Jedro

Ker je treba fikcijo vročitve obravnavati kot poseg v jamstva 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS, je ocena zakonitosti vročanja vabil in pisno izdelane sodbe le izhodišče za oceno nujnosti, primernosti in sorazmernosti posledic fikcije v konkretnem primeru.

Fikcija vročitve bo nujna, če bo sodišče skrbno, a neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic.

Zaradi učinkov fikcije vročitve sodbe ni sprejemljivo ravnati, kot da se je vložnik s tem, ko brez upravičenega razloga ni prišel na glavno obravnavo, na splošno odrekel aktivni obrambi in pristal na vsa tveganja, povezana z (ne)izvrševanjem pravice obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. P. se zavrne.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega J. Č. se zavrže. III. Obsojeni A. P. je dolžan plačati 500 EUR, obsojeni J. Č. pa 200 EUR sodne takse kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 44108/2015 z dne 24. 6. 2019 obsojenega A. P. spoznalo za krivega dveh, obsojenega J. Č. pa enega kaznivega dejanja oderuštva po 214. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo jima je pogojni obsodbi: prvemu je določilo kazen zapora 7 mesecev s preizkusno dobo 2 let in stransko denarno kazen 1.750 EUR (ki naj se izvrši); drugemu pa kazen 4 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta in stransko denarno kazen 800 EUR (ki naj se izvrši). Oškodovanca, ki je vložil premoženjskopravni zahtevek, je napotilo na pravdo in obsojencema dosodilo plačilo stroškov. Zoper sodbo okrajnega sodišča se je pritožil le zagovornik obsojenega A. P.. Višje sodišče v Mariboru je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo okrajnega sodišča. 2. Zoper izpodbijani sodbi sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zagovornik obsojenega A. P. in obsojeni J. Č. osebno.

3. Na zahtevi je odgovorila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec. Predlaga, naj se zahteva obsojenega J. Č. zavrže na podlagi petega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zahteva zagovornika A. P. pa naj se zavrne.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencema in zagovorniku A. P., ki nanj niso odgovorili.

B.-1

K zahtevi zagovornika obsojenega A. P. 5. Zahteva zagovornika je bila vložena 24. 7. 2020, pri čemer je bila sodba višjega sodišča vročena zagovorniku (kot zadnjemu) dne 22. 4. 2020 (list. št. 414). Ob upoštevanju določb Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ),1 po katerih med 29. 3. 2020 in 1. 6. 20202 procesni roki za uveljavljanje pravic strank (v tem primeru procesni rok za uveljavitev pravice do izrednega pravnega sredstva) ne tečejo (prvi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ), je zahteva vložena pravočasno, ne glede na to, da so od vročitve drugostopenjske sodbe že pretekli trije meseci, sicer določeni kot rok za vložitev zahteve (tretji odstavek 421. člena ZKP). Postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti namreč ni določen kot nujen sodni postopek.

6. Vložnik zatrjuje dve kršitvi določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki da sta storjeni s tem: ◦ da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zaslišanje M. B., že pravnomočno obsojenega soudeleženca kaznivih dejanj; ◦ da je sodišče narok za glavno obravnavo dne 21. 6. 2019 opravilo v nenavzočnosti soobsojenega J. Č., obsojeni A. P. pa ga zaradi tega ni imel priložnosti neposredno zaslišati.

7. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje M. B. zavrnilo v točki 6 obrazložitve sodbe. Ocenilo je, da zaslišanje ni potrebno, ker je dejansko stanje z drugimi dokazi zadosti razjasnjeno, hkrati pa bi postopek podražilo in zavleklo, ker priča živi na Madagaskarju. Zoper M. B. je bil - skupaj z obema obsojencema - vložen prvotni obtožni predlog, v katerem mu je državni tožilec očital sostorilstvo z A. P. pri izvršitvi dejanja po 214. čl. KZ-1, opisanim pod tč. I.2 izreka pravnomočne sodbe. Državni tožilec je zoper vse tri predlagal izdajo kaznovalnega naloga. Sodišče je predlogu sledilo, zoper izdano sodbo pa sta A. P. in J. Č. vložila ugovor. Sodba o kaznovalnem nalogu, izdana zoper M. B., je postala pravnomočna.

8. Vložnik zatrjuje kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče in se opira na določbo tretjega odstavka 6. člena EKČP ter na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-719/03 z dne 9. 3. 2006. Navaja, da je treba opustitev ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu zoper M. B. obravnavati enako kot (njegovo) priznanje krivde, zaradi česar je treba M. B. obravnavati kot obremenilno pričo. 9. Pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče zagotavlja, da ima obdolženec vsaj enkrat v postopku učinkovito možnost zaslišati avtorja obremenilne izjave, na katero se opre obsodilna sodba. Vprašanje, kakšne učinke ima opustitev ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu, zato ni pomembno. Odločilno je, da se sodišče na izjavo M. B. ne opira. Tudi če bi sprejeli stališče vložnika, da je treba opustitev ugovora šteti kot priznanje krivde, pa je sodišče v dokaznem postopku dosledno sledilo stališču, da priznanje krivde enega soudeleženca pri dejanju ne dokazuje krivde drugih (gl. sodbo ESČP Vladimir Romanov proti Rusiji, št. 41461/02 z dne 24. 7. 2008). Zato zatrjevana kršitev pravic obrambe ni podana.

