Jedro

Za posel, ki presega okvir poslov rednega opravljanja, je potrebno soglasje vseh solastnikov. Posledično ni odločilno, ali sta tožnika v času izvajanja del imela veljavno oblastveno dovoljenje ali ne, pač pa ali sta imela za opravljene posege potrebno soglasje solastnikov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (v II. točki izreka) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 1.460,40 EUR zniža za 905,40 EUR (in sedaj znaša 555,00 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v I. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnikoma plačati znesek 4.100,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2004 dalje do plačila. Pravdne stroške toženca v višini 1.460,40 EUR z obrestmi je naložilo v plačilo tožnikoma.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očitata kršitev načela dispozitivnosti in prekoračitev meje razpravnega načela, ker ni bilo odločeno v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Po tem, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, bi moralo odločati o podrednem. Toženec podrednemu zahtevku ni izrecno nasprotoval, kar pomeni, da ga je priznal. Zato bi bilo treba podredno postavljenemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Sodišče je kršilo tudi pravico do ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Bistvo tega načela je v sodnikovem neposrednem zaznavanju narave in vsebine dokaznih sredstev, saj le tako brez posrednika lahko prosto presoja njihovo dokazno vrednost. Sodišče je kršilo načelo zaslišanja, saj poleg predlaganih prič ni zaslišalo tožnikov, ki bi vedela povedati o stanju obravnavane zadeve, predvsem o podanem soglasju toženca h gradnji. Obrazložitve o zavrnitvi teh dokazov ni bilo. Le v primeru obstoja upravičenih razlogov sodišče ni dolžno izvesti dokaza. Odločilo je povsem samovoljno in arbitrarno. V tej posledici sta bila tožnika prikrajšana za pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem. Predlagani, a neizvedeni dokazi pa bi lahko vplivali na pravno odločilna dejstva v predmetni zadevi. Poleg navedenega pa je izpodbijana sodba tudi materialnopravno zmotna. Tožnika sta izvedla gradbena dela na strehi stanovanjske hiše v času veljavnosti gradbenega dovoljenja, ki je postal pravnomočen dne 26. 3. 2004. Po pravnomočnosti tega upravnega akta sta tožnika izvedla gradbena dela skladno z njim na način, da sta zamenjala opečne strešne kritine, letve, popravila dolgotrajne dele ostrešja, izolirala streho, izdelala sekundarno kritino, zamenjala stavbno pohištvo (okna), zamenjala tlake, nista pa izvedla izolacije na fasadi. Gradbeno dovoljenje je bilo odpravljeno 18. 4. 2005, po tem, ko so bila izvedena vsa gradbena dela, razen izolacije fasade, kar je razvidno iz fotografij v spisu. Dejstvo je, da je bila obstoječa stanovanjska stavba v tako dotrajanem stanju, da je bila sanacija nujno in neobhodno izvedljiva. Z odstranitvijo sedanjega stanja s postavitvijo prejšnjega stanja bi nastala materialna škoda ne le tožnikoma, pač pa tudi ostalim solastnikom stavbe. Po mnenju pritožnikov je sodišče napačno presodilo, da v obravnavanem primeru ne gre uporabiti določbo 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Taka podlaga ne more biti soglasje toženca h gradnji, pač pa dovoljenje oblastvenega organa za poseg, ki se je dejansko izvedel. Tožnika sta imela oblastveno dovoljenje in tudi izvedla vsa dela v času njegove veljavnosti. Razpolagala pa sta tudi s soglasjem toženca za izvedbo gradnje, zato je tudi stališče sodišča, da tega ni bilo, zmotno. Toženec je podal soglasje 10. 9. 2002. Četudi je zavezo glede sofinanciranja pogojeval s predložitvijo predračuna ter izvedbo del v obsegu obstoječe tlorisne površine, to še ne pomeni, da soglasja ni dal. Sodišče dokazov z zaslišanjem pravdnih strank glede vprašanja, ali so bili tožencu predračuni predloženi, ni izvedlo. Po oceni tožnikov pa je sodišče prve stopnje tudi nezakonito in nepotrebno izpostavilo vsebino gradbenega dovoljenja, v okviru katerega je presojalo redna in izredna dela v skladu z določbami Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Presoja sodišča prve stopnje o tem, da sta tožnika hišo in prizidek delno dvignila, ni le arbitrarna, pač pa tudi ultra petitum. Sodišče namreč ni pregledalo PGD projektne dokumentacije, da bi lahko ugotovilo stanje, kot ga ugotavlja. Ni res, da je tožnik izvedel dela, kot jih sodišče navaja pod točko 25 izpodbijane sodbe. Tožnik je izvršil vsa dela skladno s takrat veljavnim gradbenim dovoljenjem. Sodišče na podlagi fotografij ne more oceniti stanja skladne gradnje s projektom. Pritožnika nadalje izpodbijata še oceno sodišča, da je tožbeni zahtevek že zastaral. Opozarjata, da do prehoda koristi od prikrajšanca na okoriščenca v obravnavanem primeru ni prišlo z zaključkom vlaganj, kot zmotno meni sodišče, pač pa s trenutkom plačila obveznosti za opravljena dela na hiši, to je 22. 10. 2004. Od tega dne je pričel teči zastaralni rok. Dokončanje del še ne daje pravice terjati povračila plačanega zneska, ki odpade na solastnika. Tožba je bila vložena znotraj petletnega zastaralnega roka. Pritožnika izpodbijata tudi stroškovno odločitev. Glede na vrednost spornega predmeta opozarjata, da gre tožencu na podlagi Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) kvečjemu nagrada za postopek v znesku 230,00 EUR in nagrada za narok v znesku 212,40 EUR.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena, razen glede odločitve o stroških postopka.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in kršitev, ki jih uveljavlja pritožba (1. in 2. odst. 350. člena ZPP).

