Jedro

ZSDU v prvem odstavku 99. člena določa, da spore med svetom delavcev in delodajalcem razrešuje arbitraža. Navedeni člen predpisuje reševanje spora v arbitražnem postopku. Ta nikoli ne more biti neuspešen in se vedno konča z odločbo arbitra (tudi če stranki z njo ne soglašata). Odločitev arbitra (oz. arbitražnega sveta) je namreč dokončna in jo je mogoče izpodbijati pred sodiščem le iz posebej določenih razlogov in po posebnem postopku, kar določa drugi odstavek 104. člena ZSDU.

Za presojo dopustnosti sodnega varstva v kolektivnem delovnem sporu je pomemben predvsem predmet spora. V konkretnem primeru delodajalec uveljavlja zahtevke v zvezi s sodelovanjem delavcev pri upravljanju, in sicer zahteva razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti sklepov zbora delavcev in volilne komisije ter razveljavitev in ugotovitev ničnosti volitev v svet delavcev. Z izjemo spora o razveljavitvi volitev članov sveta delavcev, v katerem je pasivno legitimirana volilna komisija, veljavni zakon s področja sodelovanja delavcev pri upravljanju za odločanje o drugih postavljenih zahtevkih ne predvideva sodnega varstva. Sodno varstvo pred delovnim sodiščem ZSDU (na katerega se predlagatelj v tožbi sklicuje) namreč določa v 33., 44., 53., 83. in 102. členu (gre za spore o zahtevi delavcev za imenovanje delavskega direktorja, spor o pritožbi zoper sklep volilne komisije o zavrnitvi predlogov kandidatov za člane sveta delavcev, neveljavnost volitev članov sveta delavcev in razveljavitev volitev članov sveta delavcev, imenovanje arbitra oziroma predsednika arbitraže). Mimo teh določb nihče (torej tudi ne delodajalec) nima sodnega varstva v tem smislu, da bi s samostojno tožbo oziroma predlogom v kolektivnem delovnem sporu izpodbijal veljavnost sklepov zbora delavcev in zahteval ugotovitev ničnosti volitev sveta delavcev. Ker delodajalec (tako kot kdorkoli drug) nima sodnega varstva za uveljavljanje tovrstnih zahtevkov, vsebinsko odločanje o njih v kolektivnem delovnem sporu ni dopustno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe (II. in III. točka izreka) se razveljavi in se tožba (predlog) v delu, v katerem predlagatelj zahteva odpoklic članov sveta delavcev A.A., A.B. in A.C., razveljavitev sklepov sveta delavcev št. ..., ... in ..., sprejetih na seji 9. 7. 2010, podredno pa ugotovitev ničnosti sklepa zbora delavcev o oblikovanju sveta delavcev in imenovanju volilne komisije z dne 7. 7. 2010, volitev za člane sveta delavcev z dne 9. 7. 2010 in sklepov sveta delavcev predlagatelja št. ..., ... in ..., sprejetih na seji 9. 7. 2010, zavrže. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo deloma ugodilo zahtevku predlagatelja, tako da je razveljavilo sklep sveta delavcev družbe št. 05/01/2010 z dne 9. 7. 2010 ter ugotovilo, da A.A. in A.B. nista člana predlagateljevega nadzornega sveta (I. točka izreka). Sicer je zavrnilo zahtevka predlagatelja, da se odpokličejo člani sveta delavcev A.A., A.B. in A.C. in da se razveljavijo sklepi sveta delavcev št. ..., ... in ... z dne 9 .7. 2010 (II. točka izreka) ter podredne zahtevke, da se ugotovi ničnost sklepa zbora delavcev predlagatelja o oblikovanju sveta delavcev in imenovanju volilne komisije z dne 7. 7. 2010, volitev za člane sveta delavcev predlagatelja z dne 9. 7. 2010 in sklepov sveta delavcev št. ..., ... in ... z dne 9. 7. 2010 (III. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa zbora delavcev o oblikovanju sveta delavcev in imenovanju volilne komisije z dne 7. 7. 2010 ter na razveljavitev volitev za člane sveta delavcev z dne 9. 7. 2010. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Predlagatelj se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi zahtevkov v II. in III. točki izreka sodbe ter zoper sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča, da „iz izpovedb delavcev in njihovih predstavnikov izhaja, da imajo listine, ki se nanašajo na sklic in sklepe zbora delavcev, volitve in sejo sveta delavcev ter njegove sklepe tudi dejansko podlago v opravljenih dejanjih in zato niso v nasprotju s prisilnimi predpisi, ker bi bile lažne“. Med postopkom je predlagatelj trdil, da so dejanja organov sodelovanja delavcev pri upravljanju prirejena, oziroma da so zapisniki lažni. Vsi sklepi organov naj bi bili v nasprotju s prisilnimi predpisi – lažni in kot taki nični. Kršitve so po mnenju predlagatelja tako težke, da narekujejo ugotovitev ničnosti. Predlagatelj pojasnjuje, da ima pravni interes v sporu. Ta temelji na obveznostih, ki bi jih imel do sveta delavcev (določbe 89. do 98. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju), če bi bil ta dejansko oblikovan.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in prvega odstavka 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa zbora delavcev in volitev za člane sveta delavcev, oprlo na drugi odstavek 181. člena ZPP, ker predlagatelj za vložitev takšnega zahtevka nima pravne koristi. Zahtevka, da se odpokličejo člani sveta delavcev A.A., A.B. in A.C. ter da se razveljavijo sklepi sveta delavcev št. ..., št. ... in ... z dne 9. 7. 2010, je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker delodajalec za takšne zahtevke ni legitimiran. Glede zahtevkov predlagatelja za ugotovitev ničnosti sklepov in volitev pa je sodišče najprej navedlo, da teh zahtevkov ni obravnavalo po določilih Obligacijskega zakonika, ker Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU, Ur. l. RS, št. 42/93 in nadalj.) ne napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil obligacijskega prava. Pravilno je pri tem sicer pojasnilo, da ZSDU ničnostne sankcije ne predpisuje, ničnosti v kolektivnih delovnih sporih pa ne ureja niti Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), kljub temu pa je v nadaljevanju ugotovilo, da z izpodbijanimi sklepi niso kršene določbe ustave, oziroma da ugotovljene kršitve ZSDU niso tako težke, da bi narekovale ugotovitev ničnosti sklepov po uradni dolžnosti. Na podlagi izpovedb delavcev in njihovih predstavnikov je še ugotovilo, da imajo listine, ki se nanašajo na sklic in sklepe zbora delavcev, volitve in sejo sveta delavcev ter njegove sklepe tudi dejansko podlago v opravljenih dejanjih in zato niso v nasprotju s prisilnimi predpisi, ker bi bile lažne.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z razlago sodišča prve stopnje, ki zavrženje dela tožbe o razveljavitvi sklepa zbora delavcev in volitev utemeljuje s pomanjkanjem pravne koristi na podlagi drugega odstavka 181. člena ZPP. Ta določba ureja pogoje za dopustnost ugotovitvene tožbe, del tožbe (predloga), ki ga je sodišče zavrglo, pa ni ugotovitven, zato uporaba navedene določbe ne pride v poštev.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi tudi za spor med delodajalcem (predlagateljem) in svetom delavcem (tretjim nasprotnim udeležencem). ZSDU v prvem odstavku 99. člena določa, da spore med svetom delavcev in delodajalcem razrešuje arbitraža. Navedeni člen predpisuje reševanje spora v arbitražnem postopku. Ta nikoli ne more biti neuspešen in se vedno konča z odločbo arbitra (tudi če stranki z njo ne soglašata). Odločitev arbitra (oz. arbitražnega sveta) je namreč dokončna in jo je mogoče izpodbijati pred sodiščem le iz posebej določenih razlogov in po posebnem postopku(1), kar določa drugi odstavek 104. člena ZSDU.