10. Vložnik zatrjuje kršitev pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče tudi zaradi opustitve zaslišanja soobsojenca J. Č. na naroku dne 21. 6. 2019. Pri tem se opira na zatrjevano kršitev soobsojenčeve pravice do sojenja v navzočnosti. Ker je z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče zatrjevati le tiste kršitve, ki so v vzročni zvezi s sodbo, izrečeno obsojencu, je mogoče upoštevati le tisti del navedb v zahtevi, s katerimi vložnik zatrjuje kršitev pravic obrambe obsojenca A. P..

11. Za presojo, ali je bila obsojenemu A. P. zagotovljena pravica do neposrednega zaslišanja soobsojenca (kot "priče" v pomenu iz 6. člena EKČP), je pomembno, da mu je bila ta možnost zagotovljena vsaj enkrat v postopku, tudi pred dne 21. 6. 2019 opravljeni glavni obravnavi (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-207/99 z dne 4. 7. 2002. V isti zadevi je sodišče dne 12. 10. 2017 že opravilo naroka, na katerih sta bila navzoča oba, obsojenec A. P. pa je imel možnost soobsojencu J. Č. osebno in s pomočjo zagovornika postavljati vprašanja (list. št. 223). Pri tem je pomembno, da opis dejanja v obtožnem predlogu, na katerega se je oprlo sodišče, ostaja v bistvenem nespremenjen (prim. odločbo US RS Up-124/04 z dne 9. 11. 2006). Spremembe, ki jih je na naroku dne 12. 10. 2017 podal državni tožilec, vsebujejo le prilagoditev opisa zaradi pravnomočnosti obsodilne sodbe zoper M. B. in utemeljitev "očitne nesorazmernosti" med višino posojenega denarja in dogovorjeno višino vračila posojila, pri čemer so bili zneski, ki so takšno oceno omogočali, že vključeni v prvotni opis dejanja. Po presoji Vrhovnega sodišča je bila zato obsojenemu A. P. in njegovemu zagovorniku zagotovljena zadostna možnost neposredno zaslišati soobsojenca. Zato tudi ni vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo pravice do sojenja v navzočnosti soobsojencu J. Č. dne 21. 6. 2019 in procesnim položajem A. P., ki ga izpostavlja zahteva. Tudi v tem delu zahtevi ni mogoče slediti.

B.-2

K zahtevi obsojenega J. Č.

12. Vložnik je zahtevo osebno vložil dne 24. 7. 2020. Vročitev sodbe višjega sodišča je izkazana za dne 28. 7. 2020. Z zahtevo sicer izpodbija le sodbo sodišča prve stopnje, vendar pa je ta - zaradi suspenzivnega učinka pritožbe zagovornika soobsojenca, ki učinkuje na sodbo kot celoto - postala pravnomočna, ko je sodišče prve stopnje prejelo overjene prepise drugostopenjske odločbe, torej najkasneje 27. 3. 2020 (list. št. 414; prvi odstavek 129. člena ZKP). Zahteva je torej pravočasna.

13. Vložnik zatrjuje bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, ki naj bi bili podani , s tem: ◦ da je bil narok za glavno obravnavo dne 21. 6. 2019 izveden brez njegove navzočnosti; in ◦ da ga sodišče na razglasitev sodbe dne 24. 6. 2019 ni vabilo, potem pa mu je napačno - preko sodne deske - vročalo prepis izreka sodbe (tretji odstavek 362. člena ZKP), s čimer zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave RS.

14. Kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče presoja le, če jih obsojenec ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). V konkretni zadevi pa presoje te predpostavke in presoje zatrjevanih kršitev ni mogoče opraviti ločeno. Za presojo zatrjevanih kršitev so namreč relevantne iste procesne okoliščine.

15. Za presojo navedenih kršitev je ključno procesno dejansko stanje glede naroka glavne obravnave dne 21.6.2019 in razglasitve sodbe 24.6.2019 ter okoliščine vročanja prepisa izreka sodbe. Vrhovno sodišče je zatrjevane kršitve presojalo s štirih vidikov: ◦ zakonitosti vročanja vabila na narok dne 21. 6. 2019 in na razglasitev sodbe dne 24. 6. 2019; ◦ skrbnosti sodišča prve stopnje pri vročanju vabila na narok dne 21. 6. 2019 in pri vročanju sodbe, ob presoji, ali je v ravnanju obsojenca mogoče prepoznati prvine zlorabe procesnih pravic, na katere se mora sodišče odzvati (15. člen ZKP); in ◦ zagotavljanja jedra jamstev poštenega postopka vložniku.