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti in prekoračilo meje razpravnega načela, ker ni odločalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnika sta ves čas postopka vztrajala pri denarnem zahtevku, to je plačilu 4.100,01 EUR s pripadki, ki sta ga postavila v tožbi. Tožnika tekom postopka nista postavila nobenega podrednega tožbenega postopka, pač pa sta zahtevek v tožbi sprva utemeljevala trditvami s stališča poslovodstva brez naročila v okviru 199. člena OZ, v prvi pripravljalni vlogi pa še na določbah neupravičene pridobitve v okviru 190. člena OZ in 67. člena SPZ. Iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje o utemeljenosti zahtevka v okviru podane trditvene podlage pravdnih strank s stališča teh pravnih podlag tudi odločalo. Toženec je nasprotoval tožbenemu zahtevku in konkretizirano oporekal določenim zatrjevanim dejstvom tožnikov. Toženčevo priznanje določenih dejstev še ne pomeni, da se strinja z zahtevkom in tudi ne pomeni, da bo zahtevku ugodeno. Da bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo brez obravnavanja, ali je po materialnem pravu utemeljen, pa bi moral toženec podati izrecno in jasno izjavo, da je zahtevek tožnikov utemeljen. Kaj takega iz navedb toženca ne izhaja. Ravno nasprotno. Dejanska podlaga zadeve, s katero sta tožnika utemeljevala zahtevek, je bila glede na konkretne ugovore toženca sporna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je podan zakonski dejanski stan iz naslova poslovodstva brez naročila in neupravičene obogatitve. Pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje o podrednem zahtevku ni odločalo oziroma da se izpodbijane sodbe zaradi neobravnavanja podrednega zahtevka ne da preizkusiti, s čimer naj bi bili podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, tako ni na mestu.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela ustnosti, neposrednosti in javnosti obravnavanja (4. člen ZPP). Glavna obravnava je bila izvedena. Opravljeni so bili trije naroki, na katerih je bilo o zadevi razpravljano in bilo pravdnima strankama omogočeno, da se izjavita o trditvah in dokazih nasprotne stranke. Neposrednost obravnavanja je bila zagotovljena, saj je izpodbijano sodbo izdala sodnica, ki je sodelovala pri glavni obravnavi, na kateri sta stranki postavljali svoje trditve in na kateri je sodišče tudi izvajalo dokaze. Javnost glavne obravnave ni bila izključena.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti s tem, ko ni zaslišalo strank in prič. Sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov strank. Pravica stranke, da se izvedejo dokazi, ki jih je predlagala, ni absolutna, saj sodišče na podlagi dokazne ocene in uporabe materialnega prava oceni, katere dokaze bo izvedlo, da se bodo ugotovila relevantna dejstva. Lahko zavrne izvedbo dokaza, če za to obstaja upravičen razlog (287. člen v povezavi z 213. členom ZPP) (1). V obravnavani zadevi je prvo sodišče po tem, ko je izvedlo narok, na katerem je sprejelo dokazni sklep, zavrnilo dokazni predlog pravdnih strank z njihovim zaslišanjem in zaslišanjem prič. V izpodbijani sodni odločbi je sodišče argumentirano pojasnilo, zakaj je zavrnilo te dokaze. Pritožbeno navajanje, da o tem ni podalo razlogov, je v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da ti dokazni predlogi niso bili potrebni. Glede na trditveno podlago pravdnih strank, upoštevaje spornost (in s tem v zvezi predlaganimi dokazi) in nespornost posameznih dejstev, so za odločitev zadoščali že izvedeni listinski dokazi. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo pravno pomembna dejstva že na podlagi nespornih trditev strank in na podlagi listinskih dokazov obeh strank. Pritožbena navedba, da bi predlagane priče vedele povedati o stanju zadeve, pa ne omogoča njene obravnave, saj pritožnika sploh ne pojasnita, o katerih konkretnih odločilnih dejstvih bi posamezna priča vedela povedati. Pritožba tudi ne pove, kako bi zaslišanje prič vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje o neupravičeni zavrnitvi zaslišanja tožnikov, saj tožnika zatrjevanega dejstva o soglasju toženca h gradnji nista dokazovala s svojim zaslišanjem, pač pa z dokazno listino. Sodišče prve stopnje tako v zvezi s tem dejstvom ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem tožnikov. Z zavrnitvijo zaslišanj strank in prič tako tožnikoma ni bila odvzeta pravica do izjave. Sicer pa zatrjevana kršitev določb postopka glede izvajanja teh dokazov, kot tudi kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP nista več upoštevni, ker bi ju morala tožnika uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče, torej ob zavrnitvi njunih dokazov ob koncu naroka za glavno obravnavo. Ker tega nista storila, se na to ne moreta več sklicevati v pritožbi (286.b. člen ZPP).

