Jedro

V skladu s 7. in 212. členom ZPP mora delavec v procesni vlogi tožnika navesti dejstva, iz katerih izhaja pravna posledica, ki je zanj ugodna, da se lahko šteje tožbeni zahtevek za pravno sklepčnega na ravni podanih tožbenih trditev. Samo v okviru sklepčnih trditev, iz katerih izhaja možnost ugoditve tožbenemu zahtevku (če se izkažejo zatrjevana dejstva na podlagi izvedenih dokazov za resnična), je sodišče dolžno voditi postopek.

Sodišče druge stopnje, sklicujoč se na drugi odstavek 82. člena ZDR, ni upoštevalo, da je tožnik v postopku na prvi in drugi stopnji napadal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi le glede obstoja odpovednega razloga (tj. glede uporabe 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR). V teh okvirih se je (pravilno) gibala presoja sodišča prve stopnje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje v prvi alineji I. točke izreka spremeni tako, da se pritožba tožnika zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi I. točka sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2012. Posledično je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja do 11. 5. 2013. Ugotovilo je, da je bila izredna odpoved, podana iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), zakonita. Tožnik je bil od 16. 8. 2012 do 28. 8. 2012 odsoten z dela, ne da bi o razlogu odsotnosti obvestil toženca.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, razveljavilo pa je sodbo glede odločitve o pravicah iz delovnega razmerja in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obrazložilo je, da toženec ni niti zatrjeval niti dokazoval, da obstojijo okoliščine iz prvega odstavka 110. člena ZDR za podajo izredne odpovedi. Zato je izpodbijana odpoved nezakonita in tožnikov zahtevek utemeljen.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje preseglo meje pritožbenega preizkusa. Tožnik v pritožbi ni uveljavljal razlogov v zvezi s prvim odstavkom 110. člena ZDR, ampak je izpodbijal le zaključke o obstoju razloga za izredno odpoved po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, saj materialnopravni vidik iz 110. člena ZDR ni bil predmet odločanja v prvostopenjskem postopku. Sodišče bi moralo uporabiti materialno procesno vodstvo in pozvati stranko, da dopolni navedbe, če je presodilo, da je ta materialnopravni vidik pomemben. Sicer je narava odpovednega razloga iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR taka, da ne zahteva dodatnega utemeljevanja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V začetnem delu revizije je toženec med drugim zapisal, da vlaga revizijo zoper drugostopenjsko sodbo v celoti, vendar je v nadaljevanju z vsebinskimi razlogi izpodbijal le pravnomočno odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je revizijsko sodišče svoj preizkus omejilo na ta okvir (prvo alinejo I. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z nerazveljavljenim delom I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje).

8. Revizija utemeljeno izpodbija pravilnost sodbe, s katero je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe. Sodišče druge stopnje je, ne da bi se oprlo na tožnikove trditve v prvostopenjskem postopku in ne da bi tožnik v pritožbi sploh zatrjeval spornost dejstev v zvezi z uporabo določbe prvega odstavka 110. člena ZDR ali vsaj zmotno materialnopravno uporabo te zakonske določbe, neutemeljeno uporabilo navedeno določbo kot materialnopravno pomembno za odločitev v tem delovnem sporu in na njeni podlagi spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob tem je nepravilno uporabilo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu iz drugega odstavka 82. člena ZDR v povezavi s pravili ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu.

9. Po drugem odstavku 82. člena ZDR je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Iz te določbe ne izhaja, da mora delodajalec v sodnem postopku v zvezi s podano odpovedjo dokazovati vsa dejstva, ki bi lahko hipotetično prišla v poštev pri presoji zakonitosti odpovedi (rok za podajo odpovedi, upravičenost osebe, ki jo je podala v imenu delodajalca, obstoj odpovednega razloga, obstoj okoliščin in interesov za nadaljevanje delovnega razmerja itd.), torej tudi tista, ki jih delavec sploh ne izpostavlja kot sporna. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da določba drugega odstavka 82. člena ZDR (o obrnjenem dokaznem bremenu) ne pomeni, da v delovnih sporih določbe ZPP o trditvenem bremenu ne veljajo (1). V skladu s 7. in 212. členom ZPP mora delavec v procesni vlogi tožnika navesti dejstva, iz katerih izhaja pravna posledica, ki je zanj ugodna, da se lahko šteje tožbeni zahtevek za pravno sklepčnega na ravni podanih tožbenih trditev (2). Samo v okviru sklepčnih trditev, iz katerih izhaja možnost ugoditve tožbenemu zahtevku (če se izkažejo zatrjevana dejstva na podlagi izvedenih dokazov za resnična), je sodišče dolžno voditi postopek. Uporaba materialnega prava izven okvira navedb strank krši razpravno načelo iz 7. člena ZPP (razen, če bi šlo za nezakonita razpolaganja strank iz 3. člena ZPP).

10. Delodajalec se lahko odzove na materialnopravno sklepčne tožbene navedbe šele potem, ko so te podane. Tedaj mora navajati nasprotna dejstva in jih dokazati, če želi procesno uspeti. Če delavec trdi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker niso upoštevane okoliščine in interesi obeh strank, iz katerih bi izhajalo, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, mora v skladu z drugim odstavkom 82. člena ZDR delodajalec dokazati obstoj okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Dokler pa s strani delavca take trditve ni, delodajalca dolžnost dokazovanja ne zadane. Če torej toženec dejstva, ki se v tožbi in pritožbi ni izpostavilo kot sporno, ni dokazoval, mu sklicujoč se na drugi odstavek 82. člena ZDR ni mogoče očitati, da ni dokazal zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je hkrati dokazal obstoj odpovednega razloga.

11. Sodišče druge stopnje, sklicujoč se na drugi odstavek 82. člena ZDR, ni upoštevalo, da je tožnik v postopku na prvi in drugi stopnji napadal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi le glede obstoja odpovednega razloga (tj. glede uporabe 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR). V teh okvirih se je (pravilno) gibala presoja sodišča prve stopnje. Da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker naj bi ne bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 110. člena ZDR, tožnik ni omenil niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi. Zato je sodišče druge stopnje ob zmotni uporabi določb 82. člena ZDR odločilo izven okvira spora, na katerega je bilo vezano.

12. Ob dejanski ugotovitvi (na katero je revizijsko sodišče vezano), da toženec tožniku dela ni prepovedal opravljati, pa je ta z dela vseeno izostal, ne da bi sporočil razlog za to, kar pomeni obstoj odpovednega razloga iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v prvi alineji I. točke izreka spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. Toženec v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Prim. VIII Ips 226/2013 z dne 23. 4. 2014, VIII Ips 234/2014 z dne 8. 4. 2015, VIII Ips 245/2015 z dne 23. 2. 2016 in druge.

Op. št. (2): V sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej ne zadošča zgolj navedba, da je odpoved nezakonita.