Jedro

Delodajalec, ki organizira delovni proces, ima pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta, pri čemer gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. V okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi pa mora sodišče preveriti, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.

Pri toženi stranki v praksi ni prišlo do predvidene spremembe v organizaciji dela v nabavi, tj. da bodo delo v nabavi opravljali štirje delavci, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je odpovedni razlog le navidezen, ker sprememba odločitve tožene stranke, da bodo delo namesto štirih opravljali trije delavci, ne pomeni nove organizacije, ampak predstavlja ustaljen način dela, kot se je pri toženi stranki izvajal že dlje časa. Ker tožena stranka ni dokazala prenehanja potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi in s tem obstoja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v VII. točki izreka delno spremeni tako, da se na novo glasi: "VII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 671,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 4. 2017 nezakonita in se odpravi oziroma razveljavi ter se vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred izdajo odpovedi (I. točka izreka); da tožnici delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi z dne 21. 3. 2013 pri toženi stranki z iztekom 48 dnevnega odpovednega roka ne preneha in traja do 19. 12. 2017 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, in da jo je tožena stranka dolžna za čas od izteka odpovednega roka dalje do 19. 12. 2017 prijaviti v vsa ustrezna zavarovanja (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici za celoten čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od izteka odpovednega roka do 19. 12. 2017, obračunati bruto plačo, ji plačati davke in prispevke od tako obračunane plače in ji nato izplačati neto plačo, tako, kot če bi delala, pri čemer se neto znesek plače za čas od 8. 6. 2017 do 7. 12. 2017 zmanjša za znesek nadomestila za čas brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude z mesečnim izplačilom plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto znesek denarnega povračila v višini 13.824,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke za socialno varnost in odvesti akontacijo dohodnine ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2017 dalje do plačila (IV. točka izreka). V V. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da je dolžna obračunati variabilni del bonusa za poslovno leto 2015/2016 v višini bruto zneska 1.724,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in odvesti akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2016 dalje do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnica zahtevala: izplačilo neto plače za čas od izteka odpovednega roka do 19. 12. 2017 brez zmanjšanja za denarno nadomestilo za primer brezposelnosti za čas prejemanja nadomestila, tj. od 8. 6. 2017 do 7. 12. 2017; obračun denarnega nadomestila, ki presega znesek 13.824,00 EUR bruto, to je za 32.598,90 EUR bruto in izplačilo pripadajočega neto zneska denarnega nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2017 dalje; plačilo odškodnine v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 1.099,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni spremenila organizacije dela, saj je sprejela odločitev, da v nabavi ne bo več zaposlovala štirih delavcev, temveč da bodo ostali zaposleni le trije delavci. Koliko delavcev bo dejansko opravljalo delo, ni pod nadzorom delodajalca, saj lahko tudi kdo od preostalih treh zaposlenih delavcev nastopi katero od oblik upravičene odsotnosti. V oddelku nabave so bili po odločitvi vodstva v januarju 2017 zaposleni štirje delavci. Potem, ko se je izkazalo, da bodo tudi trije delavci pokrivali vse potrebe, pa se je tožena stranka odločila, da bodo ostali zaposleni le še trije delavci. Če bi pritožbeno sodišče potrdilo odločitev prvostopnega sodišča, bi to pomenilo, da se tisti zaposleni, ki so odsotni z dela, pri poslovnih odločitvah o številu zaposlenih ne smejo upoštevati, česar pa ZDR-1 ne predpisuje. Reorganizacija dela ni v številu oseb, ki dejansko delajo, temveč v številu oseb, ki so zaposlene. Reorganizacija dela je bila dejansko izvedena, ko je tožena stranka z mesecem decembrom 2016 kot nabavnico dodatno zaposlila A.A., ob upoštevanju, da na oddelku nabave že zaposluje B.B., da se s koncem januarja 2017 na delo vrača C.C. in konec marca 2017 tožnica. S tem se je število zaposlenih na oddelku nabave povišalo iz treh na štiri zaposlene. Del odločitve o reorganizaciji oddelka nabave, tj. povišanje števila zaposlenih iz treh na štiri, je bila tudi razdelitev blagovnih skupin med zaposlene. Že ob sprejetju odločitve, da se bo na oddelku nabave zaposlovalo štiri nabavnice, je bilo predvideno, da se z razdelitvijo blagovnih skupin na štiri nabavnice počaka do tožničine vrnitve, do takrat pa je veljala razporeditev blagovnih skupin na tri nabavnice. Prej razporeditve blagovnih skupin na štiri zaposlene ni bilo možno izvajati, ker tožnice ni bilo na delu. Tak ukrep je bil začasen. Zaradi zmotnega stališča, da je za odločitev bistveno, kako se je delo na oddelku nabave dejansko izvajalo, se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo s poslovnim razlogom, ki ga je tožena stranka navedla kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tj. da na oddelku nabave D. ne potrebuje štirih zaposlenih, temveč tri zaposlene, zaradi česar je prenehala potreba po delu ene izmed nabavnic pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za odločitev o obstoju poslovnega razloga ni bistveno, s koliko zaposlenimi se je delo na oddelku nabave dejansko izvajalo. Okoliščine, ki so povzročile prenehanje potreb po delu ene izmed zaposlenih na oddelku nabave, so izhajale iz sfere tožene stranke kot delodajalca in so v njegovi prosti presoji. Posledično je sodišče zmotno odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ugodilo reparacijskemu zahtevku in tožnici priznalo denarno povračilo.