Glede na postopek, ki ga urejajo določbe 99. - 106. člena ZSDU in se konča z zavezujočo odločbo, je za spore med svetom delavcev in delodajalcem izključena pristojnost sodišča. Če sodišče ugotovi, da odločanje o zadevi ne spada v sodno pristojnost (prvi in drugi odstavek 18. člena ZPP), tožbo zavrže. Pri tem pa je treba upoštevati, da se zoper odločitev v I. točki izreka o razveljavitvi sklepa sveta delavcev družbe št. ... z dne 9. 7. 2010 in ugotovitev, da A.A. in A.B. nista člana predlagateljevega nadzornega sveta, stranki nista pritožili, zato je v neizpodbijanem delu sodba postala pravnomočna. Pač pa je sodišče prve stopnje v II. in III. točki o zahtevkih predlagatelja zoper svet delavcev, ki se nanašajo na sodelovanje delavcev pri upravljanju, odločalo po vsebini ter jih zavrnilo. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe v obsegu, ki se nanaša na zahtevke delodajalca zoper svet delavcev in o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo.

Za presojo dopustnosti sodnega varstva v kolektivnem delovnem sporu je pomemben predvsem predmet spora. Kot je bilo obrazloženo, je bilo zahtevku predlagatelja pravnomočno ugodeno v delu, ki je bil predmet predhodnega vprašanja v registrski zadevi in zaradi katerega je bil predlagatelj tudi napoten, da sproži ustrezen postopek. V konkretnem primeru pa delodajalec uveljavlja zahtevke v zvezi s sodelovanjem delavcev pri upravljanju, ki presegajo predmet predhodnega vprašanja v registrski zadevi, in sicer tako da v primarnih in podrednih zahtevkih zahteva še razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti sklepov zbora delavcev in volilne komisije ter razveljavitev in ugotovitev ničnosti volitev v svet delavcev. Z izjemo spora o razveljavitvi volitev članov sveta delavcev, v katerem je pasivno legitimirana volilna komisija(2), veljavni zakon s področja sodelovanja delavcev pri upravljanju za odločanje o drugih postavljenih zahtevkih ne predvideva sodnega varstva. Sodno varstvo pred delovnim sodiščem ZSDU (na katerega se predlagatelj v tožbi sklicuje) namreč določa v 33., 44., 53., 83. in 102. členu (gre za spore o zahtevi delavcev za imenovanje delavskega direktorja, spor o pritožbi zoper sklep volilne komisije o zavrnitvi predlogov kandidatov za člane sveta delavcev, neveljavnost volitev članov sveta delavcev in razveljavitev volitev članov sveta delavcev, imenovanje arbitra oziroma predsednika arbitraže). Mimo teh določb nihče (torej tudi ne delodajalec) nima sodnega varstva v tem smislu, da bi s samostojno tožbo oziroma predlogom v kolektivnem delovnem sporu izpodbijal neveljavnost sklepov zbora delavcev in zahteval ugotovitev ničnosti volitev sveta delavcev. Ker delodajalec (tako kot kdorkoli drug) nima sodnega varstva za uveljavljanje tovrstnih zahtevkov, vsebinsko odločanje o njih v kolektivnem delovnem sporu ni dopustno. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe (predloga) za razveljavitev sklepa zbora delavcev o oblikovanju in imenovanju volilne komisije z dne 7. 7. 2010 pravilna, ni pa pravilna glede ugotovitve ničnosti sklepov zbora delavcev in ničnosti volitev v svet delavcev. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 tudi v tem delu pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe o zahtevku predlagatelja za ugotovitev ničnosti sklepa zbora delavcev in ugotovitev ničnosti volitev v svet delavcev razveljavilo ter tožbo (predlog) v tem delu zavrglo.

Predmet kolektivnega delovnega spora je lahko razveljavitev volitev članov sveta delavcev, vendar po 33. in 53. členu ZSDU delodajalec za takšen zahtevek nima aktivne legitimacije. V zadevi opr. št. X Pdp 188/2011 z dne 24. 2. 2011 je bilo zavzeto stališče, da osebe, ki niso kandidati niti predlagatelji kandidatov, ne morejo biti predlagatelji v kolektivnem delovnem sporu zaradi razveljavitev volitev. Zato se predlog, ki ga vložijo, zavrne. Pri tem pa velja poudariti, da ZSDU v primeru domnevno »neveljavnih« sklepov organov delavcev ne predvideva niti ne napotuje na uporabo sankcij, ki jih pozna obligacijsko pravo za neveljavnost pogodb, zato smiselna uporaba določb OZ glede na naravo kolektivnih razmerij ni mogoča. Prav tako odločitev sodišča o ničnosti akta organov delavcev ni predvidena v 53. členu ZDSS-1. Pritožbene navedbe o lažnih izjavah in zapisnikih organov delavcev ter o nasprotju njihovih aktov (dejanj) s prisilnimi predpisi oziroma njihovi ničnosti zato tudi ne morejo biti relevantne za obravnavani spor.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe za razveljavitev volitev v svet delavcev je torej iz navedenih razlogov nepravilna in bi bilo treba predlog v tem delu zavrniti. Ker pa je takšna odločitev sodišča prve stopnje za predlagatelja ugodnejša od zavrnitve, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je o pritožbenih stroških odločilo na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Pritožbo je deloma zavrnilo, deloma pa ji je ugodilo tako, da je razveljavilo izpodbijani del sodbe in tožbo (predlog) zavrglo, tako da s takšno odločitvijo predlagatelj ni ničesar pridobil. Zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1. prim. sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 54/2010 z dne 9. 5. 2011

2. prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 166/2005 z dne 6. 12. 2005