Jedro

Kadar je ravnanje dveh napadalcev tako tesno povezano, da gre za vzročno zvezo med njunima ravnanjema, da ta ni pretrgana in da do škode ne bi prišlo brez sočasne udeležbe obeh, pač ni mogoče govoriti, da je škodo povzročila le ena oseba, saj gre tu za sostorilstvo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni v odločbi o pritožbi drugega toženca (drugi odstavek izreka) tako, da se ta zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v odločbi, da morata toženca solidarno plačati prisojeno odškodnino in pravdne stroške. V odločbi o pritožbenih stroških (četrti odstavek izreka) pa tako, da tudi drugi toženec trpi svoje pritožbene stroške.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Drugi toženec mora povrniti tožniku 19.125,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati 1,317.500,00 SIT odškodnine z obrestmi od 14.11.1994 dalje in mu prav tako nerazdelno povrniti pravdne stroške, medtem ko je v presežku za 882.500,00 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je tožnikovo soodgovornost v obsegu 15% in solidarno odgovornost obeh tožnikov - ker sta oba sodelovala v pretepu in tako oba protipravno ravnala.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika in prvega toženca glede odločitve o glavni stvari, se pravi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za 882.500,00 SIT z obrestmi in o prisoji 1,317.500,00 SIT z obrestmi in pravdnimi stroški v breme prvega toženca zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo. Pritožbi drugega toženca pa je ugodilo in sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek proti njemu zavrnilo kot neutemeljen. Zavzelo je sicer stališče, da tožnikov verbalni napad na drugega toženca ni dejanje, ki bi kakorkoli soprispevalo h kasnejšemu fizičnemu napadu prvega toženca na tožnika, zaradi česar ne gre za tožnikovo soodgovornost. Menilo pa je, da gredo tožniku največ zneski, kakršni so mu bili prisojeni za ugotovljeni obseg in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Drugi toženec odškodninsko ne odgovarja, ker je vtoževano poškodbo povzročil le prvi toženec. Samo zaradi sodelovanja v pretepu, v katerem se ve, kdo je poškodoval tožnika, ni odškodninske odgovornosti.

Proti obema odločbama je vložila tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku še za nadaljnjih 882.500,00 SIT s stroški pravdnega in revizijskega postopka in v celoti s stroški za izvedenca in ne da mora tožnik plačati pritožbene stroške. Trdi, da bi moralo sodišče uporabiti zakonske določbe o solidarni odgovornosti ne le glede telesnih bolečin in strahu, marveč tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je pravdno sodišče vezano na kazensko sodbo. Drugi toženec je fizično sodeloval pri pretepu, saj je tožnika večkrat udaril po hrbtu, povzročil, da je padel, in povzročil bolečine, da ni mogel ležati na hrbtu. Strah je bil intenzivnejši zaradi napada dveh oseb. Če drugi toženec ne bi napadel, tožnik ne bi padel in ne bi prišlo do škodnega dogodka. Nepravilno je nižati odškodnino v paketu za 15%, v zvezi s čimer tudi obrazložitev sodbe ni prepričljiva. Glede telesnih bolečin opozarja na okoliščine zdravljenja, glede duševnih bolečin na svoje in domače razmere, glede strahu, ko sta ga obdelovala dva, pa je zahtevana odškodnina prej nizka kot visoka. Stroške izvedenca bi moralo sodišče v celoti naložiti tožencema.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Res sicer določa četrti odstavek 206. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera izmed njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. Res to med drugim pomeni, da kadar je mogoče ugotoviti povzročitelja, ni solidarne odgovornosti vseh.

Vendar iz ugotovljenega dejanskega stanja v tej zadevi takšna posledica ne izhaja. Ob tem lahko pustimo ob strani nenatančnost instančne odločbe, češ da drugi toženec ni povzročil nobene vtoževane poškodbe. Prvič, tožnik je vtoževal tudi odškodnino za bolečine na hrbtu, ki mu jih je povzročil drugi toženec, in odškodnina za primarni strah mu je bila prisojena tudi zaradi napada drugega toženca. Drugič, ne gre za to, da je pomembno, ali se ugotovi, kdo je povzročil poškodbo, marveč kdo je povzročil škodo, ki pač lahko izvira iz poškodbe ali pa tudi ne. Bistveno pa je, da ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča uporabe citiranega predpisa. Ob okoliščinah, da je drugi toženec z udarcem s kosiščem po hrbtu zbil tožnika z mopeda na tla, da sta se potem ruvala za kosišče in da je v tem prišel prvi toženec in z vilami udaril tožnika po roki tako, da mu jo je zlomil, ni mogoče trditi, da je škodo povzročil le prvi toženec. Zakaj, kadar je ravnanje dveh napadalcev tako tesno povezano, da gre za vzročno zvezo med njunima ravnanjema, da ta ni pretrgana in da do škode ne bi prišlo brez sočasne udeležbe obeh, pač ni mogoče govoriti, da je škodo povzročila le ena oseba, saj gre tu za sostorilstvo. Zato velja pritrditi reviziji, da je podana solidarna odgovornost obeh tožencev (prvi odstavek 206. člena ZOR). Sodišče je zato v tem delu reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka (prvi odstavek 395. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Kar zadeva višino prisojene odškodnine, je morda na prvi pogled res videti, kot da jo je instančno sodišče v "paketu" znižalo v vseh postavkah za 15%, kot to oponese revizija. Toda analiza prisoje vsake izmed vtoževanih oblik nepremoženjske škode, upoštevaje tako njihovo individualizacijo kakor tudi primerjave s prisojenimi odškodninami za podobne primere v naši državi, pokaže, da jih instančno sodišče ni prenizko odmerilo. Glede na revizijske poudarke naj bo povedano, da sta obe sodišči upoštevali dejstvo, da je tožnik ročni delavec, in pri tem ne le, da je opravljal mizarsko dejavnost marveč tudi, da opravlja kmečka dela na polju in v gozdu. V zvezi z odškodnino za strah pa je šlo res za kratkotrajen strah zaradi napada dveh oseb, saj se je tožnik sprva izzvano spopadel le z enim tožencem, ko pa je drugi pritekel in mu zlomil roko, sta od napada odstopila oba. Tako se pokaže ob ugotovljenih in v izpodbijanih sodbah nadrobno opisanih okoliščinah kot pravično zadoščenje odškodnina za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem v višini 850.000,00 SIT, za strah 127.500,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 340.000,00 SIT. V tem delu je zato sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni smelo poseči v stroškovno odločitev zaradi zatrjevanega spregleda stroškov za izvedenca. Odločitev o pravdnih stroških se šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP), revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če se je z njim postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 400. člena ZPP), za to pa v tem primeru ni šlo.

Ker je vrhovno sodišče spremenilo instančno odločbo tako, da je zavrnilo pritožbo drugega toženca, je moralo tudi spremeniti izrek o pritožbenih stroških tega toženca tako, da jih mora trpeti sam (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).

Tožnikov uspeh z revizijo je polovičen in zato mu mora drugi toženec, na katerega se nanaša sprememba instančne sodbe, povrniti polovico revizijskih stroškov (drugi odstavek 166. člena, drugi odstavek 154. člena in četrti odstavek 161. člena ZPP), odmerjenih po odvetniški tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP).