Jedro

Da med nasprotnim udeležencem in njegovim mld. sinom, navkljub rednim stikom, ni moglo priti do življenjskega oziroma socialnega razmerja, saj je tudi nasprotni udeleženec na naroku za glavno obravnavo sam izpovedal, da siceršnjih potreb mld. S.S. ne pozna, slednji pa kot svojo primarno družino šteje rejnico in njeno družino, nasprotnega udeleženca pa kliče zgolj po imenu oziroma priimku.

Nasprotna udeleženca nista izkoristila ponujene podpore s strani CSD Maribor, Centra za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog pri ZD dr. Adolfa Drolca Maribor, Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana - centra za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, Uprave za probacijo, itd., pri tem pa sama ne navedeta, kakšne druge oblike pomoči bi jima država še morala nuditi, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri vsebinsko prazne in neutemeljene.

Izrek

I. Pritožbi nasprotnih udeležencev se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotni udeleženec D.S. krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom nasprotnima udeležencema T.K. in D.S. odvzelo roditeljsko pravico za mld. S.S. (točka I izreka), nasprotni udeleženki T.K. pa še roditeljsko pravico za mld. A.K. in mld. T.K. (točka II izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje se pritožujeta oba nasprotna udeleženca.

3. Nasprotna udeleženka sklep sodišča prve stopnje izpodbija v celoti in brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter 37. členom Zakona o nepravnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) in smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijan sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Bistvo pritožbene graje je, da se bo nasprotna udeleženka prijavila na zdravljenje v Ljubljano, saj si želi živeti s svojimi tremi otroki.

4. Nasprotni udeleženec izpodbija I in III točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 37. členom ZNP in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za predlagatelja.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 116. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) saj izpodbijana odločitev ni v največjo otrokovo korist in je življenjsko ter situacijsko popolnoma nesprejemljiva, saj je že z odvzemom mld. S.S. in njegovo namestitvijo v rejniško družino poskrbljeno za največjo korist otroka. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni prepričljivo obrazložilo, da ni realnih možnosti oziroma zgledov, da bi nasprotni udeleženec lahko v doglednem času prevzel varstvo, vzgojo in oskrbo mld. S.S., kar je sicer zakonski pogoj za odvzem roditelje pravice. Nasprotni udeleženec si namreč po izpustitvi iz zapora prizadeva, da bi si uredil življenje in tako prevzel dolgoročno skrb za mld. sina. Slednje potrjuje tudi izvedensko mnenje sodne izvedenke klinično - psihološke stroke M.B., univ. dipl. psih. klin. psih (v nadaljevanju: sodne izvedenke) z dne 28. 12. 2018, ki ni izključila možnosti, da bo nasprotni udeleženec v prihodnje sposoben zaznati, prevzemati in izvajati starševske naloge, saj tudi stiki, ki potekajo med nasprotnim udeležencem in mld. otrokom slednjemu prinašajo zadovoljstvo in korist, zato bi trajna prekinitev stikov zanj pomenila škodo. Posledično ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da mld. S.S. z nasprotnim udeležencem ni vzpostavil življenjskega oziroma socialnega razmerja. V tej zvezi pritožba še izpostavlja, da je sodna izvedenka izrecno poudarila, da bi bila posvojitev mld. S.S. s strani tretje osebe zanj slaba, saj bi predstavljala stres, ki bi imel za razvoj otroka velike posledice, kar pomeni, da posvojitev otroku ni v korist, saj bi pomenila ločitev od njegovih polbratov, na katera je močno navezan. Odločitev sodišča prve stopnje je tako v nasprotju s citiranim izvedenskim mnenjem, izpovedbami nasprotnega udeleženca in rejnice ter posega v pravico do družinskega življenja nasprotnega udeleženca. V nadaljevanju pritožba še navaja, da v danem primeru s strani države niso bili izvedeni vsi ukrepi za ponovno združitev družine, ki bi jih bilo mogoče razumno pričakovati, saj je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo po vsega dveh mesecih odkar je bil nasprotni udeleženec izpuščen iz zapora, in to navkljub temu, da je slednji v vmesnem času pokazal prizadevanja po ureditvi osebnega življenja in skrbi za mld. S.S. Nasprotni udeleženec ima s sinom redne stike, zanj plačuje preživnino, vključen je v terapevtsko svetovanje pri zavodu Zdrava pot in obiskuje terapijo v okviru Centra za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog kjer kaže dober napredek. Prav tako se je prijavil na Zavodu za zaposlovanje in se želi zaposliti pri M. v Avstriji, v vmesnem času pa prejema socialno pomoč. Ob tem je v bližini vrtca, ki ga obiskuje mld. S. še najel stanovanje in si ureja vozniško dovoljenje, ki mu bo olajšalo iskanje zaposlitve, kar vse kaže na to, da si ureja življenje v smeri, da bi lahko čim prej trajno poskrbel za svojega sina. V nadaljevanju pritožba še navaja, da se je nasprotni udeleženec dne 10. 6. 2019 oglasil na Probacijski enoti in sporočil vse svoje podatke ter da je z CSD Maribor neuspešno sodeloval predvsem zaradi pritiskov v smeri posvojitve mld. S.S. 5. Predlagatelj odgovora na pritožbi nasprotnih udeležencev ni vložil. 6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 37. členom ZNP določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in proučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb nepravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

8. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) v prvem odstavku 54. člena zagotavlja pravico in dolžnost staršev, da skrbijo za vzdrževanje, izobraževanje in vzgojo svojih otrok. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Po tretjem odstavku 53. člena URS država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Poleg ustave družino ter pravice otrok varujejo tudi mednarodne pogodbe, zlasti Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: KZNOP), Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic. Vsi navedeni pravni akti izhajajo iz načela, da je za otrokov poln in skladen razvoj osebnosti najbolje, da živi v družini in da zanj skrbijo starši. Od tod izvira dolžnost države, da svojim državljanom omogoča vzpostavitev družinskega življenja in da ne posega vanj. Toda če družina ne opravlja svojih nalog ali če razpade, mora država poseči v medsebojna razmerja. Temeljno načelo, ki ga morajo spoštovati vsi državni organi v vseh postopkih v zvezi z otrokom je načelo največje koristi otroka (3. člen KZNOP, 5.a člen ZZZDR)1. Pojem največje otrokove koristi je nedoločen pravni pojem; njegovo vsebino mora sodišče napolniti ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera. Ključno je, da sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej presodi, kako otrokovo korist zavarovati na najbolj ustrezen način2. 9. Upoštevajoč citirana materialnopravna izhodišča, se sodišče druge stopnje pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da okoliščine obravnavanega primera kažejo na to, da nasprotna udeleženka ne skrbi in najverjetneje trajno ne bo mogla skrbeti za svoje mld. otroke S.S., A.K. in T.K..

10. Nasprotna udeleženka namreč v laični pritožbi ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev, ki bi vzbujala dvom v strokovno podkrepljene zaključke sodišča prve stopnje v smeri, da nasprotna udeleženka ne zmore procesa urejanja osebnega življenja, ki bi bil nujen za prevzem skrbi nad mld. otroki, saj vse od izdaje odločbe o odvzemu mld. otrok pri njej ni zaznati kakršnegakoli napredka, ki bi sodišču druge stopnje vzbujal upanje, da se bodo razmere na strani nasprotne udeleženke tako izboljšale, da se bodo mld. otroci lahko vrnili k staršem in da bodo ti lahko nadaljevali z njihovo vzgojo in varstvom.

11. Nasprotna udeleženka namreč navkljub (občasnemu) zdravljenju in psihosocialnim terapevtskim pristopom pomoči, večkratnim rehabilitacijskim programom in ukrepom za pomoč pri zdravljenju sindroma odvisnosti od prepovedanih drog, ni uspela vzpostaviti abstinence od slednjih. Iz mnenja ZD Adolfa Drolca, Službe za psihohigiensko psihiatrične dejavnosti z dne 15. 3. 2019 namreč izhaja, da je nasprotna udeleženka neuvidevna in nekritična za svojo odvisnost, saj ves čas odklanja intenzivno zdravljenje odvisnosti in slabo sodeluje s terapevti, pri tem pa brez substitucije (metadona) ne more, hkrati pa občasno uživa še prepovedane droge. Tudi iz poročila Centra za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog z dne 28. 3. 2019 izhaja, da nasprotna udeleženka razen dvigovanja odmerka metadona (45mg/dan) drugih pomoči, čeprav so ji bile ponujene, ne išče. Tako navkljub četrti nosečnosti še naprej uživa prepovedane droge in se ne drži terapevtskih navodil (psihiatra in socialne delavke).

12. Citirani poročili tako negirata navedbe nasprotne udeleženke na naroku za glavno obravnavo z dne 29. 5. 2019, da je "čista" že leto in pol, zato sodišče druge stopnje tudi ne more verjeti njenim pritožbenim navedbam, da bo tokrat zares odšla na zdravljenje (detoks) v Center za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog v Ljubljani, saj je evidentno, da se nasprotna udeleženka že dalj časa ni sposobna ozdraviti od prepovedanih drog, sama pa priznava da odvisnost od prepovedanih drog ni dobra za mld. otroke in da zanje v takšnem stanju ne more skrbeti.

13. Glede na vse navedeno se sodišče druge stopnje pridružuje stališču sodne izvedenke, da nasprotna udeleženka ni sposobna stabilizirati odnosov do sebe, se eksistenčno osamosvojiti, sodelovati z ustreznimi ustanovami in strokovnjaki ter permanentno in odgovorno sprejemati in izvajati materinskih (starševskih) nalog, saj ni primerno poučena, informirana in motivirana za zaznavanje razvojnih potreb svojih mld. otrok in za njihovo zadovoljevanje. Tako v okolju v katerem živi nima pogojev za zagotavljanje mld. otrokom varnega doma, saj nima urejenih pogojev za bivanje, zaposlitve ne išče, ni prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in ne prejema denarne socialne pomoči. Sodišče druge stopnje je tako prepričano, da so zgledi, da bi lahko nasprotna udeleženka v prihodnosti (sama) skrbela za svoje mld. otroke zelo slabi in negotovi, kar narekuje odvzem roditeljske pravice za vse tri mld. otroke.

14. Ob upoštevanju zgoraj izpostavljenih materialnopravnih izhodišč sodišče druge stopnje ocenjuje, da se tudi razmere na strani nasprotnega udeleženca najverjetneje ne bodo toliko izboljšale, da bi slednji lahko prevzel samostojno varstvo, vzgojo in oskrbo mld. S.S.. Namreč navkljub začetnim pozitivnim rezultatom v smeri urejanja osebnega življenja (prijava na Zavod za zaposlovanje, najem stanovanja, urejanje vozniškega dovoljenja) iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke nasprotno izhaja, da so zgledi, da bo nasprotni udeleženec v prihodnje sposoben v celot samostojno zaznavati, prevzemati in izvajati očetovske (starševske) naloge zelo slabi in negotovi, saj navkljub zunanji podpori dosega le začasne in začetne rezultate, zato zelo verjetno ne bo sposoben stabilizirati in utrditi pozitivne funkcionalne avtonomije svojega in otrokovega življenja, saj je proces njegovega dozorevanja zelo počasen, odgovornost pa dojema le na funkcionalni, ne pa tudi na stvarni ravni, čemur pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

15. Ne gre namreč spregledati pritožbeno nespornega dejstva, da se nasprotni udeleženec še vedno zdravi odvisnosti od prepovedanih drog in je na substitucijski terapiji ter da je specialni povratnik, ki ga navkljub trenutnemu pogojnemu odpustu čaka še prestajanja 5 mesečne zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja velike tatvine. Ob tem sodišče druge stopnje še izpostavlja, da iz poročila Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor z dne 24. 7. 2018 izhaja, da iz načrta socialnega vključevanja nasprotnega udeleženca ni razvidna namera slednjega, da bo po prestani kazni zapora prevzel skrb za mld. sina, kar vzbuja dvom v resničnost navedb nasprotnega udeleženca, da si po izpustitvi iz zapora resnično želi skrbeti za svojega mld. sina, saj v tej smeri že predhodno ni sodeloval z individualno projektno skupino na CSD Maribor, katere sestankov se je udeležil zgolj enkrat. 16. Ob tem sodišče druge stopnje še izpostavlja, da nasprotni udeleženec do sedaj za svojega mld. sina dejansko ni nikoli skrbel, saj je bil skorajda ves čas od njegovega rojstva (23. 7. 2015) v zaporu (2. 12. 2016 do 29. 3. 2019). V tem času je imel z mld. S.S. zgolj stike, zato sodišče druge stopnje potrjuje pritožbeno sporni zaključek sodišča prve stopnje, da med nasprotnim udeležencem in njegovim mld. sinom, navkljub rednim stikom, ni moglo priti do življenjskega oziroma socialnega razmerja, saj je tudi nasprotni udeleženec na naroku za glavno obravnavo sam izpovedal, da siceršnjih potreb mld. S.S. ne pozna, slednji pa kot svojo primarno družino šteje rejnico in njeno družino, nasprotnega udeleženca pa kliče zgolj po imenu oziroma priimku.

17. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da nasprotna udeleženca za zaznavanje razvojnih potreb mld. S.S. nista primerno opremljena, poučena in informirana, razgledana ter motivirana, saj je navkljub možnostim, priložnostim in ukrepom za pomoč pri zdravljenju ter odpravljanju posledic odvisnosti od prepovedanih drog, zaradi osebnostnih in kognitivnih deficitov, še naprej v ospredju njuno obrambno egoistično funkcioniranje s težnjami po negi in pomoči zase, pri čemer nasprotni udeleženec izkazuje tudi izkrivljeno in nestabilno samopodobo ter nagnjenost k impulzivnemu in tveganemu vedenju. Glede na navedeno je sodna izvedenka zaključila, da tako kot do sedaj, nasprotna udeleženca tudi v prihodnje ne bosta sposobna samostojno in v celoti zaznavati, prevzemati ter izvajati starševskih nalog varovanja največjih korist mld. S.S., čemur sodišče druge stopnje pritrjuje.

18. V nadaljevanju nasprotni udeleženec neutemeljeno graja še, da v danem primeru s strani države niso bili izvedeni vsi ukrepi za ponovno združitev družine. Nobeden izmed nasprotnih udeležencev namreč tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjeval, da bi bil deležen premalo pomoči in podpore s strani države, zato tovrstne pritožbene navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novo, ki je pravno neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP). Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da nasprotna udeleženca nista izkoristila ponujene podpore s strani CSD Maribor, Centra za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog pri ZD dr. Adolfa Drolca Maribor, Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana - centra za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, Uprave za probacijo, itd., pri tem pa sama ne navedeta, kakšne druge oblike pomoči bi jima država še morala nuditi, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri vsebinsko prazne in neutemeljene.

19. Glede na vse obrazloženo sodišče druge stopnje zaključuje, da ni realnih možnosti oziroma zgledov, da bosta nasprotna udeleženca lahko še kdaj prevzela trajno skrb za mld. otroke, zato so izpolnjeni zakonski pogoji za odvzem roditeljske pravice nasprotnima udeležencema za mld. S.S. in nasprotni udeleženki še za mld. A. in T.K.. V kolikor pa se bodo okoliščine (predvsem na strani nasprotnega udeleženca, za katerega tudi sodna izvedenka ocenjuje, da obstaja možnost, da ga bo prav vrednota biti vzor in v pomoč svojemu otroku motivirala k izogibanju hetero in avto agresivnostnih, impulzivnostnih ter nekonstruktivnih tendenc) dejansko spremenile, pa lahko v skladu z drugim odstavkom 116. člena ZZZDR predlagata vrnitev roditeljske pravice.

20. Sodišče druge stopnje je tako prepričano, da je sprejeta odločitev v največjo korist mld. otrok, saj jim je tako zagotovljena trajna nadomestna skrb in emocionalna stabilnost v rejniški družini oziroma tudi nadalje v primeru posvojitve. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je bil milejši ukrep - odvzem otrok (120. člen ZZZDR) že izveden in nasprotnih udeležencev ni pripravil do rehabilitacije, zato ni več dopustno nadaljnje ogrožanje koristi mld. otrok zgolj zaradi golega varovanja pravic staršev, ki niso pripravljeni ali zaradi različnih okoliščin niso sposobni prevzeti odgovornosti za redno in kontinuirano skrb za otroka3. Starš se namreč ne more sklicevati na pravico do družinskega življenja v primeru, ko bi ukrep sicer ohranjal družinske vezi, škodoval pa bi otrokovemu zdravju in razvoju4. 21. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da nasprotna udeleženca stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbijata zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svojih pritožb v tem delu vsebinsko ne utemeljita, ju je sodišče druge stopnje po tem, ko tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 37. členom ZNP) ni pokazal kršitev v tem delu, prav tako zavrnilo kot neutemeljeni in v celoti potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP), pri tem pa se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

22. Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 37. členom ZNP).

23. Nasprotna udeleženka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločanje o njih odpadlo (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

1 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 577/2015 z dne 22. 10. 2015. 2 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-70/15 z dne 10. 12. 2015. 3 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 161/2013 z dne 11. 7. 2013. 4 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 577/2015 z dne 22. 10. 2015. Glej tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Elsholz proti Nemčiji z dne 13. 7. 2000.