Jedro

Pravdni stranki sta rok izpolnitve obveznosti določili s pogodbo, pri čemer pa tožnik ni dokazal upravičenega razloga za odstop od pogodbe zaradi zamude tožene stranke z izpolnitvijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 264,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.700,00 EUR od 22. 8. 2009 in od 100,00 EUR od 15. 1. 2010 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške 399,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ter predlaga spremembo sodbe. Navaja, da je večkrat po telefonu pozival toženo stranko, naj prične z deli, kar izhaja iz listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič, vendar odziva ni bilo. V skladu z načelom dobrih poslovnih običajev je dovolj, da pogodbenik svojega sopogodbenika pozove na izpolnitev obveznosti po eni izmed več možnih komunikacijskih poti. Če pa le-ta ni imel namena izpolniti svojih obveznosti, tudi pozivi po drugih komunikacijskih poteh ne bi zadostovali. Glede elektronskih sporočil z dne 12. 8. in 20. 8. 2009, ki naj bi jih tožena stranka poslala tožeči stranki, je tožena stranka namerno prikrila dokumentacijo, potrebno za izdelavo izvedenskega mnenja. Obe elektronski sporočili sta ponarejeni in prirejeni za potrebe te pravde ter jih tožeča stranka nikoli ni prejela. Sodišče je prezrlo ugotovitve izvedenca o neskladju ekranskih slik programa in mape s kodo projekta ter same kode z vsebino pogodbe. Pregledovan program ni enak ekranskim slikam, priloženim sodnemu spisu, zato je izvedenec tudi težko ocenil obseg opravljenega dela tožene stranke, ki po njegovem mnenju nikakor ne predstavlja 75 %, kot je to napačno ugotovilo sodišče. Iz izvedenskega mnenja je sklepati, da je bil predmetni program delan za drugo podjetje in ne za tožečo stranko.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 21. 7. 2009 sklenili pogodbo o izdelavi in vzpostavitvi programske rešitve (izdelava progama za elektronsko prodajo kart) in sicer tožnik kot naročnik, toženka pa kot izvajalec. Spor med pravdnima strankama se nanaša na vrnitev 2.700,00 EUR, kolikor je tožnik 30. 7. 2009 nakazal tožencu na podlagi pogodbe kot predplačilo. Prvostopenjsko sodišče je odločitev oprlo na sledeče ugotovitve: v pogodbi dogovorjeni rok za dokončanje posla (1. in 2. faza) ni bil bistvena sestavina pogodbe; tožnik je od pogodbe odstopil 9. 11. 2009; pred odstopom od pogodbe tožene stranke ni pisno pozval k izpolnitvi pogodbe oziroma ji ni dal dodatnega roka za izpolnitev; tožena stranka je pričela z izvedbo del in je tožečo stranko ter njenega programerja obvestila o tistem, kar je bilo narejeno; do odstopa od pogodbe ni prišlo zaradi neupravičene zamude na strani tožene stranke; tožena stranka je do odstopa od pogodbe naredila večji del 1. faze projekta.

6. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost zgoraj navedenih ugotovitev. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, ki je tehtalo povsem nasprotne trditve pravdnih strank in njune dokaze zanje, je logično obrazložena. Pritožba izpodbija ugotovitve sodišča, da tožnik ni dal toženki dodatnega roka za izpolnitev, zgolj s trditvijo, da tožena stranka očitno ni imela namena izpolniti svojih obveznosti, ker se ni odzivala na njegove telefonske klice. Prvostopenjsko sodišče je tožniku, ki niti ni trdil, da bi bil rok za izpolnitev obveznosti bistvena sestavina pogodbe, pravilno pojasnilo, da bi moral v tem primeru, če je hotel odstopiti od pogodbe, pustiti toženki primeren dodatni rok za izpolnitev, sicer ne pride v zamudo (105. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Ker je zakoniti zastopnik tožene stranke zanikal kakršnokoli komunikacijo s tožnikom v tej smeri, je na tožniku dokazno breme, da je tožencu tudi po poteku roka za izpolnitev obveznosti pustil primeren dodatni rok. Tožnik pa tega ni dokazal. 7. Pritožba nadalje nima prav, ko očita sodbi, da je odločitev oprta zgolj na dokaze tožene stranke, ki so ponarejeni in prirejeni za potrebe te pravde (elektronski sporočili z dne 12. 8. in 20. 8. 2009), pri tem pa naj bi bile prezrte ugotovitve izvedenca o neskladju med v spis vloženimi listinami tožene stranke in pregledovanim programom. Izvedenec računalniške stroke je res ugotovil, da pregledovani uporabniški vmesnik programa ni enak ekranskim slikam programa iz sodnega spisa (priloge B1) in tudi pojasnil razlike, hkrati pa na izrecno vprašanje sodišča odgovoril, da po pregledu izvorne kode programa, uporabniškega vmesnika (ne ekranskih slik iz sodnega spisa priloga B1) in datumov datotek iz mape kode projekta ugotavlja, da projekt vsebuje elemente, ki kažejo na to, da je tožena stranka pričela z deli oziroma z razvojem programa, opredeljenega v pogodbi (10. točka izvedenskega mnenja). Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče lahko zanesljivo ugotovilo, da je tožena stranka z deli pričela in da je izdelala (najmanj) del 1. faze projekta. Glede spornih dveh elektronskih sporočil z dne 12. 8. in 20. 8. 2009, na katere se sklicuje tožena stranka, je izvedenec po pregledu računalnikov pravdnih strank zgolj ugotovil, da na podlagi PDF dokumenta z vsebino elektronskih sporočil ne more preveriti obstoja sporočil, niti tega, da sta bili poslani (kar ne pomeni, da sta bili elektronski sporočili ponarejeni in prirejeni za te potrebe te pravde, kot trdi pritožba). Podobne so ugotovitve izvedenca tudi glede verodostojnosti SMS sporočila z dne 5. 11. 2009, s katerim skuša tožnik dokazati neverodostojnost trditev tožene stranke glede zamude pri izvedbi del. Tudi pristnosti tega dokaza (SMS sporočilo iz tožnikovega telefona shranjeno na računalnik), izvedenec ni potrdil, poleg tega pa je vsebino e-pošte možno delno ali v celoti urejati pred pošiljanjem (13. točka izvedenskega mnenja). Tudi ostale ugotovitve izvedenca, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi (ocena obsega opravljenega dela), nimajo nobenega vpliva na odločitev. Prvostopenjsko sodišče je namreč navedlo zadostne in dovolj prepričljive razloge, da se z njimi da preizkusiti pravilnost sodbe.

8. Prvostopenjsko sodišče je glede na zgoraj ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Vsebino podjemnikove izpolnitvene obveznosti pri pogodbi o delu določa 626. člen OZ. Podjemnik je dolžan izvršiti dela po pogovoru in po pravilih posla. Izvršiti ga mora v določenem času, če je dogovorjen v pogodbi, pri tem pa ne odgovarja za zamudo, nastalo zaradi naročnikovega ravnanja. Pravdni stranki sta rok izpolnitve obveznosti določili s pogodbo, pri čemer pa tožnik ni dokazal upravičenega razloga za odstop od pogodbe zaradi zamude tožene stranke z izpolnitvijo njene obveznosti (prvi in drugi odstavek 105. člena OZ). Zato ni podlage za tožnikov zahtevek na povrnitev plačanega predujma kot posledico odstopa od pogodbe.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka mora na podlagi 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti toženi stranki potrebne stroške pritožbenega postopka in sicer za sestavo odgovora na pritožbo v skladu z ZOdvT skupaj znesek 264,50 EUR.