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka odpustiti delavko, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. ZDR-1 ne določa, da bi imeli delavci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pri odpovedih privilegiran položaj v primerjavi s tistimi, ki imajo pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas. To bi lahko pomenilo diskriminacijo na podlagi te okoliščine. Katere pogodbe o zaposlitvi bo odpovedal, je v presoji delodajalca, ki ni dolžan najprej odpovedati tistih, ki so sklenjene za določen čas. V konkretnem primeru je delavka, ki je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, opravljala delo, ki ga je tožena stranka ocenjevala za nepogrešljivo. Zato je predstavljala nepogrešljiv del "uigranega teama", o katerem je izpovedal E.E.. Pojasnil je tudi, da je najprej ugotovil, da bodo zadoščale tri zaposlene delavke in da ni vedel, katero naj odpusti, na koncu pa je kot kriterij prevladala uigranost teama, ki je bil prisoten na delu. Ne strinja se z oceno sodišča o neprepričljivosti izpovedi E.E..

Prvostopenjsko sodišče je tožnici neutemeljeno prisodilo variabilni del nagrade v višini 1.724,00 EUR bruto in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2016 dalje. Tožeči stranki to plačilo ne pripada, ker je prejela fiksni del nagrade v maksimalnem znesku 2.500,00 EUR bruto, ki se izplača glede na celoletno prisotnost na delu. Glede na njeno dejansko prisotnost pa bi ji pripadal le znesek 208,33 EUR bruto, zato ji zaradi proračuna s preplačilom fiksnega dela variabilni del ni bil izplačan. Niti Dogovor o premijah niti Ureditev premij nabave tožnici ne zagotavljata izplačila 2.500,00 EUR bruto, temveč lahko prejme le izplačilo v znesku do največ 2.500,00 EUR bruto. Ker izplačilo fiksnega dela ni bilo odvisno od drugih kazalnikov, vezano pa je bilo na doseganje rezultatov, ki jih ob neprisotnosti na delu ni možno dosegati, je napačen zaključek prvostopnega sodišča, da izplačilo ni bilo odvisno od prisotnosti delavca na delu.

Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo, da tožnica ni uspela z zahtevkom za izplačilo odškodnine zaradi diskriminacije. Ta odškodninski zahtevek ni v neposredni zvezi z zahtevkom glede prenehanja delovnega razmerja. Gre za spor o denarni terjatvi, zato bi moralo sodišče o stroških postopka v tem delu odločiti skladno s pravili ZPP. Priglaša stroške postopka.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v kateri predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je v pretežnem delu materialnopravno pravilna. Glede zahtevka za plačilo variabilnega dela bonusa za poslovno leto 2015/2016 odločitev sodišča prve stopnje sicer temelji na deloma zmotni pravni presoji, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj je tožbeni zahtevek utemeljen iz drugih razlogov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Tožena stranka je tožnici, ki je bila pri njej zaposlena za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 2. 2013, dne 19. 4. 2017 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da tožnici odpoveduje pogodbo o zaposlitvi zaradi spremenjene organizacije dela. Delo v nabavi, kjer je delo opravljala tudi tožnica, se bo spremenilo tako, da bo imela tožena stranka na delovnem mestu nabavnik le tri delavce namesto štirih, ker je takšna organizacija bolj optimalna in sorazmerna glede na obseg dela in razdelitev blagovnih znamk.

7. Med utemeljenimi razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Odpovedni razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 89. člena ZDR).

8. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker ni obstajal utemeljen poslovni organizacijski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ugotovilo je, da je bila reorganizacija dela le navidezna, ker tožena stranka v praksi ni spremenila organizacije dela v nabavi, saj ni nikoli delala s štirimi delavci. Zato sprememba odločitve, da bo ponovno delala le s tremi delavci, ni pomenila nove organizacije dela, ampak ustaljen način dela. Tožena stranka prav tako ni dokazala, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz diskriminatornih razlogov, to je zaradi uveljavljanja pravice do dela s krajšim delovnim časom.

