Jedro

Kot nasprotovanje v smislu 1. odstavka 54. člena ZTLR je opredeliti vsako aktivno ravnanje lastnika služečega zemljišča, izraženo v kakršnikoli obliki (jezikovni, s konkludentnimi dejanji), iz katerih jasno in nedvoumno izhaja, da se nasprotuje izvrševanju služnosti. Število nasprotovanj ni pomembno. Zadošča eno nasprotovanje, če je to jasno in nedvoumno. Če se služnost izvršuje po drugem, je upoštevati izraženo nasprotovanje takšnemu drugemu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Za potrebe gospodujočih zemljišč nepremičnin, parc. št. 169/1 in 172/1, vpisanih pri zemljiškoknjižnem vložku, št. 167, k.o. P., ki so v lasti tožnice J. O., ...., obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in voženj s kmetijsko mehanizacijo v širini 2,40 m po nepremičnini, parc. št. 174, k.o. P., ki teče vzdolžno ob meji s parc. št. 173/1, št. 173/3 in št. 172/2, vse k.o. P.., v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 174 k.o. P., ki je last tožene stranke R.Z. , ....

2.Toženi stranki R. Z., ...., se prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico poti iz 1. točke te sodbe, še posebej pa se mu prepoveduje postavljanje kakršnihkoli ovir na služnostno pot, v 15 dneh, pod izvršbo; in v 4. točki izreka tako spremeni, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.593,70 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3.9.2009 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 330,33 EUR pritožbenih stroškov, ki začnejo teči 16 dan po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in vožnje preko zemljišča, parc. št. 174, k.o. P. v korist zemljišča, parc. št. 169/1 in 172/1, k.o. P., v širini 2,40 m. Toženi stranki je prepovedalo posegati v služnostno pravico vožnje in hoje in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.387,63 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pritožbo. V pritožbi graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni nasprotovala vožnjam tožeče stranke in se pri tem sklicuje na izpoved Z. H. in F. M. Negodovanje, ko se je peljalo čez seno, je oceniti kot nasprotovanju izvrševanja služnostne poti. Očita nepopolno oceno izpovedi toženca, predvsem glede voženj J. D.. Služnostna pot gre tudi preko zemljišča F. M. in J.D. Gre za nujne sospornike in jih je možno tožiti le skupaj. Ker niso toženi vsi, je tožbo zavreči. Nepravilna je odločitev o stroških postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da sta obe priči, ki sta izpovedali o nasprotovanju zainteresirani za izid pravde, saj tožeča stranka izvršuje služnostno pravico vožnje tudi po njunem zemljišču. Iz izpovedb prič ne izhaja, da se je seno nastiljalo kot znak nasprotovanja vožnjam. Kljub posutemu senu je tožeča stranka vozila vedno po isti poti. Solastniki ostalih zemljišč, preko katerih poteka služnostna pot, niso nujno sosporniki.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka od leta 1958 dalje uporabljala zemljišče tožene stranke, parc. št. 174, k.o. P. (v nadaljevanju služeče zemljišče) za hojo in vožnjo do svojega zemljišča, parc. št. 169 in 172/1, k.o. P. (gospodujoče zemljišče). Pravilno je tudi ugotovilo, da je tožena stranka negodovala, če je tožeča stranka hodila in vozila po služečem zemljišču, ko je bilo po njem nastlano seno. Takšno negodovanje je pravilno pravno opredelilo kot nasprotovanje načinu izvrševanja služnosti.

Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka v letih od leta 1958 do 1978 dvakrat nasprotovala izvrševanju služnostne pravice voženj in sicer: - ko je za tožečo stranko nekdo peljal gnoj, je toženčev oče dal grablje čez pot in rekel, da tukaj ne boš šel in sta se voznik gnoja in toženčev oče nato kregala (izpoved priče Z. H., list. št. 68); - dogodek, ko je tožničina mama vpila proti toženčevemu očetu, da imata gor pot, toženčev oče pa je odgovarjal, da nimajo nobene poti in ob tem pokazal golo rit (izpoved M. F., list. št. 69).

Dogodka je sodišče prve stopnje ocenilo kot enkratna dogodka, ki jih ni ovrednotiti kot nasprotovanje služnostni pravici v smislu določila 1. odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR.

Pritrditi je pritožbi, da je kot nasprotovanje v smislu 1. odstavka 54. člena ZTLR opredeliti vsako aktivno ravnanje lastnika služečega zemljišča, izraženo v kakršnikoli obliki (jezikovni, s konkludentnimi dejanji), iz katerih jasno in nedvoumno izhaja, da se nasprotuje izvrševanju služnosti. Število nasprotovanj ni pomembno. Zadošča eno nasprotovanje, če je to jasno in nedvoumno. Če se služnost izvršuje po drugem, je upoštevati izraženo nasprotovanje takšnemu drugemu.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da nasprotovanje toženčevega očeta, ki ga je izrazil na tak način, da je čez pot položil grablje in rekel vozniku, ki je peljal gnoj za tožečo stranko na gospodujoče zemljišče, da tukaj ne boš šel in izjavo toženčevega očeta materi tožnice, da nimajo nobene poti, ni opredeliti kot zadosti jasno nasprotovanje, ki preprečuje priposestvovanje služnostne pravice vožnje in hoje.

Dogodek z grabljami se je zgodil, ko je bila priča Z. H. stara 10 let, torej okrog leta 1972. Toženec je intenzivneje začel nasprotovati izvrševanju služnosti po letu 1985. Nasprotovanje tožene stranke je tako preprečilo, da bi tožeča stranka priposestvovala služnost vožnje in hoje preko služečega zemljišča, saj tožeča stranka ni izvrševala hoje in vožnje v obsegu 20 let, ne da bi tožena stranka temu nasprotovala. Pritožbi tožene stranke je bilo zato ugoditi in na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja služnostne pravice in na prepoved poseganja v služnostno pravico (1. in 2. točka izreka izpodbijane sodbe) ter v odločitvi o pravdnih stroških tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti potrebne pravdne stroške, ki so odmerjeni v skupnem znesku 1.593,70 EUR (1.397,10 EUR odvetniških stroškov za zastopanje, 148,50 EUR takse za odgovor na tožbo in pritožbo ter 48,10 EUR stroškov kilometrine za prihod stranke na sodišče). Priznani stroški za odvetnika so razvidni iz priloženih stroškovnikov tožene stranke, ob uporabi odvetniške tarife in vrednosti točke 0,459 EUR za eno točko.

5. Lastniki vseh zemljišč, preko katerih teče služnostna pot, niso nujni sosporniki. Za vsakega lastnika služečega zemljišča je lahko različna sodba, glede na dejanske okoliščine, ki se ugotovijo za njegovo služeče zemljišče. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da ni tožena prava stranka in da bi iz tega razloga moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen.

6. Obresti od prisojenih pravdnih stroškov začnejo teči 16. dan po vročitvi sodbe. Za stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, 16. dan po vročitvi prvostopenjske sodne odločbe, za pritožbene stroške pa 16. dan po vročitvi drugostopenjske odločbe.

7. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 330,33 EUR pritožbenih stroškov (433,05 odvetniških točk za sestavo pritožbe, poročilo stranki in 2 % materialnih stroškov, po vrednosti 0,459 EUR za eno točko, kar znese 198,97 EUR in 131,36 EUR takse za pritožbo.