16. Pri tej presoji je Vrhovno sodišče izhajalo iz sledečih procesnopravno relevantnih dejstev: (i) Vabilo na naroke, razpisane za 4. 3. in 21. 3. 2019, je sodišče najprej vročalo osebno, na naslov obsojenčevega stalnega prebivališča (...). Ker poskusi osebne vročitve niso bili uspešni, je vabila vročalo nadomestno, preko soobsojenega A. P., ki ga je vložnik za to pooblastil.3 Pooblastilo je vložnik potrdil tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pri tem ni bilo težav s komunikacijo med soobsojencema. Podatke o vabilu na naroka, razpisana za dne 4. 3. in 21. 3. 2019, je soobsojeni A. P. brez ovir posredoval vložniku v tujino, brez odlašanja, v času med 1. 2. 2019 in 18. 2. 2019.4 (ii) Vložnik je v obvestilih dne 18. 2. 2019 in 26. 2. 2019 v opravičilo navedel, kje se nahaja in kdaj načrtuje vrnitev v Republiko Slovenijo. To je tudi zadnje opravičilo vložnika, v katerem potrjuje, da je pravilno vabljen (list. št. 295 in 304). Obsojenec je potrdil, da je vabljen na naroka dne 4. 3. 2019 in 21. 3. 2019, potrdil je svoj znani naslov stalnega prebivališča, na katerega je pred tem brez nepremostljivih težav sprejemal sodna pisanja (...5) in sporočil, da se nahaja v tujini in kje. Sporočil je tudi, da se bo predvidoma vrnil domov v sredini meseca junija 2019. Ta dopis je zadnja izjava, ki jo je vložnik podal v postopku - vse do potrditve prejema drugostopenjske sodbe (vročilnica, list. št. 414).

(iii) Sodišče je narok, razpisan za dne 4. 3. 2019 preklicalo, naroka dne 21. 3. 2019 pa ni izvedlo, ker je presodilo, da pogoji za sojenje v nenavzočnosti vložnika niso bili izpolnjeni. Glavno obravnavo je preložilo, sledeč zagotovilom vložnika o času vrnitve iz tujine, za točno tri mesece, in sicer na 21. 6. 2019. (iv) Vabilo na narok dne 21. 6. 2019 je obsojeni A. P. za vložnika prevzel 21. 5. 2019, torej mesec dni pred narokom (vročilnica na list. 326), kar potrjujejo tudi navedbe vložnika v zahtevi. Vložnik v zahtevi navaja, da je bil takrat dlje časa v tujini, da ga A. P. ni uspel pravočasno obvestiti o naroku dne 21. 6. 2019 in da vabila sploh ni prejel. Vložnik v zahtevi ne pojasni, kdaj in koliko časa je bil v tujini, in tudi ne, kje se je nahajal. (v) Sodišče je dne 21.6.2019 - zaradi poteka trimesečnega roka iz 311. člena ZKP - ponovno izvedlo celotno glavno obravnavo, tokrat v nenavzočnosti vložnika. Opravilo je zaslišanje soobsojenega A. P., zaslišanje vseh treh obremenilnih prič, po besedi strank pa je za datum razglasitve sodbe določilo 24. 6. 2019. Odločitev, da opravi narok v nenavzočnosti vložnika, je sodišče oprlo na dejstvo, da se ta v tem primeru ni opravičil, da je bil že zaslišan glede (spremenjenega) obtožnega predloga, da je bil pravilno vabljen in da njegova navzočnost ni nujna.

(vi) Vložniku sodišče tudi vabila na razglasitev sodbe dne 24. 6. 2019 posebej ni vročalo. Soobsojenemu A. P. in njegovemu zagovorniku je bil datum razglasitve sporočen na naroku dne 21. 6. 2019, posebnemu vabilu pa sta se odpovedala (list. št. 326).

(vii) Iz spisa je mogoče v nadaljevanju razbrati naslednje poskuse vročitve prepisa izreka sodbe vložniku (list. št. 330) s poukom o dolžnosti napovedi pritožbe (list. št. 339): ‒ osebno, po pošti, o čemer je bil vložnik obveščen dne 27. in 28. 6. 2019 (list. št. 343); ‒ po preverjanju podatkov o naslovu stalnega prebivališča in podatkov delodajalca pri ZZZS (list. št. 344): preko delodajalca, dne 17. 7. in 18. 7. 2019 (list. št. 346 in 347); ‒ s pomočjo detektiva, prvič dne 20. 8. 2019 (list. št. 349) in drugič - tokrat že skupaj s pisno izdelano sodbo - 21. 10. 2019 (list. št. 373), vendar neuspešno, v okoliščinah, opisanih v poročilu zasebnega detektiva, ki ga je sodišče prejelo dne 23. 12. 2019 (list. št. 400); ‒ s pomočjo policije, tudi skupaj s pisno izdelano sodbo, dne 20. 12. 2019 (list. št. 398), tudi neuspešno, v okoliščinah, opisanih v dopisu policije, ki ga je sodišče prejelo dne 17. 1. 2020 (list. št. 406); in nazadnje ‒ preko sodne deske, skupaj s pisno izdelano sodbo, z nabitjem obvestila dne 21. 1. 2020 (list. št. 407), pri čemer v roku 8 dni vložnik pisanj ni prevzel. (viii) Zasebni detektiv na podlagi podatkov, ki so mu jih posredovali stanovalci, v svojem dopisu ugotavlja, da vložnik na naslovu ... že dlje časa ne stanuje. Opisal je tudi poskuse vročitve na delovnem mestu vložnika, sedežu družbe A., d. o. o., katere direktor je. Pri zadnjem poskusu mu je zaposlena na hodniku zatrdila, da je vložnik na delovnem mestu, v pisarni pa so mu povedali, da ga ni. Osebnih dokumentov mu osebe na delovnem mestu vložnika niso želele pokazati. Tudi policiji so sostanovalci na naslovu ... potrdili, da vložnik na naslovu ne stanuje in da ima tam le poštni predal. (ix) Dne 13. 2. 2020 je bila pritožba zagovornika obsojenega A. P. predložena v odločanje Višjemu sodišču v Mariboru.