9. Delodajalec, ki organizira delovni proces, ima pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta, pri čemer gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. V okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi pa mora sodišče preveriti, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje o navideznosti organizacijskega razloga, kot izhaja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi prič E.E., F.F. in G.G. ugotovilo, da so delo v nabavi, kjer je bila zaposlena tudi tožnica, dejansko ves čas opravljali trije delavci, občasno pa celo dva delavca in da predvidena organizacija dela, po kateri naj bi v nabavi delali štirje delavci, v praksi ni bila realizirana. Tožena stranka je sicer predvidela, da bodo v nabavi po vrnitvi tožnice s porodniškega dopusta v aprilu 2017 (pred tem je tožena stranka v nabavi dne 28. 11. 2016 za določen čas do 30. 11. 2017 zaposlila še delavko A.A.) delali štirje nabavniki, kar pa se v praksi ni izvedlo, saj se je tožena stranka že 10. 4. 2014 odločila, da za delo v nabavi zadostujejo trije nabavniki in je zato tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Predvidena razdelitev blagovnih znamk med štiri delavce tako v praksi ni bila izvedena. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva in z njo pritožbeno sodišče soglaša. Glede na ugotovitev, da pri toženi stranki v praksi ni prišlo do predvidene spremembe v organizaciji dela v nabavi, tj. da bodo delo v nabavi opravljali štirje delavci, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je odpovedni razlog le navidezen, ker sprememba odločitve tožene stranke, da bodo delo namesto štirih opravljali trije delavci, ne pomeni nove organizacije, ampak predstavlja ustaljen način dela, kot se je pri toženi stranki izvajal že dlje časa. Ker tožena stranka ni dokazala prenehanja potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi in s tem obstoja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je sodišče pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da odpoved tožnici ni bila podana iz diskriminatornih razlogov. Ker gre v obravnavanem primeru za t.i. individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tožena stranka res ni dolžna uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR-1, mora pa dokazati, da pri izbiri tožnice med ostalimi zaposlenimi v nabavi ni ravnala diskriminatorno. Tožnica je namreč navajala, da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi starševstva, tj. zaradi koriščenja pravice do skrajšanega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedbi E.E., da je bila tožnica izbrana zato, ker niso želeli poseči v uigrano ekipo, ki je delala od 1. 2. 2017 do 10. 4. 2017. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila del t.i. "uigrane ekipe" tudi delavka, ki je bila pri toženi stranki zaposlena šele od oktobra 2016 za določen čas, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena več kot 11 let in da je "uigrana ekipa" v zatrjevani sestavi delovala le krajši čas (od 1. 2. 2017 do 10. 4. 2017), predstavljajo zadostno podlago za zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da je izbira tožnice kot presežne delavke temeljila le na dejstvu, da tožena stranka ni želela poseči v "uigrano ekipo". Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka najprej odpovedati pogodbo o zaposlitvi delavki, ki je bila zaposlena pri toženi stranki za določen čas. Sodišče prve stopnje je to dejstvo upoštevalo predvsem pri dokaznem zaključku, ali je izbira tožnice kot presežne delavke temeljila na objektivnem kriteriju. Pravilno pa je poudarilo, da okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, ni nepomembna.

12. Tožnica je od tožene stranke uveljavljala obračun in izplačilo variabilnega dela nagrade za poslovno leto 2015/2016 (to je za obdobje od 1. 7. 2015 do 30. 6. 2016) v višini 1.724,00 EUR. Med strankama je bilo sporno, ali tožnici pripada ta del nagrade, glede na to, da je bila tožnica določen čas tega poslovnega leta na porodniškem dopustu.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz Dogovora o premijah (A7) izhaja, da so nabavniki v poslovnem letu 2015/2016 upravičeni do premije (nagrade) v višini največ 6.250,00 EUR bruto, in sicer jim v marcu 2016 pripada fiksni del največ v višini 2.500,00 EUR, kar je bilo tožnici izplačano, v septembru 2016 pa še variabilni del premije v višini največ 3.750,00 EUR bruto. Variabilni del premije je odvisen od kazalnikov Doseganje bruto donosa koncerna in Doseganje bruto donosa oddelka. Sodišče prve stopnje je štelo, da je zato, ker iz navedenega Dogovora o premijah niti iz Ureditve premij nabave od koledarskega leta 2015 naprej (A7) ne izhaja, da je premija odvisna od prisotnosti delavca na delu (ampak izključno od rezultatov koncerna in oddelka nabave), tožnica tudi za poslovno leto 2015/2016 upravičena do variabilnega dela nagrade ne glede na njeno odsotnost zaradi porodniškega dopusta.

