Jedro

V času sklenitve posojilne pogodbe posojilojemalec ni bil insolventen, čeprav je bilo njegovo ekonomsko finančno stanje slabo. Na podlagi poslovnih načrtov za družbo F d.o.o. pa je tožena stranka ob sklenitvi posojilne pogodbe utemeljeno štela, da odobritev tega posojila predstavlja normalno poslovno tveganje za tožečo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, kakor tudi tožena stranka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 83.458,52 EUR. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 7.603,11 EUR.

2. Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, da pritožba ni utemeljena. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da jo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek predstavlja odškodninski zahtevek družbe (tožeče stranke) za škodo, ki naj bi ji jo tožena stranka kot njen poslovodja povzročila z malomarnim opravljanjem poslovodskih nalog.

6. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da naj bi tožena stranka kot poslovodja tožeče stranka sklenila z družbo F. d.o.o. dne 13.4.2000 posojilno pogodbo, na podlagi katere ji je tožeča stranka posodila znesek 20.000.000,00 SIT (83.458,52 EUR), kljub temu, da naj bi vedela, da je le-ta insolventna. Zaradi insolventnosti posojilojemalca posojilo tožeči stranki nikoli ni bilo vrnjeno in predstavlja njeno škodo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta dejansko tožeča stranka in družba F. d.o.o. sklenili posojilno pogodbo dne 13.4.2000, na podlagi katere je tožeča stranka kot posojilodajalka posodila družbi F. d.o.o. kot posojilojemalki znesek 20.000.000,00 SIT. Dogovorjeni rok vračila posojila je bil 12.7.2000. Ugotovilo je, da je bil pri obeh pogodbenih strankah tako pri posojilojemalcu kot posojilodajalcu poslovodja ista oseba, namreč tožena stranka, ki je podpisala posojilno pogodbo za obe stranki. Dne 23.6.2000 sta posojilodajalka in posojilojemalka, obe po istem zastopniku (toženi stranki), sklenili še sporazum o zavarovanju terjatve, na podlagi katere je v zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe v korist tožeče stranke bila ustanovljena zastavna pravica na določenih premičninah posojilojemalca. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ob zapadlosti posojilo ni bilo vrnjeno. Nad družbo F. d.o.o. je bil dne 18.12.2001 začet postopek prisilne poravnave, pri čemer prisilna poravnava ni bila izglasovana, zaradi česar se je s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. St 19/2002 z dne 23.5.2002 začel nad njo stečajni postopek.

8. Tožena stranka je za tožečo stranko v stečajnem postopku priglasila terjatev iz naslova posojilne pogodbe v višini 9.892.521,08 SIT s pp. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožeča stranka v izvršilnem postopku proti posojilojemalki, ki je tekel pred začetkom stečajnega postopka nad slednjo, ni uspela priti do poplačila svoje terjatve iz sporazuma o zavarovanju.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka v času sklenitve posojilne pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, da je družba F. d.o.o. nesolventna. Ob dejstvu, da je bila posojilna pogodba sklenjena dne 13.4.2000, postopek prisilne poravnave nad družbo pa začet dne 18.12.2001, kar je več kot leto in pol po sklenitvi posojilne pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da finančno ekonomsko stanje posojilojemalca ob sklenitvi posojilne pogodbe še ni bilo tako slabo, da bi predstavljalo insolventnost slednjega. Svoje zaključke o tem je pravilno oprlo na izpoved tožene stranke, ki je bila zaslišana kot priča. Iz njene izpovedbe namreč izhaja, da je družba F. d.o.o. v času, ko je najemala posojilo, nameravala kupiti nepremičnine v Sloveniji in povečati proizvodnjo ter se kapitalsko okrepiti.

10. Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni izkazala svojih trditev, da je tožena stranka odobrila posojilo popolnoma nesolventni družbi. Kot rečeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v času sklenitve posojilne pogodbe posojilojemalec ni bil insolventen, čeprav je bilo njegovo njegovo ekonomsko finančno stanje slabo. Pravilno je ocenilo izpoved tožene stranke o poslovnih načrtih družbe F. d.o.o. kot prepričljivo. Pri tem je pravilno zaključilo, da je na podlagi v njeni izpovedi opisanih poslovnih načrtov za družbo F. d.o.o. tožena stranka ob sklenitvi posojilne pogodbe utemeljeno štela, da odobritev tega posojila predstavlja normalno poslovno tveganje, za tožečo stranko. Zato ne drži pritožbena trditev, da vsebina izpovedi tožene stranke o tem ni pomembna. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožena stranka poskrbela za zavarovanje tega posojila na podlagi sporazuma o zavarovanju. Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni pomembno ali je bila vrednost zavarovanja zadostna ob ugotovitvi, da tožeča stranka v izvršilnem postopku, ni uspela priti do poplačila svoje terjatve iz sporazuma o zavarovanju. Zato so drugačne pritožbene trditve neupoštevne. Tožeča stranka pa tudi ni zatrjevala, da tožena stranka ni pravočasno poskrbela za izterjavo dolga niti iz naslova posojila niti iz naslova sporazuma o zavarovanju.

11. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti izhajalo zgolj iz položaja tožeče stranke kot poslovodje posojilojemalca. Na podlagi izpovedi tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka imela prosta likvidna sredstva v času sklepanja posojilne pogodbe. Tožena stranka kot poslovodja je ta prosta sredstva plasirala s sklepanjem posojilnih pogodb različnim družbam in ne le družbi F. d.o.o., s tem pa je pridobivala korist za tožečo stranko v obliki obresti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne držijo trditve tožeče stranke, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, da tožeča stranka ni imela nobene ekonomske koristi za posojanje denarja. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka kot poslovodja posojilojemalca kljub temu, da je vedela, da je njegovo ekonomsko-finančno stanje slabo, imela podlago za oceno, zlasti glede na njegove obstoječe poslovne načrte, da še ni tako slabo, da ne bi mogel posojila vrniti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tudi kot poslovodja tožeče stranke prav tako upravičeno sklepala ob sklenitvi posojilne pogodbe, da bo posojilo vrnjeno. Zato je tudi materialnopravno pravilno zaključilo, da sklenitev predmetne posojilne pogodbe ne pomeni kršitve skrbnega, vestnega in poštenega ravnanja poslovodje (1. odst. 258. člena v zvezi s 1. odst. 449. člena ZGD).

12. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da mnenje izvedenke J. M. z dne 13.3.2009, dopolnjeno z dne 22.9.2009, o vrednosti zavarovanja nima podlage. Kot je bilo rečeno, sama vrednost zavarovanja v tem sporu ni pomembna, zaradi česar se pritožbeno sodišče s pritožbenimi trditvami, s katerimi tožeča stranka nasprotuje takšni razlagi izvedeniškega mnenja, ni ukvarjalo.

13. Sodišče prve stopnje pa je sprejelo ugotovitev izvedenke, da v času sklenitve posojilne pogodbe ekonomsko-finančno stanje posojilojemalca ni zagotavljalo vračila posojila, vendar je pravilno ugotovilo, da izvedenka ni upoštevala trditev tožene stranke o poslovnih načrtih družbe F. d.o.o., ki se pa sicer niso uresničili, saj je slednja novembra 2000 povsem spremenila svojo poslovno politiko. Zato drugačne pritožbene trditve niso upoštevne, hkrati pa je zmotno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 3. odst. 254. člena ZPP.

14. Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni izkazana, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni pomembno ali je bilo posojilo vrnjeno v obsegu, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje. Ne glede na navedeno pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo posojilo tožeči stranki vsaj delno vrnjeno v znesku 14.014,73 EUR, ki ga prejela v okviru stečajnega postopka nad družbo F . d.o.o.- v stečaju (B23).

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo mogoče izpodbijano sodbo preizkusiti, saj so v njej navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi, zato je drugačno pritožbeno stališče zmotno.

16. Neupoštevne so tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na prisojene pravdne stroške tožene stranke. Iz specificiranega stroškovnika, ki se nahaja v spisu na list. št. 64 in na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje je razvidno, katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki, in za katera dejanja jih je priznalo, kakor tudi da je uporabilo Odvetniško tarifo, ki je bila sprejeta leta 2003 (Ur. l. RS 67/03 in 70/03). Zato ne drži pritožbeno stališče, da stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti.

17. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Prav tako pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo tožena stranka, saj s trditvami v njem ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).