35.573,90 EUR višji od glavnice dolgovanega kredita in je poplačan v primerljivem ali pretežnem znesku (pod predpostavko, da ne bi prišlo do spremembe menjalnega tečaja).

27.Tožeča stranka ima tudi prav, da če bi v tej zadevi na prvi stopnji v celoti uspela, je zelo verjetno, da bi tožena stranka vložila pritožbo, torej postopek še ne bo končan na prvi stopnji. Če izvajanje sporne pogodbe ne bi bilo začasno zadržano, bi tožeča stranka v skladu z njo še naprej plačevala obroke; če bi bilo nato v pravdi odločeno, da pravne podlage za plačevanje teh obrokov (več) ni, ker je tožeča stranka že (pre)plačala vse, kar je bila dolžna, bi tožeča stranka morala poleg zahtevka, ki ga že uveljavlja s to tožbo, zaradi poteka časa in nadaljnjega plačevanja obrokov svoj tožbeni zahtevek spreminjati (poviševati), pri čemer obrokov, plačanih po zaključku sojenja na prvi stopnji in tekom pritožbenega postopka, ne bi mogla več uveljavljati v okviru te pravde, temveč bi morala vložiti novo tožbo.

28.Na tem mestu zato višje sodišče s sklicevanjem na že zgoraj povedano o manj strogi razlagi drugega odstavka 272. člena ZIZ zavrača tudi neutemeljene pritožbene trditve, da ob zgolj izpolnjenem standardu verjetnosti terjatve ni pretirano stališče, da je takemu predlogu mogoče ugoditi le iz posebej utemeljenih, izrednih razlogov (grožnja sile, nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda). Zahteva po lojalni razlagi vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13.

29.Tožena stranka zatrjevano preplačilo kredita prereka zgolj iz načelnih razlogov, in sicer, da naj bi sodišče spregledalo odplačno naravo kreditne pogodbe in dejstvo, da je tožena stranka za izposojo denarja za določeno obdobje kredita upravičena do denarnega nadomestila, to je do pogodbenih obresti. Vendar je to stališče v nasprotju s stališčem SEU, ki izključuje upravičenost banke kot ponudnika storitev do kakršnihkoli koristi, ki bi presegale vračilo kreditnega kapitala. V sodbi C- 520/21 z dne 15. 6. 2023 je SEU navedlo, da "je banka v pogodbo vključila nepoštene pogoje, zato ji ni mogoče dodeliti nadomestila za izgubo dobička, podobnega tistemu, ki ga je pričakovala na podlagi navedene pogodbe." To bi po stališču SEU nasprotovalo odvračalnemu učinku Direktive 93/13 in takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvami bank, da bi potrošnik v takšnem primeru prejel "brezplačno" posojilo ali da bi bila s tem ogrožena stabilnost finančnih trgov.

30.Po povedanem se izkažejo za nerelevantne tudi pritožbene trditve, da je glede mesečnih plačil kredita sodišče prve stopnje nekritično sledilo zavajajočim navedbam tožeče stranke, da je mesečni obrok drugega tožnika v letu 2008 znašal preračunanih 788 EUR, januarja 2024 pa že 2.489,23 EUR, saj da sta prva tožnica in drugi tožnik plačevala vsak polovico anuitete, kar je bilo dogovorjeno z dodatkom h kreditni pogodbi št. 3 v letu 2021. Čeprav ni sporno, da prva tožnica prejema neto osnovno plačo v povprečni višini 1.064,76 EUR, drugi tožnik pa 1.125,06 EUR in njuni skupni dohodki ne zadoščajo več niti za plačilo mesečnega obroka kredita, kaj šele za pokrivanje ostalih življenjskih stroškov, pa v predlogu za izdajo začasnih ukrepov v pravdi zaradi ugotovitve ničnosti potrošniške kreditne pogodbe tožeči stranki (upnici) niti ni treba podati navedb o tem, da bi se ji z nadaljnjim plačevanjem kreditnih obrokov znatno poslabšal premoženjski položaj in ne bi več zmogla plačila stroškov, povezanih z vložitvijo novih tožb. Tudi sicer iz stališč SEU ne izhaja, da bi moral biti potrošnik za zadržanje izvajanja potrošniške pogodbe popolnoma obubožan. Nenadomestljiva škoda je izkazana že, ker sta tožnika že plačala znesek, višji od izposojenega in navedena sodba SEU ni naklonjena temu, da se v takšnih primerih začasna odredba ne izda.

31.Ker se je že izkazalo, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov v tej pravdi utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive 93/13 ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb, so nerelevantne tudi pritožbene trditve o neopravljeni analizi dejanskega položaja tožeče stranke v smislu obremenitev mesečnega dohodka v trenutku sklenitve pogodbe in ugotavljanja, ali so po njeni sklenitvi nastale kake druge okoliščine, ki lahko vplivajo na finančni položaj tožeče stranke. Ker niti ni sporno, da bi, ker (kot zgoraj pojasnjeno) objektivno ne zmore več bremena odplačevanja, lahko banka začela s postopkom izterjave terjatve, ki je zavarovana s hipoteko na nepremičnini, v kateri prva tožnica in drugi tožnik prebivata, že to samo po sebi vključuje posledice tudi na nepremoženjskem področju, kar ob lojalni razlagi prav tako ustreza standardu težko nadomestljive škode.

32.Končno je stališče višjega sodišča tudi, da ob evroskladni razlagi slovenskega pravnega reda (upoštevaje razloge sodbe C-287/22) reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Glede na nesporen obstoj hipotekarnega zavarovanja za celotno obveznost ta predpostavka niti ni vprašljiva in je zaključek sodišča prve stopnje pravilen tudi v tem delu. Pritožbene trditve o neizkazanosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi bila terjatev tožeče stranke zavarovana s hipoteko, ker da ni izvedlo nobene primerjave vrednosti nepremičnine in dolga, pa predstavljajo tudi nova dejstva, ki jih višje sodišče ni upoštevalo, ker pritožnica ni navedla, zakaj jih ni uveljavljala že v ugovornem postopku (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Iz istega razloga pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na nezmožnost tožene stranke zahtevati tudi izpolnitev obveznosti iz naslova plačevanja zavarovanja nepremičnine.

33.Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Višje sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

34.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in upoštevaje v EUR preračunano vrednost spornega predmeta (299.501,75 EUR). Za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) gre tožeči stranki 2000 točk, za pavšalne izdatke v višini 2% oziroma 1% od vrednosti storitve pa 30 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar glede na vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR in po prištetju 22 % davka na dodano vrednost znaša 1.485,96 EUR. Tožena stranka jih mora plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. člen v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

-------------------------------

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSL Sklep I Cpg 311/2024

ECLI:SI:VSLJ:2024:I.CPG.311.2024 Gospodarski oddelek

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas