Jedro

Vrednost premoženja je potrebno glede na določbo 1. odst. 44. člena ZDEN ugotavljati po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, v konkretnem primeru, ko je šlo za vrnitev v letu 1992, v času vrnitve.

Izrek

Pritožbi zoper dodatni sklep se delno ugodi tako, da se sklep v delu, ko je določen rok, v katerem je dolžna predlagateljici nasprotna udeleženka izdati obveznice, s p r e m e n i tako, da ta rok znaša 3 (tri) mesece; sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi t a sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je dne 20.4.2004 z dodatnim sklepom odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna predlagateljici izdati obveznice v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa za nepremičnine s parcelnimi številkami 147, 175, 326 in 327, določno opredeljene v izreku sklepa, in sicer za zneske 1.664,60 EUR, 6.591,08 EUR, 2.001,35 EUR in 1.697,57 EUR, skupno 11.954,60 EUR oz. 2.847.759,00 SIT, kar se upravičenki izplača na način in pod pogoji Zakona o denacionalizaciji, pod izvršbo. Naložilo ji je tudi, da povrne predlagateljici stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa pod izvršbo. Dne 4.5.2004 je s sklepom sklenilo, da se sodnemu cenilcu kmetijske stroke N. J. prizna in izplača nagrado in stroške za izdelavo izvedenskega mnenja v skupnem znesku 52.472,40 SIT, skupne stroške postopka, ki znašajo skupno 139.424,28 SIT pa je nasprotna udeleženka dolžna povrniti predlagateljici, kot je to določeno v sklepu z dne 20.4.2004. Zoper oba sklepa se je nasprotna udeleženka pravočasno pritožila. Sklepa je namreč, kot izhaja iz povratnice v spisu, prejela dne 10.5.2003, pritožbo pa vložila 25.5.2003. Navaja, da ugotovitve izvedenke in cenilke kmetijske stroke S. L. ne temeljijo na uradnih katastrskih podatkih, kot jih je za čas podržavljenja in za čas vračanja izdala pristojna geodetska uprava. Pri kulturi in bonitetnem razredu zemljišča v postopku denacionalizacije se uporabljajo uradni katastrski podatki, ki jih izda pristojna geodetska uprava, to je GU Postojna in je taka tudi praksa Upravnega sodišča RS. Gre namreč za potrdila, ki so javne listine in za katere velja presumpcija resničnosti. V konkretnem primeru bi moralo sodišče glede stanja parcel v času podržavljenja uporabiti potrdilo GU Postojna iz januarja 1992 št. 453-15/11-92, ki se nahaja v spisu in po katerem so imele parcele v času podržavljenja naslednje kulture: parcele št. 174, 175 in 326 travnik 7 b.r., in parcela št. 175 travnik 7 b.r. in gozd 5 b.r.. Izvedenka pa upošteva za vse parcele kulturo travnik 6 b.r., kot naj bi izhajalo iz listine v italijanskem jeziku Province Trst. Stališče sodišča, da je za ugotovitev vrednosti možno uporabiti posestni list Province Trst, ki naj bi bil iz časa druge svetovne vojne, ne vzdrži, saj se v spisu nahaja ta listina v kopiji in je notarsko overjen po notarki, vendar je listina brez datuma. Zato ni možno trditi, da gre za podatke iz časa druge svetovne vojne. Tudi iz dokumenta ni razvidno, da gre za parcele iz k.o. R. Glede vrednostni v času vračanja pa bi moralo sodišče uporabiti podatke, ki so veljali v času vračanja (sklep o vrnitvi parcel je z dne 8.10.1992), in ne upoštevati odločbo Območne geodetske uprave v Kopru, Geodetske izpostave v Postojni z dne 3.11.2000. Če sodišče meni, da je s pričevanjem izvedenca J. dokazano drugačno katastrsko stanje kot ga izkazujejo uradni podatki, pa se to lahko dokazuje z izvedencem geodetske in ne kmetijske stroke. Sicer pa nasprotna udeleženka ni S. o. s., pač pa sedaj pravilno S. o. d. d.d.. Gre tudi za napako v paricijskem roku za izvršitev obveznosti, ki je določen na 30 dni od pravnomočnosti sklepa, v 6. členu Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu pa je rok za izvršitev obveznosti najmanj 3 mesece in največ 6 mesecev. Sodišče je v izreku razsodilo le o odškodnini za parcele, za katere je ugotovilo bistveno zmanjšane vrednosti, ne pa glede preostalih parcel, ki so predmet odškodninskega zahteva in v tem delu bi moralo zahtevek zavrniti ali zavreči, ker sicer v zadevi ni razsojeno o celotnem zahtevku. Napačna je tudi stroškovna odločba, podlage ni v materialnem predpisu v 1. odst. 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), po katerem vsak udeleženec v nepravdnem postopku trpi svoje stroške, tako tudi sodna praksa (npr. sklep VSL opr. št. I Cp 1792/2003 z dne 25.2.2004), kopijo sklepa prilaga. Izpodbija tudi drugo točko sklepa z dne 3.5.2004, nesprejemljivo je, da bi nasprotna udeleženka nosila stroške za cenitve (cenilcev J. in C.), ki niso bile pripravljene v skladu s predpisano metodologijo, na kar je v postopku udeleženka že opozarjala. Prelaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in oba sklepa spremeni ali razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Pritožba je delno utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje, pomembno za odločitev v zadevi, pravilno in popolno ugotovilo. Po določbi 3. odst. 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDEN) se namreč vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa izvršnega sveta SRS, to je Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije, kar je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje. Vrednost premoženja je potrebno glede na določbo 1. odst. 44. člena ZDEN ugotavljati po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, v konkretnem primeru, ko je šlo za vrnitev v letu 1992, v času vrnitve. Za ugotovitev tega stanja obstajajo določena dokazna pravila, vsebuje jih Navodilo za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja (Ur. l. RS št. 23/92 s spremembami), po katerem se merila tega navodila uporabljajo, če vrednosti podržavljenega premoženja ni mogoče ugotoviti po merilih, določenih z Zakonom o denacionalizaciji (1. člen) in le-ta v 3. členu predpisuje, da se stanje ob podržavljenju ugotavlja po aktih o podržavljenju oz. po zapisnikih sestavljenih ob odvzemu premoženja, če pa stanja na način iz prejšnjega odstavka ni mogoče pravilno ugotoviti, se stanje ugotovi po drugih listinah oz. dokazilih. Pritožnica se zato neutemeljeno sklicuje na katastrske podatke, saj so merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin drugačna in v zvezi s tem na potrebo po določitvi izvedenca geodetske stroke. Nenazadnje pa sodišče prve stopnje s katastrskimi podatki, ki bi se nanašali na stanje v letu 1949, ko so nepremičnine prešle v družbeno lastnino oz. v letu 1992, ko so bile vrnjene, niti ni razpolagalo. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča tudi glede na navedene določbe zakona in predpisov, pravilno sprejelo ugotovitve izvedenca, da se stanje v naravi glede na katastrske podatke v času med drugo svetovno vojno in glede na obdobje, ko so nepremičnine prešle v državno lastnino (leto 1949), ni moglo glede na naravo zemljišč bistveno spremeniti, ter zaključke izvedenca, ki je pojasnil, da enako velja za sedanje obdobje, da se torej stanje ob vrnitvi ni moglo glede na naravo zemljišč (gre za pašnike in delno gozd), bistveno spremeniti od leta 1992 do leta 2000, ko je bila dne 3.11.2000 izdana odločba o GU Koper, Izpostava Postojna in v zemljiškem katastru ugotovljene in evidentirane spremembe katastrskih podatkov. Sklicevanje pritožnice na potrdilo GU Postojna št. 453-15/11-92 iz že zgoraj navedenih razlogov ni uspešno, posebej zato ne, ker navedeni podatki izkazujejo stanje v letu 1952, kot izhaja iz zapisa na potrdilu in torej niti ne iz leta 1949. Ne drži tudi trditev, da podatki notarsko overjenega prepisa originala listine (no progressivo št. 28 Province Trst) ne izkazujejo stanja glede parcel, vpisanih v k.o. R., že zato, ker se podatki glede številk parcel povsem ujemajo tudi z njihovo površino, ki se očitno v vsem tem obdobju ni spremenila. Sodišče je pravilno zaključilo, potem, ko je opravilo primerjavo obeh vrednosti, da so se vrednosti v izreku navedenih štirih parcel bistveno zmanjšale po podržavljenju, do vrnitve, saj gre za zmanjšanje nad 30 % vrednosti nepremičnine, zato je v tem obsegu predlogu predlagateljice utemeljeno ugodilo. Ker pa, na kar pravilno opozarja udeleženka v pritožbi, rok 30 dni ni rok, ki bi ga sodišče glede na določbo 6. člena Zakona o slovenskem odškodninskem skladu (ZSOS, Ur. l. RS št. 7/93 s spremembami) lahko določilo, saj rok za izvršitev odločbe, ki glasi na odškodnino, za katero je zavezanec sklad, ki ne sme biti krajši od 3 in ne daljši od 6 mesecev, je v tem obsegu pritožba utemeljena ter je pritožbeno sodišče v tem delu dodatni sklep tako spremenilo, da se rok določi na 3 mesece. Ko pa pritožba opozarja na napačno označbo nasprotne udeleženke, ima sicer prav, saj je po določbi 60. člena Zakona o javnih skladih (Ur. l. RS št. 22/2000) ime S. o. s. spremenjeno in glasi S. o. d., vendar pa gre le za napako v imenu, ki jo lahko sodišče prve stopnje vsak čas odpravi (328. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Res sodišče predloga glede ostalih parcel, kolikor mu ni ugodilo, ni zavrnilo, vendar se predlagateljica ni pritožila, zato to ni v škodo pritožnici. Tudi odločba o stroških je pravilna, določba 35. ZNP člena je splošna, zakon namreč drugače določa v 104. členu glede stroškov v postopku za določitev odškodnine. V takem postopku pa trpi stroške udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine, torej nasprotna udeleženka. Tako sodišča tudi v podobnih zadevah odločajo (npr. odločbe VSL opr. št. II Cp 595/2000, II Cp 1760/2000 in druge, objavljene v informatizirani bazi sodnih odločb). Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi zoper dodatni sklep kot že zgoraj obrazloženo delno ugodilo, sicer pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklepa prvostopenjskega sodišča, saj tudi tistih kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) ni zasledilo (2. točka 365. člena ZPP).