Jedro

Iz 3. člena posojilne pogodbe z dne 28. 5. 2010, sklenjene med toženo stranko kot posojilodajalcem in tožnikom kot posojilojemalcem, ne izhaja, da je tožnik toženi stranki dal kakršnokoli soglasje, da mu lahko obrok posojila odteguje od plače. V sodnem postopku tožena stranka tudi ni uveljavljala morebitnega pobota tožnikovega dolga. ZDR v 136. členu določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo, kar je sicer storila tožena stranka. Zaradi navedenega je tožnik upravičen do izplačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, to je v višini 52,44 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 52,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 731,66 EUR z obrestmi od 1. 8. 2011 dalje do plačila, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer iz razloga, ker je tožena stranka (pravilno: tožnik) izpovedala, da je od tožeče stranke (pravilno: tožene stranke) na podlagi posojilne pogodbe z dne 28. 5. 2010 prejel znesek 1.000,00 EUR in je bil dolžan vrniti posojilo v znesku 1.000,00 EUR in obresti v znesku 55,00 EUR v skupnem znesku 1.055,00 EUR. Prav tako je tožena stranka izpovedala, da se je vračilo izvršilo iz prejemkov, ki jih je tožnik prejel pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Stališče sodišča, da tožena stranka (pravilno: tožnik) ni dal pisnega soglasja za vračilo posojila iz prejemkov na podlagi pogodbe o zaposlitvi, je v nasprotju z vsebino posojilne pogodbe z dne 28. 5. 2010, kjer sta se stranki dogovorili o načinu plačila. Tožnik je s pobotom plačal celotno obveznost, zato tudi pobot obveznosti iz naslova regresa temelji na isti dejanski in pravni podlagi.

Glede stroškov postopka tožena stranka navaja, da je tožnik vložil tožbo za plačilo celotnega regresa za leto 2011, kljub dejstvu, da je vedel, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej je tudi vedel, da ni upravičen do celotnega regresa. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka. Tožena stranka pritožbenih razlogov ni opredelila, zlasti ni navedla dejstev, na podlagi katerih pritožbo iz posameznega pritožbenega razloga izpodbija. Tudi sicer je pritožba tožene stranke neutemeljena. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in direktorice A.A. ter prečitalo listinsko dokumentacijo, ki sta jo priložili tožnik in tožena stranka. Ob navedenem je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki do 31. 1. 2011, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik na podlagi določil 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR) upravičen do sorazmernega dela dopusta ter posledično tudi sorazmernega dela regresa za letni dopust, kot to določa 131. člen ZDR. Ugotovljeno je tudi bilo, da je tožena stranka dne 14. 4. 2011 obračunala tožniku sorazmerni del regresa za letni dopust v bruto znesku 62,43 EUR in odvedla davek 9,99 EUR, pri čemer pa neto regres v višini 52,44 EUR tožniku dejansko ni izplačala, kar je navajala tudi v odgovoru na tožbo. Navajala je tudi, da je tožnik poravnal obresti iz posojilne pogodbe v znesku 55,00 EUR in del glavnice v znesku 945,00 EUR. Tožnik je s plačilom zneska iz naslova regresa v višini 52,44 EUR poravnal zadnji obrok kot preostanek glavnice. Iz posojilne pogodbe z dne 28. 5. 2010 tudi izhaja, da bo posojilojemalec začel vračati posojilo vsakega 15. v mesecu oziroma ob izplačilu osebnega dohodka in to z mesecem junijem 2010, pri čemer obresti znašajo skupaj 55,00 EUR.

7. Iz 3. člena posojilne pogodbe z dne 28. 5. 2010, sklenjene med toženo stranko kot posojilodajalcem in tožnikom kot posojilojemalcem, nikakor ne izhaja, da je tožnik toženi stranki dal kakršnokoli soglasje, da mu lahko obrok posojila odteguje od plače. V sodnem postopku tožena stranka tudi ni uveljavljala morebitnega pobota tožnikovega dolga. ZDR v 136. členu določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo, kar je sicer storila tožena stranka. Zaradi navedenega je tožnik upravičen do izplačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, to je v višini 52,44 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo glede na način pravdanja pred sodiščem, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Tožnik je znižal svoj zahtevek na plačilo sorazmernega dela regresa, tožena stranka pa ni podala soglasje k umiku tožbe. Sodišče je vodilo postopek predvsem v smeri ugotavljanja, ali je bil tožniku izplačan sorazmerni del regresa v višini 52,44 EUR. Sodišče je pri tem štelo, da je tožnik po temelju uspel v celoti, po višini pa 6,68 %, pri čemer je aritmetična sredina 53,34 %. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede plačila stroškov postopka zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

9. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.