(x) Sodba Višjega sodišča v Mariboru je bila dne 28. 4. 2020 v tretjem poskusu na naslovu ... pravilno vročena tudi vložniku (list. št. 414). Brez težav so mu bili na naslov ... vročeni naloga za plačilo sodne takse in denarne kazni (list. št. 417 in 419) in dne 27. 8. 2020 tudi odgovor vrhovnega državnega tožilca na vloženo zahtevo, o katerem se ni izjavil. (xi) Vložnik je bil ob vložitvi zahteve podrobno seznanjen s potekom kazenskega postopka po 24. 6. 2019, to je, da je bila sodba sodišča prve stopnje pritrjena na sodno desko 21. 1. 2020 in sneta 30. 1. 2020 (kar ustreza podatkom v spisu; odredba na list. št. 407 - 408); da je detektiv v svojem dopisu z dne 23. 12. 2019 (list. št. 400) navedel, da vložnik ne prebiva na naslovu ...; in da je policija v dopisu dne 15. 1. 2020 (list. št. 406) sodišču predlagala izdajo trajne odredbe za privedbo. Teh podatkov v sodbi višjega sodišča, ki je bila pravilno vročena vložniku, ni. Prav tako v spisu ni podatkov, da bi vložnik po razglasitvi sodbe osebno vpogledal v spis. Podatki v spisu pa izkazujejo, da je bil prepis izreka prvostopenjske sodbe dne 23. 9. 2019 s pomočjo izvršitelja vročen soobsojenemu A. P. (list. št. 351), da je A. P. dne 15. 1. 2020 vpogledal v spis (list. št. 405) in da je zagovornik obsojenega A. P. dne 29. 4. 2020 (dan po vročitvi drugostopenjske sodbe vložniku) zaprosil za kopijo kazenskega spisa od 24. 6. 2019 dalje in prejel fotokopije spisa na list. št. 334 - 414 (list. št. 419).

Zakonitost vročanja vabila na narok dne 21. 6. 2019

17. Vrhovno sodišče sprejema stališče nižjih sodišč, da je bilo vabilo na narok glavne obravnave dne 21. 6. 2019 vročeno skladno z določbami ZKP. Vabila na glavno obravnavo se vročajo osebno (prvi odstavek 120. člena ZKP). Po prvi neuspeli vročitvi neposredno vložniku je bil ta pravilno obveščen o poskusu vročitve (prvi odstavek 118. člena ZKP), po nadaljnjih neuspešnih poskusih pa je sodišče pristopilo k nadomestni vročitvi. Soobsojeni A. P. je (bil) zaposlen pri isti gospodarski družbi kot vložnik in je privolil, da pisanje sprejme, hkrati pa ga je za to vložnik tudi pooblastil. Zato je bila nadomestna vročitev vabila na glavno obravnavo na podlagi prvega odstavka 119. člena ZKP pravilno opravljena. Po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo mogoče sklepati, da soobsojeni A. P. ne bi mogel vabila izročiti vložniku, kljub njegovi odsotnosti: v podobnem položaju ni bilo ovir za izročitev vabila na naroka dne 4. 3. in 21. 3. 2019, soobsojeni A. P. je imel na voljo mesec dni, narok je bil razpisan za 21. 6. 2019 in vložnik bi - glede na svojo napoved vrnitve sredi junija 2019 - imel dovolj časa, da prevzame pisanje, o katerem je bil večkrat obveščen pri poskusih osebne vročitve.

Zakonitost vročanja prepisa izreka sodbe z dne 24. 6. 2019 in vročanja sodbe preko sodne deske

18. Pri presoji zakonitosti vročanja (prepisa izreka) sodbe ni pomembno, ali je bil vložniku pravilno (samostojno) vročen prepis izreka sodbe, in tudi ne, ali mu je bila kršena pravica biti navzoč ob razglasitvi sodbe. Nenavzočnost na razglasitvi dne 24. 6. 2019 sama po sebi ne pomeni kršitve pravice do sojenja v navzočnosti. Razglasitev sodbe je eden od načinov naznanitve sodbe (116. člen ZKP) in - razen sporočanja vsebine odločbe - nima dodane spoznavne vrednosti. To pomeni, da sodišče ne obravnava več procesnega gradiva, na katerega bi oprlo sodbo. Zato v tem delu tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravic obrambe vložnika. Ker je sodišče v nadaljevanju postopka skupaj s prepisom izreka obsojencu vročalo tudi pisno izdelano sodbo s celovito obrazložitvijo in pravnim poukom o pravici do pritožbe, tudi neuspešno (samostojno) vročanje prepisa izreka sodbe ni več relevantno. Sodišče je namreč v nadaljevanju - z vročanjem pisno izdelane sodbe z obrazložitvijo - ravnalo, kot da bi vložnik prepis izreka sodbe prejel in tudi napovedal pritožbo (kar je predpostavka za vložitev pritožbe; prvi in drugi odstavek 368. člena ZKP).

19. Pač pa vložnik pravilno zatrjuje, da je od zakonitosti vročanja sodbe odvisna presoja, ali mu je bila kršena pravica seznaniti se z razlogi sodbe (kot prvina 22., 23. in 29. člena Ustave RS) in pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje (in s tem pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS). Tudi za vročitev sodbe velja, da mora biti opravljena osebno, kadar obdolženec nima zagovornika (drugi odstavek 120. člena ZKP). Sodišče je večkrat in neuspešno pristopilo k osebni vročitvi bodisi prepisa izreka sodbe, bodisi prepisa in pisno izdelane sodbe skupaj. Neuspešno je pristopilo tudi k nadomestni vročitvi na vložnikovem delovnem mestu. Med postopkom je preverilo pravilnost podatka o stalnem prebivališču vložnika v evidencah ZZZS in s pomočjo zasebnega detektiva ter policije ugotavljalo, ali vložnik na naslovu ... sploh dejansko prebiva. Pri tem niti ni pomembno, ali in koliko časa vložnik na tem naslovu prebiva. Pomembno je, da je sodišče skrbno, vztrajno in v daljšem časovnem obdobju poskusilo vročiti sodbo vložniku osebno, na znan in (do tedaj) zanesljiv naslov, vložnik pa tudi kasneje v postopku ni pristopil k prevzemu prvostopenjske sodbe ali vsaj določno pojasnil, kdaj in kje se je nahajal v tujini.

20. To po presoji Vrhovnega sodišča nedvomno zadošča za sklep, da vložniku prvostopenjske sodbe ni bilo mogoče vročiti na njegov dotedanji naslov, pa naj bo to naslov stalnega prebivališča (na katerem je sicer pred tem uspešno prejemal sodna pisanja) ali naslov delovnega mesta (na katerem je bila preko soobsojenca A. P. že uspešno opravljena nadomestna vročitev). S tem so bile izpolnjene vse predpostavke za (sicer izrazito subsidiarno) vročitev sodbe preko sodne deske: (i) vložnik ni imel zagovornika, (ii) sodbe mu - kljub večkratnim poskusom - ni bilo mogoče vročiti na dotedanji naslov in (iii) s sodbo mu ni bila izrečena kazen zapora.

21. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila prvostopenjska sodba vročena skladno z določbami ZKP, da velja sodba za vročeno z iztekom osmega dne po pritrditvi na sodno desko, torej z iztekom dne 29. 1. 2020, in da se je vložnikov rok za vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo iztekel, ne da bi vložnik pritožbo tudi vložil. 22. Vendar pa ta ugotovitev ne zadošča, da bi na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP ugotovili, da obsojenec ni izčrpal rednih pravnih sredstev. Med (i) odločitvijo sodišča, da narok 21. 6. 2019 izvede v nenavzočnosti vložnika, in (ii) predpostavkami vročanja preko sodne deske in s tem nastopa fikcije vročitve, je namreč jasna vzročna zveza. Učinki (dejanske) fikcije vročitve v kazenskem postopku so daljnosežni: ne le, da sodba šteje za vročeno, šteje se tudi, da je bil naslovnik - torej vložnik - z vsebino sodbe in pravnega pouka seznanjen (prim. sklep VS RS I Ips 16130/2012 z dne 14. 6. 2018). Ker je treba fikcijo vročitve obravnavati kot poseg v jamstva 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009, 13. točka obrazložitve), je ocena zakonitosti vročanja vabil in pisno izdelane sodbe le izhodišče za oceno nujnosti, primernosti in sorazmernosti posledic fikcije v konkretnem primeru.

