Jedro

Ker niso dokazane domnevne žaljive izjave delavca na zboru delavcev, s čimer naj bi tožnik storil kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake KD žaljive obdolžitve, ni podan niti razlog za izredno odpoved PZ po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZRD niti po 2. alinei

1. odstavka 111. člena ZDR (hujša kršitev pogodbenih aki drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjena naklepno ali iz hude malomarnosti).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 1. odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne

10.2.2004 nezakonita"; - v delu 2. odstavka izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 12.2.2004 dalje do 17.5.2004"; - v preostalem delu 2. odstavka in v 3. odstavku izreka se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10.2.2004 (pravilno: na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), zahtevek na plačilo zneska 484.760,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila in sicer od zneskov in datumom zapadlosti, razvidnih iz 2. odstavka izreka ter zahtevek, da mu je tožena stranka od 12.2.2004 do 17.5.2004 dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter plačati predpisane davke in prispevke. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče je kot razlog za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedlo, da ni bistveno, ali je tožnik očital osebno direktorju tožene stranke, da je on trgal plombe, temveč sodišče le presplošno ugotavlja, da v primeru, da če je tožnik na zboru izrekel besede, da so se trgale carinske plombe, je v tem primeru odpoved zakonita. Sodišče še obrazloži, da je takšno govorjenje imelo tudi znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Navaja, da je navedena ocena preuranjena in zmotna. Sodišče samo ugotavlja, da v postopku ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, da naj bi očital osebno direktorju, da je on trgal carinske plombe. Ravno ta očitek pa je povzet v sklepu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot razlog za izredno odpoved. S tem je sodišče besede tožnika, da so se trgale carinske plombe povzelo preširoko in jim brez kakršnekoli osnove dalo znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Sodišče je kot razlog nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi štelo razloge, ki jih tožena stranka v odpovedi sploh ni očitala tožniku. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da je ravnal s hudo malomarnostjo in da bi se lahko o samem dogodku prepričal pri toženi stranki, ali pri pristojnih organih. Sam je izpovedal, da mu je bilo s strani voznika tovornjaka na Šentilju rečeno, da so se z vozila trgale carinske plombe in torej ni imel nobenega razloga, da ne bi le-temu verjel. Sodišče v tej smeri, kaj se je dogajalo na Šentilju, ni zaslišalo nobene priče, ampak je slepo verjelo predstavnikoma tožene stranke, ki sta v celoti zanikala, da bi se tam karkoli nepravilnega dogajalo. Zaslišati bi moralo priče, ki so bile ob dogodku prisotne. Po mnenju pritožbe bi sodišče moralo z gotovostjo ugotoviti, ali je tožnik na zboru 29.1.2004 direktorju tožene stranke očital, kar se navaja v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi zaslišana priča B. ni potrdila in je izrecno povedala, da tožnik direktorju tožene stranke na zboru ni očital, da naj bi trgal carinske plombe. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v bistvu zmotno in nepopolno ugotovilo in izvedene dokaze napačno ocenilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002), ker je dne 29.1.2004 na zboru delavcev izrekel besede, da so se trgale carinske plombe in da se je na kraj, kjer se je to delalo, pripeljal direktor T. M.. Ugotovilo je, da ni bistveno, ali je tožnik očital osebno direktorju, da je on to delal, kar ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, temveč je bistveno, da je tožnik na zboru delavcev izrekel besede, ki so jih delavci razumeli tako, da v družbi ni vse tako kot bi moralo biti. Ugotovilo je, da obdolžitev tožene stranke, kot pravne osebe in direktorja z očitkom protipravnega ravnanja na zboru delavcev, pomeni tudi izpolnitev znakov žaljive obdolžitve po 171. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije.

Štelo je, da gre za žaljivo obdolžitev pravne osebe in zakonitega zastopnika in ker ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, je sodišče ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja. Bistvo odločitve sodišča prve stopnje je v ugotovitvi, da gre pri ravnanju tožnika, ko je na zboru delavcev dne 29.1.2004 pred približno 40-imi prisotnimi izrekel besede o protipravnem ravnanju tožene stranke, ob vednosti direktorja, za žaljivo obdolžitev pravne osebe in zakonitega zastopnika.

Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10.2.2004 je razvidno, da je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ravnanje tožnika, ko se je na zboru dne 29.1.2004 ob prisotnosti zaposlenih neprimerno oziroma nedostojno vedel do direktorja, ko je trdil, da je le-ta s tovornih vozil trgal carinske plombe.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku z zaslišanjem prič ugotovilo, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da naj bi tožnik očital osebno direktorju, da je on trgal carinske plombe. Ravno ta očitek pa je bil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razen direktorja T. M. nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da je tožnik na zboru delavcev trdil, da je direktor trgal carinske plombe. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da ni bistveno, ali je tožnik trdil, da je direktor trgal plombe ali ne, temveč da je bistveno, da je tožnik na zboru delavcev izrekel besede, ki so jih delavci razumeli, kot da v družbi ni vse v redu, je napačno. Ker je sodišče prve stopnje že samo ugotovilo, da tožniku očitanega ravnanja ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, je zaključek o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi materialnopravno zmoten. Po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR/2002 se delavcu lahko izredno odpove pogodba o zaposlitvi, če krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožnikova izjava bi lahko predstavljala kršitev delovnih in drugih obveznosti le, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tako izjavo podal. Ker tega z gotovostjo ni ugotovilo, tožniku ni mogoče očitati, da je kršil pogodbeno ali drugo obveznost, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

Glede na navedeno in v skladu s 4. točko 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo in zahtevku tožnika ugodilo, tako da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično ugodilo zahtevku na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 12.2.2004 do 17.5.2004. Glede zahtevka na plačilo plač od 12.2.2004 do 17.5.2004 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je zadevo v tem obsegu razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je za sporno obdobje vtoževal plačo v višini, kot jo je pri toženi stranki prejel v mesecu decembru 2003 in januarju

2004. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala tako po temelju kot po višini. Navajala je, da pravno podlago za višino plače predstavlja pogodba o zaposlitvi, v kateri je določeno, da znaša plača tožnika glede na pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih dela od 92.500,00 SIT do 169.500,00 SIT bruto. Iz plačilnih list za december 2003 in januar 2004 izhaja, da je bruto plača vsebovala tudi zneske opravljenih nadur, izmensko delo, nočno delo, nedelje in praznike, stimulacijo, delovno uspešnost ter dodatek za delo v težjih pogojih. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali bi tožnik v spornem obdobju, če mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje, opravljal delo, za katerega bi prejel dodatke, ker navedene kategorije niso stalnica pri plači in njihova višina iz meseca v mesec variira. Šele nato bo o zahtevku lahko odločilo.

Pritožbeno sodišče še opozarja, da zakonite zamudne obresti ne tečejo od bruto zneskov plač, temveč od neto zneskov. Delodajalec je dolžan delavcu izplačati neto zneske, zato je mogoče zakonske zamudne obresti zahtevati le od zapadlih neto zneskov plač in ne od bruto zneskov.

Glede na delno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in delno spremembo, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (2. odstavek izreka sodbe). V ponovljenem postopku, ko bo sodišče o denarnem zahtevku ponovno odločilo, bo glede na uspeh v sporu v skladu s 154. členom ZPP odločilo tudi o stroških postopka.