Jedro

Denacionalizacijski upravičenec, ki ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP je s tem izgubil pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi oz. v deležu na podjetju in tudi pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Enako velja tudi za primere, če je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravočasno vložen, vendar z njim podjetje oz. agencija nista bila seznanjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 372/98-11 z dne 7.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.9.1998, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo in sklep Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija) z dne 30.6.1998. Z navedeno odločbo je Agencija zavrnila predlog tožnice za izrek ničnosti odločbe Agencije z dne 3.11.1997, zavrnila predlog za odlog izvršitve te odločbe in zavrgla predlog za obnovo postopka ter zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, vse v zadevi lastninskega preoblikovanja podjetja M. p.o. V. Sodišče je tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnica sicer vložila zahtevek za denacionalizacijo, med drugim tudi za mlin, ki je bil v družbenih sredstvih podjetja M., ki se je lastninilo po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 1/96), ni pa vložila predloga za izdajo začasne odredbe v smislu 2. poglavja ZLPP, v katerem so predvideni načini zavarovanja zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij, kar izhaja že iz 41. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). S tem ko ni vložila predloga za zavarovanje zahtevka, pa tudi ni zavarovala svoje procesne pravice za sodelovanje kot stranka v postopkih odločanja Agencije o izdaji soglasij v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij. Zato tudi ni relevanten ugovor, da ji podjetje programa lastninskega preoblikovanja ni vročilo, saj k temu ni bilo zavezano. V Uredbi o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posamičnih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (Uradni list RS, št. 13/93, 45/93, 55/93, 6/94, 43/94 in 68/94, v nadaljevanju Uredba) je nemreč določeno, da podjetje pošlje odobreni program s priporočeno pošiljko upravičencem, ki so zavarovali svoje zahtevke, ki izhajajo iz ZDen, na način, določen v 9. do 16. členu ZLPP.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi nepačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopka, predvsem 14. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), in s tem napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil zahtevek za izdajo začasne odredbe vsebovan na 7. strani zahtevka za denacionalizacijo, vloženega 22.1.1993, ki ga je sprva denacionalizacijski organ tudi pravilno razumel in vodil celoten zahtevek kot eno zadevo. Po 14. členu ZUP/86 pa mora organ, ki vodi postopek, skrbeti, da nevednost in neukost stranke v postopku nista v njeno škodo. Pomoč neuki stranki namreč ni omejena zgolj na procesne, temveč tudi na materialne pravice. Če je organ menil, da predlog za izdajo začasne odredbe ni vložen, bi moral tožnico na to opozoriti. Nepravilno je tudi sklicevanje na 41. člen ZDen, ki predvideva predhodno priglasitev upravičenj do denacionalizacije le v primeru, ko je predmet vračanja podjetje, kar pa v tem primeru ni, saj se vrača del kmetijskega gospodarstva, kar je potrdila tudi uslužbenka prvostopnega organa. Upravna enota kljub predlogu tožnice ni obvestila podjetja M., da tožnica zahteva vračilo mlina, prav tako ni tožnice obvestila, da je za vračanje mlina odprla drugo upravno zadevo. Ker je zaradi zavajanja tožnice prišlo do izdaje nezakonite odločbe, tožnica zahteva, da sodišče zagotovi ponovno obravnavo njenih pritožb. Meni tudi, da je prvostopno sodišče narobe ugotovilo, da začasna odredba ni bila vložena oziroma da ni bila vložena pravočasno, saj je bila vložena v pravočasni zahtevi za denacionalizacijo; da je spregledalo, da bi moralo podjetje v skladu s 5. členom ZLPP iz svojih sredstev izločiti kmetijska zemljišča; da je Agencija v nasprotju z ZLPP dovolila lastninjenje dela kmetijskih zemljišč in kmetijskega gospodarstva, ki so pod denacionalizacijo, in bi morala biti na podlagi predlagane začasne odredbe izločena iz lastninjenja. Meni tudi, da so bile s prenosom odločanja o vračanju mlina na upravni organ za gospodarstvo, ne da bi bila o tem tožnica obveščena, kršene tudi druge določbe ZUP/86. Navaja tudi, da sta bila tako podjetje M. kot Agencija obveščena o tožničinem denacionalizacijskem zahtevku in o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj so se udeleževali obravnav in zato je tudi podjetje po lastnih izjavah upravičenki po pošti (vendar ne priporočeno) dne 19.12.1996 poslalo program lastninjenja. Če podjetje in Agencija za njeno vlogo ne bi vedela, bi že od 7.6.1993 lahko prekinila vsakršne postopke, vendar jih nista. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom v tem postopku, podjetje M. v stečaju, pa v odgovoru na pritožbo ponovno izjavlja, da je iz razpložljive dokumentacije razvidno, da ni bila izdana začasna odredba v smislu ZLPP, ker je tožnica sploh ni predlagala. Predlaga, da sodišče pritožbi ne ugodi. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 24/94-6 z dne 17.1.1996, v kateri je navedeno, da predmet vrnitve v last denacionalizacijskemu upravičencu ne more biti nepremičnina, ki je z dnem uvedbe stečajnega postopka v sredstvih podjetja in je še pred izdajo prvostopne denacionalizacijske odločbe postala del stečajne mase.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita, v izpodbijani sodbi pa so navedeni tudi utemeljeni razlogi, na katere se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Po ZLPP (9. do 16. člen) so denacionalizacijski upravičenci lahko zavarovali svoje denacionalizacijske zahtevke za premoženje, ki je bilo v sredstvih podjetij, ki so se lastninila po ZLPP, s tem, da so pravočasno, to je do 7.6.1993 vložili zahtevo za izdajo začasne odredbe. Če je bila takšna zahteva vložena, je bil organ za denacionalizacijo zadolžen o njej nemudoma obvestiti podjetje, na katerega se je nanašala, ter Agencijo. Tega v obravnavanem primeru po podatkih iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo tudi podatki upravnih spisov, ni bilo. Nasprotno, v spisih je celo dopis Upravne enote R. ob D. z dne 16.1.1995, s katerim ta odgovarja podjetju na njegovo pismo z dne 12.1.1995, da so sicer vloženi zahtevki za denacionalizacijo, med drugim tudi tožnice, ki se nanašajo na sredstva tega podjetja, vendar da pri nobeni od navedenih vlog ni bila vložena zahteva za izdajo začasne odredbe.

Ob prepričljivi ugotovitvi, da v obravnavani zadevi tožnica ni predlagala izdaje začasne odredbe po ZLPP zoper podjetje M., tožničine navedbe o pravočasni vlogi za denacionalizacijo ter o napakah, ki naj bi bile v tem postopku napravljene, ne morejo vlivati na odločitev v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja.

Ker sodišče meni, da razlogi, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi, niso utemeljeni in ker tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.