23. Nobenega dvoma ni, da je fikcija vročitve primerna, da se doseže cilje, ki jih vročitev sodnega pisanja preko sodne deske zasleduje. S fikcijo vročitve se preprečuje, da bi nezmožnost vročanja na ustaljen način (na "dotedanji" naslov; tretji odstavek 120. člena ZKP) vodila v zastoj v postopku, zaradi katerega bi bili časovno neopredeljeno, morda celo trajno odloženi učinki pravnomočnosti sodne odločbe, ki brez vročitve prvostopenjske sodbe ne more nastopiti. O legitimnih ciljih fikcije vročitve ni nobenega dvoma: če je sodba obsodilna, se s tem utrjuje varstvena (represivna) funkcija kazenskega prava; pravnomočnost je namreč predpostavka izvršljivosti sodbe (drugi odstavek 129. člena ZKP). Kolikor se na institut pravnomočnosti navezujejo učinki drugih procesnih jamstev (npr. ne bis in idem, 31. člen Ustave RS in 10. člen ZKP), fikcija vročitve utrjuje procesni položaj obdolženca in s tem jamstveno (garantno) funkcijo kazenskega prava. Nenazadnje je pravnomočen konec kazenskega postopka predpostavka odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti. Te učinke je mogoče prepoznati tudi ob odločanju v tej zadevi.

24. Presoja nujnosti učinkov fikcije vročitve na podlagi tretjega odstavka 120. člena ZKP pa je neločljivo povezana z okoliščinami obravnavane zadeve. Presojo nujnosti posledic fikcije vročitve je mogoče opraviti le s presojo skrbnosti sodišča pri vročanju sodnega pisanja. Fikcija vročitve je namreč dopustna le kot ultima ratio zaradi neuspešnosti drugih načinov vročanja oziroma naznanitve vsebine sodnega pisanja. Fikcija vročitve bo nujna, če bo sodišče skrbno, a neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP).

25. Pri presoji sorazmernosti učinkov fikcije vročitve v konkretnem primeru pa je treba presoditi, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno sprejelo odločitev, da narok dne 21. 6. 2019 opravi v nenavzočnosti vložnika - toliko bolj, ker je na naroku neposredno zaslišalo kar tri obremenilne priče. Zaradi daljnosežnih učinkov fikcije vročitve namreč ni sprejemljivo, da bi na tej podlagi obdolžencu v kazenskem postopku v celoti odrekli jamstva poštenega postopka. Pravne posledice fikcije vročitve bi bile po presoji Vrhovnega sodišča nesorazmerne, če bi vodile v izvotlitev jamstev poštenega postopka. To je tudi ratio prepovedi fikcije vročitve v postopkih s kaznovalnim nalogom (zadnja poved tretjega odstavka 120. člena ZKP).

Nujnost fikcije vročitve: presoja skrbnosti ravnanja sodišča in prvin zlorabe procesnih pravic vložnika

26. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče ravnalo skladno z merili skrbnosti, ki se pričakujejo pri zagotavljanju učinkovite udeležbe obdolžencev v kazenskem postopku. O tem priča že opisana skrbnost pri izbiri različnih modalitet vročanja vabil (na zadnje naroke glavne obravnave) in vročanja (prepisa) sodbe. Pomembno je: ◦ da se je sodišče pri razpisovanju naroka dne 21. 6. 2019 in vročanjem vabil zaneslo na predhodno ravnanje in zagotovila vložnika, (i) glede (večkrat) uspešnega vročanja na naslov ..., (ii) glede njegovega prihoda v Slovenijo v sredini junija 2019 (čemur je prilagodilo izvedbo glavne obravnave), in (iii) glede pooblastila soobsojenemu A. P., ki je vložniku med bivanjem v tujini že uspešno posredoval datume razpisanih glavnih obravnav; ◦ da je na podlagi procesnih dejanj vložnika mogoče ugotoviti njegovo nedosegljivost od konca februarja 2019 pa do vročitve sodbe višjega sodišča dne 28. 4. 2020; pred in po tem obdobju nepremostljivih težav z dosegljivostjo vložnika ni bilo; ◦ da je bil vložnik med postopkom v osebnih stikih s soobsojencem in njegovim zagovornikom; soobsojeni A. P. je vložniku brez ovir posredoval datume narokov za dne 4. 3. in 21. 3. 2019, kar je potrdil zagovornik A. P. osebno. Kasneje, po vročitvi sodbe višjega sodišča, pa je bil prav zagovornik soobsojenega A. P. edini, ki je zahteval in prejel prepis spisa s specifičnimi podatki, na katere se podrobno sklicuje vložnik v zahtevi in za katere po podatkih v spisu brez sodelovanja soobsojenega ali njegovega zagovornika ni mogel izvedeti; in ◦ da vložnik niti v osebno vloženi zahtevi, v kateri zatrjuje opravičljivost svoje nedosegljivosti, ne ponudi konkretnih razlogov, na katere bi Vrhovno sodišče lahko oprlo pravno presojo pravilnosti ravnanja nižjih sodišč. Svoje odsotnosti tudi v zahtevi ne opredeli ne časovno, ne krajevno - kljub temu, da je iz prejetih obvestil o poskusih vročitve (pred in po 21. 6. 2019) seznanjen, kdaj je do vročanja prišlo, in da je na podoben način pred 21. 6. 2019 že ravnal. 27. Kronologija vložnikovih procesnih dejanj pokaže, da je bil vložnik za sodišče nedosegljiv prav v tistem obdobju, za katerega problematizira ravnanje sodišča in očita kršitev pravice do sojenja v navzočnosti. Vendar pa je neposredno pred in neposredno po tem obdobju mogoče spoznati, da je vložnik svoja procesna jamstva izvrševal - odkrito ali prikrito - s pomočjo soobsojenca ali njegovega zagovornika.

28. Od sodišča prve stopnje, ki se je po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno zaneslo na predhodno ravnanje vložnika, v takšnih okoliščinah več ni bilo mogoče pričakovati. Ravnanja obsojenca namreč kažejo, da je pravico do učinkovitega udeleževanja v kazenskem postopku (6. člen EKČP; katere del je tudi pravica do sojenja v navzočnosti) izvrševal na način, ki izraža namen obstruirati kazenski postopek in preprečiti odločanje o obtožbi.

29. Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je pristopilo k procesnim opravilom, s katerimi je preprečilo nadaljnje zavlačevanje postopka. Ob upoštevanju pravil ZKP in osebnih zagotovil obeh obsojencev je pravilno pristopilo k vročanju vabila na narok dne 21. 6. 2019 in opravilo nadomestno vročitev vabila preko pooblaščenega soobsojenca, A. P.. V postopku vročanja prepisa izreka sodbe in same sodbe pa je - po preverjanju podatkov o prebivališču in zaposlitvi obsojenca (list. št. 344) s pomočjo zasebnega detektiva in policije - poskusilo - brez uspeha - ugotoviti njegovo dejansko prebivališče. 30. Sodišče je izčrpalo vse - v konkretnem primeru - razpoložljive načine vročanja in vložnik zmotno pričakuje, da bi moralo sodišče odrediti prisilno privedbo zaradi vročitve sodbe (za katero niti niso bili izpolnjeni pogoji iz 194. člena ZKP, saj mu ni bila izrečena kazen zapora) ali poseči po procesnih sankcijah (npr. plačilu stroškov zaradi preložitve obravnave, kar prav gotovo ne more doseči ciljev, h katerim vodi fikcija vročitve). Navedbe vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi moralo sodišče ugotavljati dejansko prebivališče ali poseči po odredbi za trajno prisilno privedbo, se - tako kot zatrjevanje kršitve pravice do sojenja v navzočnosti in pravice do pravnega sredstva - kažejo kot nadaljevanje prizadevanj za obstruiranje kazenskega postopka in poskusov zavlačevanja. Pri tem ni mogoče spregledati, da vložnik niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ne podkrepi svojih argumentov z navedbo konkretnih razlogov za njegovo nedosegljivost v času vročanja prepisa izreka oziroma pisno izdelane sodbe - toliko bolj, ker vložnik zatrjuje, da je bil prikrajšan za pravico do pravnega sredstva, konkretne okoliščine njegove nedosegljivosti pa bi lahko bile relevantne za presojo, ali je prvostopenjsko sodbo sploh mogel izpodbijati s pritožbo (peti odstavek 420. člena ZKP).

31. Vrhovno sodišče na tej točki zato ugotavlja, da je bila fikcija vročitve prvostopenjske sodbe v tem primeru nujna pri odzivanju zoper obstruktivno ravnanje obsojenca v kazenskem postopku.

Sorazmernost fikcije vročitve: celovita presoja poštenosti kazenskega postopka zoper vložnika

32. Zaradi učinkov fikcije vročitve sodbe ni sprejemljivo ravnati, kot da se je vložnik s tem, ko brez upravičenega razloga ni prišel na glavno obravnavo, na splošno odrekel aktivni obrambi in pristal na vsa tveganja, povezana z (ne)izvrševanjem pravice obrambe (prim. odločbo US RS Up-328/03-11 z dne 24. 2. 2005). To velja tako glede njegove učinkovite udeležbe pred razglasitvijo sodbe kot tudi glede njegove seznanitve z vsebino sodbe (kar je prvina jamstev 22., 23. in 25. člena Ustave RS).