14. Ta zaključek sodišča prve stopnje je zmoten, saj temelji na napačni presoji izplačila na podlagi uspešnosti poslovanja. Pri plačilu plače na podlagi uspešnosti poslovanja je namreč bistveno, ali je delavec v letu, za katerega se ugotavlja uspešnost poslovanja, dejansko k tej uspešnosti tudi prispeval. Del plače na podlagi uspešnosti poslovanja ima značaj udeležbe na dobičku oziroma pomeni nagrado za poslovno uspešnost, saj je delavec k temu prispeval. Zato tožnici pripada variabilni del nagrade samo za čas njene dejanske prisotnosti in ne tudi za čas, ko je bila odsotna zaradi porodniškega dopusta. Ker iz odgovora tožene stranke na tožničin poziv na odpravo kršitev v zvezi z izplačilom variabilnega dela nagrade (A8) izhaja, da je tožena stranka pri izračunu pripadajočega variabilnega dela nagrade za leto 2015/2016 v višini 1.724,00 EUR bruto že upoštevala tožničino odsotnost zaradi porodniškega dopusta, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici za navedeno leto pripada variabilni del nagrade v višini 1.724,00 EUR bruto.

15. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnica ni upravičena do izplačila variabilnega dela nagrade v višini 1.724,00 EUR bruto zato, ker je ta znesek poračunala z izplačanim fiksnim delom nagrade, ki pa je bil tožnici izplačan v previsokem znesku. Zmotno je pritožbeno stališče, da v obravnavanem primeru prepoved pobotanja delodajalčeve terjatve do delavca s svojo obveznostjo plačila iz 136. člena ZDR-1 brez delavčevega soglasja ne pride v poštev, ker navedena nagrada ni del plače. V 126. členu ZDR-1 je določeno, da je sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Glede na to, da variabilni del nagrade, ki pripada tožnici na podlagi Dogovora o premijah, nedvomno predstavlja plačilo za poslovno uspešnost in je kot tako sestavni del plače, tudi zanj velja pravilo iz 136. člena ZDR-1 o prepovedi pobotanja terjatev, ki jo ima tožena stranka do tožnice s svojo obveznostjo plačila brez tožničinega soglasja. Dejstva, da bi tožnica podala zahtevano soglasje za pobot, tožena stranka v postopku ni zatrjevala. Tudi sicer je bistven še 191. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami), ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožena stranka se tudi na obstoj okoliščin glede pridržanja pravice zahtevati plačani znesek nazaj ali plačila zaradi izognitve sili v postopku na prvi stopnji ni sklicevala. Iz navedenih razlogov tožena stranka ni imela nikakršne podlage za pobotanje pripadajočega variabilnega dela nagrade s preplačilom iz naslova fiksnega dela nagrade.

16. Pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka pa je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o povrniti stroškov postopka štelo, da je tudi zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin v zvezi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v neposredni zvezi z zahtevkom glede prenehanja delovnega razmerja in se zato pravdni stroški za ta zahtevek ne priznajo posebej ter se ne upoštevajo pri ugotavljanju uspeha strank v postopku. Tako stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Tožnica je namreč z zahtevkom za plačilo odškodnine uveljavljala čisto denarno terjatev. Tak zahtevek pa ne spada med zahtevke, ki se nanašajo na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je o povrnitvi stroškov postopka v zvezi z navedenim zahtevkom odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) namesto ob upoštevanju določbe ZPP o povrniti stroškov glede na uspeh v postopku. Ker tožnica s tem delom zahtevka v postopku ni uspela, je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki dolžna povrniti njene stroške postopka. Potrebni stroški tožene stranke, odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT), obsegajo: nagrado za odgovor na tožbo v višini 300 točk (tar. št. 15/1a), nagrado za pripravljalno vlogo z dne 23. 10. 2017 v višini 225 točk (tar. št. 15/2), nagrado za pripravljalno vlogo z dne 23. 11. 2017 v višini 225 točk (tar. št. 15/2), 2 % materialnih stroškov (15 točk) ter 22 % DDV in znašajo skupaj 428,39 EUR (odmerjeni po vrednosti točke 0,459 EUR). Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko, saj ne gre za samostojno storitev, zajeta pa je že v drugih postavkah odvetniškega zastopanja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje potrebni stroški tožnice znašajo 1.099,53 EUR, česar pritožba ne izpodbija. Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 671,14 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP ter 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP).

18. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).