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki solastnici stanovanjske hiše, tožnika 42/100, toženca 24/100; preostali delež je v solasti T. K.. Predmet spora je plačilo stroškov obnove strehe na tej večstanovanjski hiši. Za medsebojno razmerje solastnikov je bistveno soglasje. Načeloma se nihče ne sme vmešavati v posle drugega. Če gre za vlaganje v stvar v solastnini oziroma za posel, ki zadeva stvar v solastnini, je zahtevano potrebno soglasje solastnikov (67. člen SPZ). V primeru posla rednega upravljanja, ki je potreben za obratovanje in vzdrževanje hiše, zadošča soglasje solastnikov, katerih idealni delež predstavlja več kot polovico njene vrednosti. Za posel, ki presega okvir poslov rednega opravljanja, pa je potrebno soglasje vseh solastnikov. Zmotno je pritožbeno stališče, da sta tožnika že zato, ker sta imela v času izvedbe del veljavno gradbeno dovoljenje za opravo gradbenih del, upravičena do povrnitve stroškov obnove. Nobenega dvoma ni, da je gradbeno dovoljenje (priloga A8) dopuščalo tožnikoma izvajanje del, ki so bila navedena v njem; dela povezana s streho so se dokončala 24. 8. 2004, gradbeno dovoljenje pa je bilo odpravljeno kasneje 18. 4. 2005 (priloga A3). Pravna podlaga v obravnavanem sporu, ki zadeva medsebojno razmerje solastnikov, je soglasje toženca, ne pa gradbeno dovoljenje kot oblastveni akt, ki je bil odpravljen. Ni odločilno, ali sta v času izvajanja del imela veljavno oblastveno dovoljenje ali ne, pač pa ali sta imela za opravljene posege potrebno soglasje solastnikov.