33. Težo posega v procesni položaj vložnika omili dejstvo, da je bil vložnik deležen številnih obvestil o neuspešnih poskusih vročitve sodbe. Ta obvestila so bila puščena na naslovu ..., za katerega vložnik tudi v zahtevi trdi, da je naslov njegovega stalnega prebivališča. To dejstvo sicer ne zmanjšuje pomena zakonitega in skrbnega vročanja sodnih pisanj. To dejstvo je pomembno le pri presoji sorazmernosti učinkov fikcije vročitve. Pogoji, da se vložnik z vsebino sodbe seznani sam tako, da jo prevzame pri sodišču, so bili namreč izpolnjeni. Vložnik pa tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pojasni, ali so bile podane okoliščine, ki bi mu - tudi po nabitju sodbe na sodno desko - preprečevale osebni prevzem sodbe pri sodišču. 34. Drugi vidik celovite presoje poštenosti postopka je neločljivo povezan s presojo prvostopenjskega sodišča, ali so bili podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti dne 21. 6. 2019. Ob ugotovitvi, da je bilo vabilo na narok zakonito vročeno, navzočnost zagovornika pa se v skrajšanem postopku ne zahteva (prvi odstavek 442. člena ZKP; vložnik tega ne problematizira) je treba presoditi pravilnost prvostopenjske ocene, da vložnikova navzočnost ni bila nujna, o obtožbi pa je že bil zaslišan. Na naroku so bile (ponovno) zaslišane tri obremenilne priče, med njimi tudi oškodovanec dejanja, ki se očita vložniku. Iz spisa izhaja: ◦ da se je imel vložnik možnost izjaviti o bistvu obtožnih očitkov dvakrat, in sicer na naroku dne 22. 5. 2017 (list. št. 159 in 160) in na naroku dne 12. 10. 2017. Bistvo obtožnih očitkov ves čas ostaja nespremenjeno (kot že ugotovljeno), ne glede na to, da je državni tožilec dne 12. 10. 2017 vložil spremenjen obtožni predlog; ob vložitvi obtožnega predloga v spis je sodišče prekinilo narok, po prekinitvi pa je vložnik izjavil, da se želi (takoj) dodatno zagovarjati, nakar je bil ponovno zaslišan (list. št. 223); in ◦ da je vložnik že na naroku dne 12. 10. 2017 soglašal z branjem zapisnikov o zaslišanju prič, sicer zaslišanih v njegovi nenavzočnosti (dne 9. 6. 2017, list. št. 181, in dne 31. 8. 2017, list. št. 201), in izkoristil možnost, da se o njihovih izpovedbah, tudi o izpovedbi B. Š., izjavi (list. št. 222); vložnik je bil na narok dne 9. 6. 2017, na katerem je bil zaslišan oškodovanec dejanja, ki se mu očita, pravilno vabljen na naroku dne 22. 5. 2017 (list. št. 160), vendar se ga ni udeležil in svojega izostanka do naroka dne 9. 6. 2017 ni opravičil (list. št. 181).

35. Te okoliščine je upoštevalo že sodišče prve stopnje. Vložnik v kazenskem postopku ni bil prikrajšan za učinkovito udeležbo, zlasti ne za možnost, da se o obtožbi izjavi in za možnost, da je navzoč pri zaslišanju oškodovanca dejanja, ki se mu očita. Priča B. Š., sicer obremenilna priča, v tem delu ne pomeni izključnega ali celo odločilnega dokaza. Njena izpovedba, kot izhaja iz dokazne ocene prvostopenjskega sodišča (tč. 14 obrazložitve) v prvi vrsti utrjuje izpovedbo oškodovancev o načinu poslovanja, v okviru katerega se vložniku očita izvršitev kaznivega dejanja.

36. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da s fikcijo vročitve v obravnavani zadevi ni nesorazmerno poseženo v procesni položaj vložnika. Sodišče je vložniku v svojimi ravnanji omogočilo, da bi se - ob spoštovanju temeljne zapovedi, da se je kazenskega postopka dolžan udeleževati - učinkovito izjavljal o procesnem gradivu, na katerem temelji izpodbijana sodba. Zlasti je pomembno, da je vložniku omogočilo zagovor o spremenjenem obtožnem predlogu in da je zagotovilo možnost, da izvršuje pravico do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič. Poseg v procesni položaj vložnika je torej sodišče primerno uravnotežilo s tem, da je vložniku zagotovilo učinkovito izvrševanje jedra obrambnih procesnih jamstev.

C.

37. Vrhovno sodišče je o zahtevi zagovornika A. P. na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP odločilo, da se zahteva zavrne. O zahtevi obsojenega J. Č. pa je treba zaradi učinkov fikcije vročitve ugotoviti, da vložnik pritožbe ni vložil in je zato treba zahtevo zavreči iz razloga po petem odstavku 420. člena ZKP.

38. Odločitev o stroških temelji na 98.a, smiselni uporabi prvega odstavka 92. člena in prvega odstavka 96. člena ZKP ter na Taksni tarifi, ki jo določa Zakon o sodnih taksah (tar. št. 7152 v zv. s št. 71113, 7112 in 7119 - obsojeni A. P.; tar. št. 7152 v zv. s št. 71113, 7111 in 7119 - obsojeni J. Č.).

1 Uradni list RS, št. 36/20 z dne 28. 3. 2020. 2 Sklep Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19); Uradni list RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020. 3 Zapisnik o glavni obravnavi z dne 21. 3. 2019, list. št. 307; vročilnica na list. št. 308 in 327. 4 Odredba, list. št. 291; elektronski dopis vložnika, v katerem potrjuje seznanitev z vabilom v Indoneziji, list. št. 295. To sta potrdila zagovornik obs. A. P. (list. št. 307) in vložnik sam (list. 295 in 304). 5 Gl. primeroma vročilnico za preklic narokov, list. št. 278 in 289, in odgovor obsojenca, list. št. 283.