10. Iz obširnih in prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe, ki ima oporo v listinskih dokazih obeh pravdnih strank, ki jih je sodišče prve stopnje celovito dokazno ocenilo, izhaja, da tožnika nista le obnovila strehe, kot rednega vzdrževanja, pač pa sta sporni objekt s posegi vanj spremenila, hišo in njen prizidek sta namreč delno dozidala (izvedla sta novo betonsko vez na obodu objekta v višini 20 cm), spremenila sta obliko in površino strehe (iz asimetrične v simetrično), s čimer sta bistveno spremenila obstoječe izmere hiše in stanje večstanovanjske hiše. V pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče nima pomislekov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presojalo, do kakšnih del oziroma posegov je prišlo pri prenovi celotne strehe večstanovanjske hiše, pri tem pa pravilno tudi dokazno upoštevalo in ocenilo vsebino gradbenega dovoljenja in odločb (priloge A3, B2, B3), s katerimi je bilo to gradbeno dovoljenje pravnomočno odpravljeno in potrjujejo, da obnova objekta posega v konstrukcijo objekta in spreminja zunanji videz hiše; poleg naštetih gradbenih del v gradbenem dovoljenju se je predvidevala izvedba nove betonske vezi in sprememba strehe iz asimetrične v simetrično obliko. Ker za obnovo večstanovanjske hiše, ki posega v konstrukcijo objekta, ni bilo potrebnega soglasja vseh solastnikov (le soglasje solastnice K. A., pravne prednice T. K.), saj se toženec s posegom ni strinjal, je bilo gradbeno dovoljenje pravnomočno odpravljeno in zahteva tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena. Do takšnih posegov oziroma do spremembe objekta je dejansko tudi prišlo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem ni prekoračilo trditvene podlage pravdnih strank, kot zmotno navaja pritožba. Iz trditvene podlage toženca je razvidno, da je opozarjal, da sta tožnika z opravljenimi posegi spremenila objekt kot tudi streho, njegovo velikost in zunanji videz. Tem trditvam tožnika sploh nista konkretno nasprotovala, pač pa sta zgolj opravičevala, da sta imela v času posega za to veljaven oblastveni akt. Pritožbeno sklicevanje na PGD dokumentacijo pa je brez pomena, saj ta sploh ni bila predlagana kot dokazni predlog, ZPP pa tudi ne pozna dokaznih pravil, ki bi vnaprej dajala določenim dokazom oziroma vrsti dokazov (večjo) dokazno moč.

11. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z argumenti sodišča prve stopnje, da je na podlagi izvedenih opravil na zadevni večstanovanjski hiši prišlo do posega v smislu spremembe objekta in strehe. Gre za posel, ki presega okvir rednega upravljala, kar pomeni, da je zanj potrebno soglasje vseh solastnikov (5. odst. 67. člena SPZ). Sprememba oblike celotne strehe in izvedbe delne nadzidave hiše in nadzidka, ki (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje) ni bila posledica zamakanja strehe zaradi dotrajanosti, pač pa je bil poseg opravljen v korist tožnikov, ne pomeni vzdrževanja, ampak izboljšavo, kar zahteva soglasje vseh solastnikov. Tega pa tožnika nista imela. Nepomembno je, ali je toženec svoje soglasje pogojeval s predložitvijo predračunov (2). Vsebina pisnega soglasja toženca s pripisom del v obsegu obstoječe tlorisne površine z dne 10. 9. 2002, kot pravilno obrazlaga sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne daje soglasja k izvedeni gradnji (spremembi strehe in nadzidavi), ki presega okvir rednega upravljanja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se toženec s takšnim posegom ni strinjal. Poseg (rekonstrukcija obstoječega objekta) tožnikov brez soglasja vseh solastnikov je bil samovoljen. Tožnika sta to, kar sta z večjimi posegi naredila, opravila v nasprotju s tem (oziroma nekaj drugega), za kar je toženec dal soglasje. Pritožbeno (pavšalno) navajanje, da sta tožnika za izvedbo gradnje imela toženčevo pisno soglasje, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Ob navedenem tožnika na podlagi splošnega pravila neupravičene obogatitve ne moreta zahtevati povrnitve stroškov v zvezi s streho (3).

12. V primeru neobstoja soglasja, posel pa je nujen in potreben ter ga opravi eden od solastnikov, se za odločanje o sporu uporabijo pravila o poslovodstvu brez naročila (199. člen OZ). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje v danem primeru ni šlo za potrebno in nujno prenovo celotne strehe hiše, ker bi sicer nastala škoda. Tožnika nista uspela izkazati, da bi bilo že pred pričetkom del stanje takšno, da je bilo popravilo strehe nujno potrebno, da se prepreči nastanek škode. Na podlagi obsežnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (31. - 38. točke izpodbijane sodbe), ki utemeljujejo stališče, da pogoji za dopustno gestijo niso izpolnjeni, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da tožnika na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila nista upravičena do povračila sorazmernega dela stroškov obnove strehe, kot sta jo izvedla. Dejanskih ugotovitev pritožba konkretno ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa tudi nima pomislekov v njihovo pravilnost. Zato pavšalno pritožbeno navajanje, da je bila sanacija stavbe zaradi njene dotrajanosti nujna in neodložljiva, ne more omajati navedenega zaključka, saj se ne vzpostavlja dejstev za presojo o nasprotnem. Tožbeni zahtevek je bil tudi na tej pravni podlagi pravilno zavrnjen.

13. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče tudi soglaša z razlogi, ki jih je za svojo odločitev, da je tožbeni (povračilni) zahtevek zastaral, prvostopenjsko sodišče navedlo v 40. - 42. točki svoje obrazložitve ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

14. Utemeljeno pa pritožba izpodbija stroškovno odločitev, ki jo je mogoče preizkusiti. Ob pravilni uporabi ZOdvT, ki je začel veljati s 1. 1. 2009, upoštevajoč vrednost spornega predmeta (4.100,01 EUR) in uspeh toženca v pravdi (1. odst. 154. člena ZPP), je toženec na podlagi priglašenih stroškov (list. št. 128) upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 555,00 EUR, kar zajema 230,10 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, 212,40 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT in 20 % DDV.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in prisojeni znesek pravdnih stroškov, ki jih morata tožnika plačati tožencu, spremenilo tako, da se zniža za 905,40 EUR (358. člen ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (353. člen ZPP).

16. Tožnika sta s pritožbo uspela le glede stroškovne odločitve, to je glede stranske terjatve, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije sam tudi toženec, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP).

(1)prim. odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 451/2000, Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1621/2011 in druge.

(2)tudi sicer pa na tej okoliščini, ki nenazadnje ni bila med strankama sporna, zaključek izpodbijane sodbe o neobstoju soglasja ne temelji.

(3)prim. odločbi VSL II Cp 4321/2010 in VS RS II Ips 803/1994.